Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti (zneska) dednega volila pravilno izhajalo iz tržne vrednosti celotnega predmeta volila, kot jo je ocenil med postopkom postavljeni izvedenec gradbene stroke. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi moralo prvostopno sodišče pri ugotavljanju zneska, do plačila katerega so tožniki upravičeni, izhajati iz prodajne cene v prodajni pogodbi, ki jo je toženka sama, seveda brez sodelovanja tožnikov, sklenila s tretjo osebo. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se nagrade načeloma določajo glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (3. člen ZOdvT), zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo pri višini nagrade za postopek in za narok potrebno upoštevati upniško zamudo tožnikov (slednja je bila upoštevana pri odločitvi o teku zamudnih obresti, kakor tudi opravljeno delno plačilo (ki se je upoštevalo pri pravdnem uspehu).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (IV. točka izreka) tako spremeni, da se znesek 46,59 EUR nadomesti z zneskom 1.582,08 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu (I. in II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožnikom znesek v višini 1.066,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka) kakor tudi zakonske zamudne obresti od zneska 4.858,50 EUR od 10. 3. 2007 do 2. 9. 2007 (II. točka izreka). V presežku do vtoževanih 9.900,00 EUR, to je za znesek 3.975,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila, pa je sodišče prve stopnje v III. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje, tožbeni zahtevek zavrnilo. V IV. točki izreka je tožnikom v roku 15 dni naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 46,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev, smiselno zoper njen obsodilni del in odločitev o pravdnih stroških (I., II., in IV. točka izreka) se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost ZK telesa upoštevati prodajno ceno, kot so jo označile stranke v kupoprodajni pogodbi, in sicer znesek 15.432,69 EUR. Če je kot verodostojno vrednost upoštevalo po izvedencu izračunanih 28.113,05 EUR, pa bi moralo kot odbitek na račun vlaganj upoštevati celotno vrednost vlaganj, s katerimi je toženka ohranila in povečala prodajno vrednost nepremičnine (6.305,49 EUR). Po mnenju pritožnice bi se ob taki pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava izkazalo, da toženka tožnikom upoštevaje predhodno plačilo (znesek 4.858,50 EUR) ničesar več ne dolguje. Od slednjega zneska naj bi prvostopno sodišče neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti vse do 2. 9. 2007, čeprav so bili tožniki v upniški zamudi vse od priporočeno poslanega dopisa toženke z dne 19. 6. 2007, za katerega niso nikoli ugovarjali, da ga niso prejeli. Sicer pa se toženkina pritožbena graja osredotoča predvsem na prvostopno odločitev glede stroškov postopka, ki ji smiselno očita zagrešitev pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna naj bi bila tako ocena pravdnega uspeha tožnikov v višini 60%, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožniki kljub prejetemu plačilu toženke niso skrčili tožbenega zahtevka. Po mnenju pritožnice pravdni uspeh tožnikov znaša največ 10%. Tožnikom naj ne bi pripadali niti pravdni stroški nagrade za postopek v priznani višini, saj so bili z dnem vložitve tožbe že v upniški zamudi, zaradi po toženki opravljenega plačila pred prvo glavno obravnavo pa tudi ne stroški nagrade za narok v priznani višini. Neutemeljeno naj bi bil tožnikom priznan tudi strošek odgovora na pritožbo toženke. Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri pritožbenih navedb ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, nanj pa tako v izpodbijanem delu odločitve o glavni stvari in glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabljeno materialno pravo. Slednje pa ne velja za prvostopno odmero pravdnih stroškov, glede katere je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljen, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti (zneska) dednega volila, ki v skladu s sklepom o dedovanju pod opr. št. O 8/73-6 z dne 13. 4. 1973 po sporazumu med dedinjami ter želji pokojnika pripada tožnikom (¼ kupnine zap. polovice zk. tel. II – k.o. X – polovice stanovanjske hiše na parc. št. 52) pravilno izhajalo iz tržne vrednosti celotnega predmeta volila, kot jo je ocenil med postopkom postavljeni izvedenec gradbene stroke (28.113,05 EUR – obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Slednjo je nenazadnje tudi toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2012 (list. št. 87 – 88 spisa) vzela kot podlago za svoj izračun zneska, ki naj bi ga bila iz naslova dednega volila dolžna plačati tožnikom. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi moralo prvostopno sodišče pri ugotavljanju zneska, do plačila katerega so tožniki upravičeni, izhajati iz prodajne cene, ki so jo označile stranke kupoprodajne pogodbe (toženka pri tem očitno meri na prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 7. 3. 2007, ki jo je sama, seveda brez sodelovanja tožnikov, sklenila s tretjo osebo). V njej med strankama prodajne pogodbe čisto dogovorno določena kupnina oz. delitev vrednosti le-te na posamezne od večih nepremičnin, ki so bile skupaj predmet prodajne pogodbe, ne more biti podlaga za odločitev v obravnavani zadevi. Poleg tega se toženka v pritožbi zavzema za upoštevanje vrednosti, ki je bila v navedeni prodajni pogodbi določena za poslovni prostor, le-ta pa sploh ni bil predmet volila.

