Jedro

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja z dne 2. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP, saj je vsebovala le navedbo, da se prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka.

Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih gre sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran, saj ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v upravnem postopku, konkretneje v odgovoru z dne 15. 7. 2024.

Tožena stranka je pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni postopek (ne kazenski), v katerem je bila tožniku izrečena globa v skupni višini 240,00 EUR, kar tudi po presoji sodišča ne kaže na resnejšo kršitev in veliko težo zagrožene kazni. Tega ne zatrjuje niti tožnik, razen v kolikor navede, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal (te pa ne more plačati, ker je prejemnik denarne socialne pomoči), grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo. Že tožena stranka je navedla, da če tožnik globe ne more plačati, je možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1), vsekakor pa sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi, zato tudi argument o grožnji odvzema prostosti tožniku sam po sebi ni dovolj utemeljen.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Izpodbijana odločba

2.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, sklicujoč se na neizpolnjenost pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) z dne 2. 7. 2024 za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog PP KK št. 0000126395357 z dne 25. 6. 2024 in za zastopanje v prekrškovni zadevi na prvi stopnji.

3.Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožniku plačilni nalog z dne 25. 6. 2024 izdan zaradi kršitve petega odstavka 33. člena in 17. odstavka v zvezi s 14. odstavkom 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZprCP) - neuporaba varnostnega pasu in neupoštevanje načina vožnje oseb (nezavarovanje otroka, ki je manjši od 140 cm ali lažji od 36 kg z zadrževalnim sistemom, ki je vgrajen v motornem vozilu), za kar mu je bila izrečena globa v skupni višini 240,00 EUR. Tožena stranka je tožnika pozvala, da v smislu 24. člena ZBPP navede konkretne razloge in okoliščine, ki utemeljujejo vložitev zahteve za sodno varstvo, tožnik pa je po pooblaščencu toženi stranki poslal zahtevo za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog. Tožena stranka je v nadaljevanju od policije pridobila podatek, da se obravnavani prekršek ni snemal, in opis prekrška iz prekrškovnega spisa, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 25. 6. 2024 upravljal z osebnim vozilom Renault Clio, med vožnjo pa ni uporabljal varnostnega pasu, enako ne sopotnica na sovoznikovem sedežu, ki je imela v naročju otroka, roj. 6. 3. 2021. V dokaz prekrškovni organ navaja ugotovitev prisotnih policistov. Tožena stranka je navedla, da kljub izrecnemu in natančnemu pozivu k dopolnitvi prošnje, tožnik ni navedel kakršnega koli razloga, zakaj bi glede na naravo konkretnega postopka potreboval odvetniško pomoč, oziroma ni navedel konkretnih razlogov in okoliščin, ki bi utemeljevali smotrnost vložitve zahteve za sodno varstvo. Priložil je le izvod vložene zahteve za sodno varstvo, v kateri je navedel, da mu je bil plačilni nalog izdan neutemeljeno, da mu ni bilo pojasnjeno, kaj je naredil narobe, da očitki niso bili konkretizirani niti v plačilnem nalogu, da prekrška ni storil in da je bil postopek uveden diskriminatorno, ker sta Roma. V zahtevi je navedeno tudi, da tožnika isti policisti ustavljajo tedensko in se nad njim izživljajo, ter da policija tako izkazuje "neekonomična in nezakonita ravnanja in povzroča enormne stroške v breme države", saj stroški postopka presegajo izrečeno globo, ki je tožnik ne more plačati, ker je prejemnik denarne socialne pomoči. Policisti so tožnika ustavili, ker so prepoznali njegovo vozilo, tako on kot njegova sopotnica sta bila privezana, otrok je bil v otroškem sedežu, o čemer lahko oba na sodišču izpovesta. Navedeno je še, da ima v avtomobilu nameščeno kamero, ki snema dogajanje na cesti, posnetke pa da bo predložil takoj, ko jih bo reproduciral na prenosni disk.

