Jedro

Če obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti ne utemelji, z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče ne krši obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega S. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojencu v določeno kazen devetih mesecev zapora vštelo čas prestan v priporu od 18. 12. 2010 do 22. 12. 2010. Pritožbo zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. V odgovoru je navedel, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane, kršitve kazenskega zakona pa niso obrazložene, ter da kršitev povezanih z ugotavljanjem dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati.

4. O odgovoru se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik v uvodu zahteve navaja, da uveljavlja kršitve kazenskega zakona, vendar kršitev v zahtevi ne obrazloži. Navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni obrazložena. Kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik poskuša uveljaviti kršitev pravice do obrambe obsojenca. V navedbah pa zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi, ker je zavrnilo dokazni predlog za odreditev izvedenca psihiatra za obsojenca, storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ne uveljavlja bistvene kršitve odločb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornik navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca o relevantnem in pomembnem dejstvu, ali je pri obsojencu obstajala kakšna trajna ali začasna duševna motnja v času izvršitve dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega ter ali je pri obsojencu obstajala kakšna duševna motnja v času prvega zagovora pri preiskovalni sodnici. Ponavlja trditve iz pravnomočno končanega kazenska postopka, da je obsojenec užival mešanico zdravil tramal in apaurin v času storitve kaznivega dejanja ter da je, preden je bil zaslišan pri preiskovalni sodnici, vzel ampuli omenjenih zdravil. Navedeno je lahko vplivalo na njegovo sposobnost razumevanja in pojmovanja ravnanja ter na sposobnost razumevanja pomena izjave, podane na zaslišanju pri preiskovalni sodnici.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zagovornikov predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ker je ocenilo, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za oceno vprašanja, ali je bil obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja prišteven ter ali se je bil zaradi duševnega stanja sposoben udeležiti zaslišanja pri preiskovalni sodnici. Obrazložilo je, da psihiatrični pregled obsojenca zaradi razčiščevanja navedenih vprašanj ni potreben, saj se sodišču ni vzbudil dvom o obsojenčevi prištevnosti. Sodišče je preverilo obsojenčeve navedbe, da je užival zdravili apaurin in tramal, kdo mu jih je predpisoval ter ali je obstajala možnost, da je ampule navedenih zdravil imel pri sebi v pridržanju in da je ampuli v pridržanju preden je bil priveden na zaslišanje k preiskovalni sodnici zaužil. Na podlagi presoje izvedenih dokazov je ocenilo, da obsojencu zdravnik, za katerega je navajal, da mu je predpisoval zdravila, zdravil nikoli ni predpisal, ter da obsojenec sam kot zdravnik teh zdravil ni predpisoval sebi. Ugotovilo je, da ni obstajala možnost, da bi obsojenec lahko pri sebi v pridržanju imel ampuli zdravil apaurin in tramal (obrazložitev na str. 6. in 7. sodbe sodišča prve stopnje). Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje v tč. 8. obrazložitve. Pritrdilo je oceni prvostopenjskega sodišča, da predlagan dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obsojenčeve prištevnosti. Sodišče je tako ugotovilo, da obramba ni navedla razlogov o verjetnosti, da bi predlagan dokaz lahko predstavljal vir relevantnih dejstev v zvezi z obsojenčevim stanjem v času storitve kaznivega dejanja in v času, ko je podal prvi zagovor pri preiskovalni sodnici, v katerem je dogodke natančno opisal in kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dejanje priznal. Ocenilo je, da ne gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo. Zavzelo je stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza obramba s potrebno stopnjo verjetnosti ni utemeljila. Izhajalo je iz ocene sprejete na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko odreditev izvedenca psihiatra in izdelava izvedenskega mnenja psihiatrične stroke o obsojencu in navedenih vprašanjih, lahko privedla do ugotovitve pomembnih odločilnih dejstev v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo v času storitve kaznivega dejanja ter o njegovem duševnem stanju v času prvega zagovora pri preiskovalni sodnici. Presodilo je, da glede na izvedene dokaze odreditev izvedenca psihiatra ni takšna, da bi bilo mogoče sklepati, da bi izdelano izvedensko mnenje psihiatrične stroke pomenilo dokaz, ki je materialnopravno relevanten in tako pomemben za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

9. Zagovornik zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, kot je razumeti zahtevo, v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in da sta bili kršeni tudi določili 22. in 23. člena Ustave RS. Citira dele odločb Ustavnega sodišča RS Up 505/01 z dne 12. 2. 2004 in Up 315/00 z dne 3. 7. 2003 o dolžnosti sodišča, da sodno odločbo obrazloži ter da se opredeli do pravno relevantnih in pomembnih navedb strank v obrazložitvi odločbe s konkretnimi razlogi.

10. Vložnik zahteve sicer pravilno poudarja dolžnost sodišča, da svojo odločbo obrazloži in da navede jasne in konkretne razloge za svojo odločitev. Če sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, pa bi moralo, ne stori bistvene kršitve določb kazenska postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh pritožbenih navedb, ni mogoče govoriti, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb pa bi se moralo, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik sicer posplošeno zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ne navaja pa konkretno na katere pritožbene navedbe ni odgovorilo, tako da se zagovornikove zahteve v tem delu ne da niti preizkusiti, saj ni obrazložena. Zagovornik ni obrazložil kršitve s konkretnimi dejstvi na način kot določa 424. člen ZKP.

11. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik ocenjuje ravnanje priče A. K., trdi, da obsojenec ni bil nikoli fizično nasilen do A. in M. K., ocenjuje izpovedbo priče R. P., podaja presojo izpovedbe priče I. P. ter zatrjuje, da sodišče prve stopnje dela obsojenčevega zagovora o ravnanju A. K. ni ocenilo (sodišče prve stopnje je zavzelo stališče do obsojenčevega zagovora na straneh 7. in 9.), zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v izpodbijani sodbi niso pravilno in popolno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.