Jedro

S tem, ko je zahtevek na plačilo denarne terjatve, ki je deljiva obveznost, uveljavljala zoper več pravnih naslednikov tožene stranke, bi tožeča stranka morala določno opredeliti na kakšen način uveljavlja izpolnitev svoje terjatve od toženih strank. Ali uveljavlja torej solidarno plačilo obveznosti od obeh tožencev, ali pa sta toženi stranki dolžni izpolniti zgolj vsaka svoj del obveznosti. S tem, ko je tožeča stranka po spremembi na strani tožene stranke zgolj vztrajala pri tožbi, ne da bi se opredelila na kakšen način uveljavlja izpolnitev obveznosti od toženih strank, je postal tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen. Sodišče prve stopnje, ki je takšnemu tožbenemu zahtevku sledilo, pa je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšne odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 3. in 4. točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se prekinjen postopek nadaljuje z dnem 12.3.2002 (1. točka izreka).

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 99/5454 z dne 22.7.1999 je razveljavilo v 1. točki izreka (2. točka izreka). V delu odločbe, ki predstavlja sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati znesek 250.973,20 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1999 do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v višini 34.984,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1999 do plačila ter nadaljnje pravdne stroške v višini 69.450,00 SIT, vse v 15 dneh (3. točka izreka).

Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 250.973,20 SIT ne obstaja (4. točka izreka).

Zoper sodbo (3. in 4. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo prvotožena stranka in smiselno zatrjevala kršitve postopka na strani sodišča prve stopnje in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvotožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta se toženi stranki, ki sta kot družbenika izbrisane družbe R. d.o.o., njena univerzalna pravna naslednika, udeležili naroka za glavno obravnavo dne 12.3.2002 in vztrajali pri ugovornih navedbah tožene stranke, s čimer sta nedvoumno prevzeli postopek na strani tožene stranke. Zgolj pavšalno sklicevanje pritožnika na nepoznavanje pravdnega postopka za zatrjevanje tovrstne kršitve postopka ne zadostuje.

Pritožbeno sodišče pa je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek prvotno uveljavljala proti toženi stranki R.d.o.o. iz Brezovice pri Ljubljani. Po prenehanju tožene stranke je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 15.1.2002 predlagala nadaljevanje postopka zoper toženi stranki J.T. in R.T. kot ustanovitelja izbrisane tožene stranke. S tem, ko je zahtevek na plačilo denarne terjatve, ki je deljiva obveznost, uveljavljala zoper več pravnih naslednikov tožene stranke, bi tožeča stranka morala določno opredeliti na kakšen način uveljavlja izpolnitev svoje terjatve od toženih strank. Ali uveljavlja torej solidarno plačilo obveznosti od obeh tožencev, ali pa sta toženi stranki dolžni izpolniti zgolj vsaka svoj del obveznosti. S tem, ko je tožeča stranka po spremembi na strani tožene stranke zgolj vztrajala pri tožbi, ne da bi se opredelila na kakšen način uveljavlja izpolnitev obveznosti od toženih strank, je postal tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen. Sodišče prve stopnje, ki je takšnemu tožbenemu zahtevku sledilo, pa je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšne odločitve ni mogoče preizkusiti. S tem je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, kar je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, kot je razvidna iz izreka tega sklepa. Ker je odločanje o utemeljenosti pobotnega ugovora akcesorne narave glede na odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke je odločitev o razveljavitvi sodbe glede utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke (3. točka izreka izpodbijane sodbe) narekovala tudi razveljavitev odločitve o ugotovitvi neobstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke (4. točka izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo glede na pomanjkljivost v tožbi postopati v skladu z določbo 1. odstavka 108. člena ZPP in tožečo stranko pozvati, da tožbeni zahtevek določno opredeli.