4.Tožena stranka je povzela kriterije iz 24. člena ZBPP in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter ocenila, da je tožnikova prošnja neutemeljena iz dveh med seboj neodvisnih razlogov, in sicer a) glede na načelo pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP in b) ker ne obstajajo izgledi za uspeh. Navedla je, da niti teža dejanja in zagrožena kazen niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne kažejo, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku "potrebno (sorazmerno) in pravično dodeliti" BPP. Tožniku grozi globa, če pa je ne bo mogel plačati, je možna nadomestitev z delom v splošno korist ali obročno odplačilo, o čemer je bil poučen. Dejansko stanje prekrška je enostavno, prav tako pravno, ne glede na pravno laičnost tožnika. Tožena stranka je še dodala, da na kršitev materialnega prava pazi tudi prekrškovno sodišče po uradni dolžnosti, tožnikov položaj pa je varovan tudi preko temeljnih načel in nekaterih pravil sodnega postopka (načelo zakonitosti, načelo materialne resnice, načelo proste presoje dokazov).

Povzetek tožbenih navedb

5.V tožbi tožnik uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva, načela pravne in socialne države, prepovedi diskriminacije, pravice do pravnega sredstva in do obrambe v prekrškovnih postopkih ter pravice do enakosti v postopku. Trdi, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo in da so podane bistvene kršitve določb postopka. Po njegovem mnenju se je tožena stranka nezakonito in neutemeljeno spustila v vsebinsko obravnavanje prekrškovne zadeve in tožniku zavrnila prošnjo za BPP, češ da je zahteva za sodno varstvo tako ali tako neutemeljena. Tožnik prekrškov ni storil in globe ne bo plačal, ker je ne more, policija pa Rome obravnava še posebej restriktivno in strogo. Če tožnik globe ne bo plačal, mu grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, ki je najhujši poseg v svobodo. Tožnik ima pravico, da se zoper represivne ukrepe države brani, v skladu s pravnim poukom v izdanem plačilnem nalogu. Tožnik je vložil zahtevo za sodno varstvo, v sodnem postopku pa bo sodišče zaslišalo priče. Tožena stranka je izpolnjevanje objektivnega pogoja nedopustno vezala na uspeh s pravnim sredstvom. Tožena stranka očitno ne loči med neutemeljenostjo (npr. pritožbe) in nerazumnostjo zadeve in se postavlja v vlogo razsodnika oziroma sodišča. Toženi stranki očita, da je do tožnika kot pripadnika romske skupnosti, odkrito sovražno nastrojena in ravna pristransko, saj je v odločbi navedla, da je dejansko stanje zadeve povsem enostavno, ker tožnik med vožnjo ni uporabljal varnostnega pasu, kar je povsem nesprejemljiv zaključek tožene stranke, ki tožnika obravnava kot kršitelja cestnoprometnih predpisov. Tožnik je pripadnik romske skupnosti in najnižjega sloja prebivalstva, ki nima končane osnovne šole, zato še toliko bolj potrebuje pravno pomoč kvalificiranega odvetnika. Sam ne zna sestaviti in vložiti zahteve za sodno varstvo (ni računalniško pismen, nima računalnika, nima niti elektrike niti vode) in ne more se sam zastopati niti na glavni obravnavi, kjer se bodo zasliševali policisti. Krivično in nesprejemljivo je, da bi bil tožnik obravnavan kot povratnik in zaznamovan v prekrškovni evidenci za prekršek, ki ga ni storil. Kadar je proti posamezniku izdan nek oblastni akt države, s katerim se posameznika tako ali drugače kaznuje oziroma se posega v njegov osebni ali premoženjskopravni položaj, sploh ni mogoče govoriti o nerazumnosti zadeve v zvezi z vložitvijo dopustnega pravnega sredstva. Posameznik mora imeti možnost uveljaviti svojo pravico do sodnega varstva. Sodišču predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva stroške postopka.

6.Tožena stranka je predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Presoja sodišča

7.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se ji obe stranki odpovedali (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

8.Tožba ni utemeljena.

9.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno povzela standarde, ki veljajo za presojo utemeljenosti prošnje za BPP v zvezi z uporabo določbe 24. člena ZBPP in varovanjem pravice iz prvega odstavka in točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja).

10.V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Glede na navedeno tožnik nima prav, da organ sploh ne sme presojati zadeve z vidika uspeha v postopku, kar je eden glavnih tožbenih očitkov.

11.Navedeno določbo 24. člena ZBPP je treba razlagati v skladu z namenom ZBPP, ki je bil sprejet zaradi uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice iz 6. člena EKČP, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, kdor je obdolžen kaznivega dejanja pa ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (prvi odstavek in točka (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP).1 Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).2 Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.3

Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve.

ZUS-1 v 52. členu določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Gl. 15. in 16. člen Ustave.

Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.