7. Pri upoštevanju vrednosti vlaganj, ki jih je toženka opravila v nepremičnino, ki je bila predmet volila, je sodišče prve stopnje uporabilo materialnopravne določbe o poslovodstvu brez naročila in toženki v povrnitev (oz. v odštetje od dolžnega plačila) priznalo vrednost potrebnih in koristnih izdatkov (prvi odstavek 202. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pri tem je v celoti sledilo izračunu vrednosti le-teh po izvedencu gradbene stroke, kakor tudi njegovi oceni, da so ocenjena vlaganja v nepremičnino vplivala na prodajno ceno v povprečni višini 70% ocenjene vrednosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 14 in 15), torej je bilo 70% ugotovljenih vlaganj v predmet volila zaradi vpliva na povečanje prodajne cene koristnih. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi bilo potrebno od po izvedencu ugotovljene vrednosti predmeta volila odšteti celotno vrednost vlaganj. Pri tem sodišče druge stopnje le pripominja, da bi bilo upoštevaje, da je bila toženka v času vlaganj še lastnica celotnega predmeta volila, in tako z vlaganji vanj ni opravljala tujega posla, za konkretni primer sicer pravilneje uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena OZ in naslednji), iz katerih pa izhaja enaka pravna posledica.

8. Po vsem zgoraj obrazloženem sodišče druge stopnje v celoti kot pravilnega sprejema prvostopni izračun vrednosti volila, do izplačila katerega so tožniki upravičeni (le-ta podrobneje izhaja iz 15. točke obrazložitve prvostopne sodbe, ki jo sodišče druge stopnje ob odsotnosti nadaljnje pritožbene graje v tej smeri v izogib ponavljanju v celoti povzema). ¼ vrednosti predmeta volila po odbitju koristnih vlaganj toženke tako znaša 5.924,80 EUR, po odbitju že plačanega zneska pa toženka tožnikom dolguje še 1.066,30 EUR. Zato je neutemeljeno toženkino povsem pavšalno pritožbeno zavzemanje, da naj bi z že opravljenim plačilom v višini 4.858,50 EUR svoj dolg iz vtoževanega naslova v celoti poplačala.

9. Pravilno je tudi prvostopno stališče, da so tožniki v upniški zamudi (zamudi s sprejemom izpolnitve – prvi odstavek 300. člena OZ) že vse od svojega odgovora na dopis toženke (torej od 2. 9. 2007), v katerem so po toženki ponujeno višino plačila zavračali, številko računa, kamor bi jim le-ta lahko zanjo nesporni znesek nakazala, pa ji kljub njenemu pozivu v tej smeri niso sporočili (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16). Neutemeljeno pa je toženkino pritožbeno zavzemanje, da naj bi upniška zamuda (in se tem prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prodaje nepremičnine – 10. 3. 2007) nastopila že z dnem, ko je priporočeno na pošto oddala svoj dopis, v katerem tožnikom ponuja plačilo in jih poziva za številko računa (19. 6. 2007). Pravilno je prvostopno stališče, da toženka ni dokazala, kdaj so tožniki njen dopis prejeli. Da bi bilo to že 19. 6. 2007 pa toženka med postopkom niti ni zatrjevala. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da tožniki med postopkom niso prerekali prejema navedenega dopisa toženke z dne 19. 6. 2007, ob tem pa je dodati, da tudi nikoli niso potrdili njegovega prejema že na dan, ko ga je toženka šele poslala. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da je upniška zamuda nastopila z dnem odgovora tožnikov, ko so bili le-ti z dopisom toženke očitno že seznanjeni. Takrat so od tožnikom ponujenega zneska (4.858,50 EUR) tudi prenehale teči zamudne obresti (drugi odstavek 301. člena OZ).

