Jedro

V zadevi je sporna višina ocenjene škode in s tem višina javnih sredstev, ki se kot upravičeno oziroma neupravičeno dodeljena ugotavljajo z izpodbijano odločbo. Sporni so tudi vsi navedeni razlogi, na katerih temelji izračun toženke in ki jim (vsem) tožeča stranka ugovarja v tožbi. Pri tem pa tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zadnji (tretji) od razlogov, ki se nanaša na odštevanje in s tem na zmanjševanje višine ocenjene škode za druga javna sredstva, ki so bila prejeta za iste delavce, v obrazložitvi odločbe naveden zgolj pavšalno, brez ugotovitve dejanskega stanja in brez razlogov za narejeno presojo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 440-87/2020/10 z dne 29. 12. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odločilo, da so bila Skupini A. na podlagi 33. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP) upravičeno dodeljena javna sredstva v skupni višini 3.025.692,59 EUR (1. točka izreka), in v 2. točki izreka, da so bila tožeči stranki na podlagi 33. člena ZIUZEOP v nasprotju s 5. členom Uredbe o metodologiji za ocenjevanje škode, pogojih in postopku dodelitve javnih sredstev iz točke b) drugega odstavka 20. a člena ZIUZEOP (v nadaljevanju Uredba) dodeljena javna sredstva v skupni višini 3.170.979,31 EUR, ki jih je dolžna vrniti v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Ministrstva za finance. V 3. točki izreka se ugotavlja še, da v zadevi ni bilo stroškov postopka.

2.V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v predpisanem roku (do 31. 8. 2020) vložila vlogo za ugotavljanje upravičene višine dodeljenih javnih sredstev iz 28. in 33. člena ZIUZEOP na podlagi točke b) drugega odstavka 20.a člena istega zakona, s katero je dokazovala škodo, ki ji je nastala zaradi dodatnih stroškov podjetja. Na podlagi podatkov, ki jih vsebuje vloga, dopolnitev vloge in vlogi priloženih dokazil, javno dostopnih podatkov ter mnenja Ministrstva za finance (v nadaljevanju MF) nato ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi 33. člena ZIUZEOP prejela javna sredstva oziroma državno pomoč v skupni višini 6.196.671,90 EUR, in da je na podlagi 28. člena istega zakona prejela javna sredstva oziroma državno pomoč v skupni višini 117.902,00 EUR. Vendar pa je po ugotovitvah toženke upravičenost dodeljenih sredstev tožeča stranka dokazala zgolj v višini 3.025.692,59 EUR, in je zato skladno z določbami 5. členom Uredbe dolžna vrniti prekomerno prejeta sredstva v višini 3.170.979,31 EUR, saj je sicer državna pomoč v tem delu prejeta nezakonito.

3.Ugotavlja namreč, da tožeča stranka želi javna sredstva, ki jih je prejela na podlagi 28. člena ZIUZEOP, uveljavljati skladno s prvim odstavkom 20.a člena ZIUZEP, oziroma skladno s točko a) drugega odstavka 20.a člena ZIUZEOP, in da zato niso predmet tega postopka. Nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka upravičenost sredstev, ki jih je prejela na podlagi 33. člena ZIUZEOP, uveljavljala delno po točki a) drugega odstavka 20.a člena in delno po točki b) drugega odstavka 20. a člena ZIUZEOP, kar po določbah citiranega člena ni dopustno. Napačno je ravnala tudi zato, ker je kot škodo zaradi epidemije in s tem kot upravičene stroške upoštevala izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah v višini 1.261.546,00 EUR in razliko dodatka za delo v rizičnih razmerah nad kriznim dodatkom v višini 570.463,00 EUR, skupaj 1.832.009,00 EUR. Razen tega pa je treba po navedbah toženke od višine prijavljene škode odšteti druga javna sredstva, ki jih je prejela tožeča stranka za nadomestilo plač in oprostitev prispevkov za iste delavce v obdobju iz 20. člena ZIUZEOP, in ki znašajo skupaj 82.432,41 EUR. Pravilno ocenjena škoda, ki jo je prejela tožeča stranka tako po izračunu toženke znaša 3.025.692,59 EUR, razliko do zneska, ki ga je uveljavljala v vlogi, pa je tožeča stranka dolžna vrniti, saj se javna sredstva lahko dodelijo le v višini ocenjene škode.

4.Tožeča stranka se z odločbo tožene stranke v točkah 1 in 2 izreka ne strinja. Na prvem mestu predlaga spremembo odločbe in podredno, v istem obsegu, njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja stanja ter napačnega sklepanja o dejanskem stanju.

