Jedro

Proizvodnjo prepovedanih drog je potrebno razumeti kot enoten pojem, ki ne zajema samo proizvodnje naravnih drog, ampak tudi sintetičnih drog. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) se namreč za proizvodnjo štejejo vsi postopki, kjer se pridobivajo substance s psihotropnimi učinki, vključno z gojenjem, predelavo in njihovo končno izdelavo, pri čemer se v primeru gojenja prepovedane droge konoplje proizvodnja le-te začne s kakršnimi koli posegi na rastlini. Pri tem je potrebno izhajati iz samega opisa kaznivega dejanja, saj zakon pri določitvi kazenskih znakov tega kaznivega dejanja ne določa, v kakšnem obsegu morajo biti droge proizvedene, da se to šteje kot znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da je izvršitveno ravnanje proizvodnje prepovedane droge po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ne glede na obseg in število proizvedenih substanc še vedno določeno kot zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Sicer pa proizvodnja manjših količin prepovedanih drog oziroma manjšega števila sadik prepovedane droge ne more pomeniti, da so te zgolj zaradi tega namenjene samo enemu uporabniku.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega J.V. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu z uporabo 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika-1 določi kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obtoženega J.V. s sodbo I K 39554/2016 z dne 20. 6. 2018 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženi dolžan vrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in plačati ustrezno sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je sodišče odvzelo prepovedane droge, in sicer 17.178,00 gramov konoplje – rastline in 996,02 grama konoplje – rastline.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podredno pogojno obsodbo, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker je neutemeljeno zavrnilo postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil obtoženčevo zdravstveno stanje in uspešnost zdravljenja, ter sodnega izvedenca s področja prepovedanih drog, ki bi ugotovil količino konoplje, potrebne za izdelavo THC olja oziroma ki bi se lahko pridobila iz zaseženih sadik, ter kateri deli konoplje so primerni za pridobivanje smole.

5. Pritožnik nima prav. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 4) tehtno pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu obrambe in sodnih izvedencev ni postavilo, pritožbeno sodišče pa z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in če ugotovi, da predlagani dokaz ni materialnopravno relevanten dokaz v zvezi z obravnavnim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico do obrambe. V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba predlaganih dokazov s pomočjo izvedencev ne bi v ničemer vplivala na presojo utemeljenosti obravnavane obtožbe, saj so bila dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencema, že ugotovljena z listinskimi dokazi v spisu ter z izpovedbami zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge obrambe zavrnilo.