10. Vse zgoraj obrazloženo je narekovalo zavrnitev pritožbe toženke zoper odločitev o glavni stvari (I. točka izreka prvostopne sodbe) in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od že plačanega zneska (II. točka izreka prvostopne sodbe) ter v tem delu potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

11. Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopne odločitve o pravdnih stroških, v okviru katere je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnega uspeha ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odstotku pravdnega uspeha pravdnih strank namreč ni upoštevalo, da na med postopkom po toženki opravljeno (delno) plačilo tožniki niso odgovorili z delnim umikom tožbe, temveč so neutemeljeno vztrajali pri enaki višini tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) je bilo tako pravdni uspeh strank potrebno odmerjati po fazah postopka. Vse do delnega plačila toženke v višini 4.858,50 EUR (dne 16. 2. 2012 – B9) znaša pravdni uspeh tožnikov na prvi stopnji pravilno ocenjenih 60% (5.924,80/9.900,00), od takrat naprej pa 10% (1.066,30/9.900,00), saj je bil po opravljenem delnem plačilu tožbeni zahtevek utemeljen le še v znesku 1.066,30 EUR (kolikor je bilo tožnikom na prvi stopnji končno tudi prisojeno). Povprečni pravdni uspeh tožnikov v postopku pa znaša 35%, toženke 65%. Ob tem je upoštevaje vsebino pritožbene graje toženke še dodati, da se v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nagrade načeloma določajo glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (3. člen ZOdvT), zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo pri višini nagrade za postopek in za narok potrebno upoštevati upniško zamudo tožnikov (slednja je bila upoštevana pri odločitvi o teku zamudnih obresti, kot je bilo že obrazloženo zgoraj), kakor tudi opravljeno delno plačilo (ki se je upoštevalo pri pravdnem uspehu).

12. V prvi fazi postopka so tožnikom nastali naslednji priglašeni pravdni stroški: nagrada za postopek 374,10 EUR, kar skupaj z 20 % DDV in plačano sodno takso (375,00 EUR) znaša 823,92 EUR. Ker pa se nagrada za postopek kakor tudi sodna taksa odmerja za celoten postopek, je bilo po presoji sodišča druge stopnje pri odločanju o povrnitvi teh stroškov potrebno upoštevati povprečen pravdni uspeh strank v celotnem postopku. Le-ta za tožnike znaša 35%, zato so upravičeni do povrnitve 288,37 EUR teh stroškov. Toženki pa so v prvi fazi postopka nastali priglašeni pravdni stroški: nagrada za postopek 409,50 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 491,40 EUR, glede na njen 65 % povprečni uspeh postopka pa je iz tega naslova upravičena do povrnitve 319,41 EUR.

13. V drugi fazi postopka so tožnikom nastali naslednji priglašeni pravdni stroški: nagrada za narok 320,40 EUR (pri čemer je pripomniti, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke, prvi narok pa je bil opravljen po izvršenem delnem plačilu toženke), kar skupaj z 20% DDV znaša 384,48 EUR, glede na 10% uspeh v tej fazi postopka pa so tožniki iz tega naslova upravičeni do povrnitve 38,45 EUR pravdnih stroškov. Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožniki niso upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov za odgovor na pritožbo zoper med postopkom izdano (in na podlagi pritožbe toženke razveljavljeno) delno sodbo na podlagi pripoznave, saj je bil ta odgovor za odločitev nepotreben in so z njim tožniki v celoti propadli. Toženki pa so v drugi fazi postopka nastali naslednji priglašeni pravdni stroški: nagrada za narok 378,00 EUR, nagrada za pritožbo 312,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV, 20,00 EUR materialnih stroškov, takso za pritožbo v višini 240,00 EUR ter predujmom za izvedenca 663,30 EUR in kilometrino (14,80 EUR) znaša 1.766,10 EUR. Glede na pravdni uspeh v tej fazi postopka (90%) je toženka upravičena do povrnitve 1.589,49 EUR pravdnih stroškov.

14. Po pobotu na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov so dolžni tožniki toženki povrniti 1.582,08 EUR pravdnih stroškov. V tej smeri je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo prvostopno stroškovno odločitev, vsebovano v IV. točki izreka prvostopne sodbe.

15. Toženka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena istega zakona).