5.V tožbi tožeča stranka ugovarja najprej materialnopravnemu zaključku toženke, po katerem podjetje upravičenost do sredstev državne pomoči iz člena 33 ZIUEOP lahko uveljavlja v celotnem znesku le pod pogoji iz točke a) drugega odstavka 20.a člena ali pa pod pogoji iz točke b) iste zakonske določbe, oziroma da delno uveljavljanje upravičenosti do pomoči po obeh točkah naj ne bi bilo dopustno. V tej zvezi zastopa stališče, da je kombiniranje oziroma upoštevanje pogojev po obeh omenjenih določbah dopustno, in je zato mnenja, da je upravičila za 972.391,94 EUR več pomoči, kot ji priznava izpodbijana odločba.

6.Napačna je po navedbah tožeče stranke tudi odločitev toženke v pogledu obravnavanja stroškov za delo v rizičnih razmerah in njihovo neupoštevanje kot škode zaradi epidemije. Trdi in vztraja, da gre za strošek, ki ga je podjetje utrpelo izključno zaradi izbruha epidemije in da zato sodi med pravno relevantno škodo po točki b) drugega odstavka 20.a člena ZIUZEOP v povezavi s 2. in 4. členom Uredbe.

7.Nepravilno pa je po navedbah tožeče stranke tudi ugotovljeno dejansko stanje v pogledu odštevanja drugih prejetih javnih virov za financiranje plač in prispevkov istih delavcev. Gre za sredstva v skupnem znesku 82.432,41 EUR, ki naj bi jih po ugotovitvah tožene stranke prejeli druga in tretja tožeča stranka na podlagi 33.b in 28. člena ZIUZEOP ter 156. člena ZPIZ-2, in ki ga je tožena stranka, po mnenju tožeče stranke neupravičeno, odštela od višine ocenjene škode. Poleg tega toženi stranki očita, da je zaradi zgolj pavšalnega sklicevanja na podatke, brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, tudi bistveno kršila pravila postopka.

8.Zaradi vsega pojasnjenega znaša višina upravičeno dodeljenih sredstev po navedbah tožeče stranke 5.342.062,94 EUR, znesek za vračilo pa naj bi pravilno znašal 854.608,96 EUR.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10.Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke, ki jih vsebuje odgovor na tožbo ter vztraja pri svojih navedbah, ki jih dodatno pojasni.

11.Tožba je utemeljena.

12.V zadevi ni spora o tem, da je tožeča stranka na podlagi določb ZIUZEOP in Uredbe in v predpisanem roku pri toženi stranki vložila vlogo za ugotavljanje upravičene višine dodeljenih javnih sredstev iz 28. in 33. člena ZIUZEOP na podlagi točke b) drugega odstavka 2.a člena ZIUZEOP, s katero je dokazovala škodo kot škodo, ki je nastala zaradi dodatnih stroškov podjetja in ki jo je šteti kot upravičeno po določbah zadevnih predpisov.

13.Sporna je višina ocenjene škode in s tem višina javnih sredstev, ki se kot upravičeno oziroma neupravičeno dodeljena ugotavljajo z izpodbijano odločbo. Sporni so tudi vsi navedeni razlogi, na katerih temelji izračun toženke in ki jim (vsem) tožeča stranka ugovarja v tožbi.

14.Pri tem pa tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno in skladno s spisi navaja, da je zadnji (tretji) od razlogov, ki se nanaša na odštevanje in s tem na zmanjševanje višine ocenjene škode za druga javna sredstva, ki so bila prejeta za iste delavce, v obrazložitvi odločbe naveden zgolj pavšalno, brez ugotovitve dejanskega stanja in brez razlogov za narejeno presojo. To pa pomeni, da odločitve toženke v tem pogledu ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ni mogoče preizkusiti odločitve toženke kot celote, saj je le-ta utemeljena na vseh, v obrazložitvi navedenih razlogih. Zato je v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP šteti kršitev za bistveno, bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo odločbe. Tega ne spreminja niti odgovor na tožbo, v katerem toženka svojo odločitev pojasni, saj po ustaljeni sodni praksi z navedbami v odgovoru ni mogoče sanirati pomanjkljive obrazložitve, ki jo vsebuje izdana odločba.

15.Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je moralo tožbi ugoditi in odločbo odpraviti že zaradi kršitve pravil postopka, se v presojo utemeljenosti ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo.

16.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je bila tožeča stranka v postopku zastopana po odvetniški družbi, zadeva pa je bila rešena na seji, se tožeči stranki prizna 285,00 EUR stroškov ter pripadajoči znesek davka na dodano vrednost.

17.Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo zaradi kršitve pravil postopka in s tem na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, je sodišče v skladu s 1. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi lahko odločilo brez obravnave.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (2020) - ZIUZEOP - člen 20a, 20a/2, 20a/2-a, 20a/2-b

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.