6. Pritožnik kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ni opredelil, v navedbi, da pri gojenju manjših količin, kot jih je gojil obtoženec in ki so namenjene osebni uporabi, ne gre za proizvodnjo v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1, pa je bilo smiselno prepoznati kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je že sama proizvodnja oziroma gojenje, ki je eden izmed postopkov za pridobivanje prepovedanih drog, po naši zakonodaji kaznivo dejanje, saj se za to izvršitveno obliko kaznivega dejanja namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Pritožnik sicer v pritožbeni obrazložitvi izpostavlja, da po stališču sodne prakse iz besede „proizvodnja“ izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku (odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013, I Ips 54604/2011 z dne 28. 3. 2013 ter I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016), vendar neutemeljeno. Proizvodnjo prepovedanih drog je potrebno razumeti kot enoten pojem, ki ne zajema samo proizvodnje naravnih drog, ampak tudi sintetičnih drog. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) se namreč za proizvodnjo štejejo vsi postopki, kjer se pridobivajo substance s psihotropnimi učinki, vključno z gojenjem, predelavo in njihovo končno izdelavo, pri čemer se v primeru gojenja prepovedane droge konoplje proizvodnja le-te začne s kakršnimi koli posegi na rastlini (dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, 2017). Pri tem je potrebno izhajati iz samega opisa kaznivega dejanja, saj zakon pri določitvi kazenskih znakov tega kaznivega dejanja ne določa, v kakšnem obsegu morajo biti droge proizvedene, da se to šteje kot znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da je izvršitveno ravnanje proizvodnje prepovedane droge po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ne glede na obseg in število proizvedenih substanc še vedno določeno kot zakonski znak tega kaznivega dejanja. Torej ni važno, koliko rastlin se goji oziroma koliko droge se proizvaja, saj gre tudi pri manjših količinah vseeno za proizvodnjo. Sicer pa proizvodnja manjših količin prepovedanih drog oziroma manjšega števila sadik prepovedane droge ne more pomeniti, da so te zgolj zaradi tega namenjene samo enemu uporabniku. Vendar pa je to dejansko vprašanje, ki bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje pravilno ugotovilo, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa ga je utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (točki 13 izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju zagovora obtoženca, da je prepovedano drogo konopljo gojil in uporabljal zgolj za lastne namene, saj si je z njo lajšal svoje zdravstvene težave. Nadalje navaja, da je napačno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič obtoženčevih lečečih zdravnikov, saj je povzelo samo tiste dele glede dejstev, ki jih obtoženec niti ni zatrjeval oziroma niso bila sporna, do ključnih delov pa se ni opredelilo. Pritožba pa nima prav. Iz izpovedb zdravnikov asist. I.H., dr. med. in prim. doc. dr. A.P., res izhaja, da ima obtoženec hude zdravstvene težave in da si podobne težave nekateri bolniki lajšajo z uporabo konoplje, ampak sta po drugi strani poudarila, da mu uporabe konoplje nista ne priporočala ne svetovala, ker je to v nasprotju z medicinsko doktrino s področja zdravljenja revmatskih obolenj, niti ni dokazov, da bi konoplja ugodno vplivala na potek revmatskih obolenj, čeprav je njena uporaba priznana na drugih medicinskih področjih. Navedeno tako njegovega zagovora, da je gojil in imel prepovedano drogo zgolj za lastne namene, ne potrjuje, kot je to tehtno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. 9. Da je obtoženec gojil in imel v posesti prepovedano drogo konopljo z namenom prodaje, pa je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz same količine zasežene droge. Obtožencu je bilo ob hišni preiskavi zaseženih 7 rastlin, iz katerih so pridobili 17.178,00 gramov posušene konoplje, poleg tega pa so mu zasegli še 996,02 grama že posušene konoplje, kot to izhaja iz listin v spisu. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da gre pri navedenih količinah za uporabno konopljo, saj to izhaja iz poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija, zaradi česar pritožnik s pritožbenimi izvajanji, da v trenutku zasega rastlin še ni bilo primernih delov za pridobivanje prepovedane droge ne more uspeti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v tem primeru za tako veliko količino, ki terja zaključek, da je bila zasežena prepovedana droga namenjena nadaljnji prodaji, kar velja tako za najdene posušene rastlinske delce (996,02 g) kot tudi za naknadno posušene rastline (17.178 g). Pritožnik v zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da zgolj količina zasežene droge, brez kakršnih koli drugih relevantnih dokazov, ki bi dokazovali namen prodaje, ne nudi dovolj zanesljive podlage za zaključek, da bi obtoženec imel namen prepovedano drogo prodajati. Namen prodaje je dejansko vprašanje in nanj lahko sodišče lahko sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, do katerih pride tekom dokaznega postopka. Slabo zdravstveno stanje obtoženca pa ne more potrditi zagovora, da je obtoženec gojil in hranil ugotovljene količine prepovedane droge zgolj za lastne potrebe. Zato pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da gojenje sedmih sadik v skladu s sodno prakso smiselno dokazuje, da je bila droga namenjena samo njemu, saj pritožnik prezre, da iz teh sadik ni bila pridobljena majhna količina prepovedane droge. Že prvostopenjsko sodišče je tehtno obrazložilo, da celotna količina prepovedane droge bistveno presega potrebe povprečnega uživalca prepovedane droge konoplje. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da te količine, ob upoštevanju, da je sam v zagovoru zatrjeval, da dnevno porabi 5 gramov prepovedane droge konoplje, bistveno presegajo tudi njegove potrebe. Prav tako je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da ob priliki hišne preiskave obtožencu ni bilo zaseženih nikakršnih pripomočkov, ki bi kazali na to, da bi sam prideloval olje oziroma smolo, kot je to navajal v zagovoru, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je obtoženec drogo imel namen prodati dalje. Sodišče prve stopnje je tako izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 996,02 g že posušene konoplje.

10. Utemeljena pa je pritožba zagovornika v delu, ko graja kazensko sankcijo, ki mu jo je sodišče izreklo z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč pri izreku zaporne kazni dalo premajhno težo njegovi neobsojenosti in skrbi za mladoletnega otroka, po drugi strani pa je bil dan prevelik poudarek teži kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije tudi ni upoštevalo nekaterih olajševalnih okoliščin, ki jih je sicer v postopku ugotovilo, in sicer obtoženčevo slabo zdravstveno stanje, kot izhaja iz obširne zdravniške dokumentacije. Glede na navedeno, po oceni pritožbenega sodišča obstajajo okoliščine, ki omogočajo izrek pogojne obsodbe, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zato je pritožbeno sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo nanj, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obtoženega J.V. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 392. člena in 391. člena ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je obtoženi s svojo pritožbo delno uspel (drugi odstavek 98. člena ZKP).