Jedro

Z dogovorom strank so se razdelili stanovanjski prostori v enostanovanjski hiši, pri čemer rezultat delitve nista bili dve samostojni funkcionalni celoti, primerni za samostojno uporabo. Dogovor zato ne bi mogel biti podlaga etažne delitve stare (v potresu poškodovane) hiše in tudi ne funkcionalnega zemljišča. Ali povedano drugače: dogovorjena „razdelitev“ hiše se ni nanašala na dve samostojni stvari, ki bi lahko bili predmet stvarnih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 948,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino: „Ugotovi se, da sta toženki A. A. ter B. B., dolžni priznati, da je tožnica C. C., izključna lastnica stanovanjske hiše na naslovu ..., s funkcionalnim zemljiščem, kar vse se nahaja na nepremičninah s parc. št. 1827/3 in 4180/34, obe k.o. ..., kot je razvidno iz skice sodne izvedenke M. K. z dne 5. 10. 2010, ki je sestavni del izreka sodbe.

Toženi stranki sta tožnici dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri parc. št. 1827/3 k.o. ... in na novo nastali parc. št. 4180/34 k.o. ... vknjižila lastninska pravica na ime tožnice C. C., ..., ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Stališče pritožbenega sodišča je, da tožnica ni dokazala takšne razdelitve podedovanih nepremičnin, ki bi utemeljevala izključno lastninsko pravico tožnice v s tožbo zahtevanem obsegu.

3. Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča vložila obsežno revizijo zaradi „kršitve Ustave RS, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.“ Nižji sodišči naj bi kršili določbi 22. in 25. člena Ustave, ker se nista opredelili do vseh nosilnih tez tožnice, pri čemer ima tožnica v mislih predvsem vsebino dednega dogovora pravdnih strank, ki je bil sklenjen v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D. in povzet v sklepu o dedovanju. Sodišči se nista ustrezno opredelili do pravne narave tega dednega dogovora, o tem, kaj je bila sploh njegova dejanska vsebina in kakšne so bile njegove pravne posledice. Sodišče prve stopnje tudi očitno ni odločilo po svojem lastnem prepričanju, temveč po izrecnih navodilih in napotkih pritožbenega sodišča. Ni mogoče razumeti ravnanja sodišča, ki je najprej s prvo sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, z naslednjo sodbo pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišči se nista opredelili do vseh pravno relevantnih dejstev in predvsem ne do tožničine trditve, da je bilo z dednim dogovorom razdeljeno tudi zemljišče in ne le stanovanjska hiša, ter da se je dedni dogovor takoj po sklenitvi tudi realiziral. Revidentka nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča. Ker naj bi sodišče kršilo Ustavo RS in ker naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, naj bi bilo v posledici tega tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko izpodbijanje dokazne ocene sodišča po svoji vsebini nasprotuje določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP.(1)

6. Za pravilno materialnopravno presojo spornega razmerja so tako odločilna naslednja ugotovljena dejstva: - v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D., ki je umrl 2. 2. 2003, je bila glede zapuščine (ki sta jo predstavljali dve zemljiški parceli, na katerih je ob dedovanja stala starejša stanovanjska hiša), tožnica razglašena za dedinjo do ½, tožnici pa za dedinji, vsaka do ¼; - v relevantnem sklepu o dedovanju je bil zapisan naslednji dogovor dedinj: „Dedinje postanejo solastnice stanovanjske hiše ... in sicer C. C. do ½, A. A. in B. B. pa vsaka do ¼. V naravi to stanovanjsko hišo razdelijo po vertikali na dve enaki polovici, pri čemer pridobi C. C. v izključno last in posest stanovanjske prostore na desni strani, gledano od vhoda. A. A. in B. B. ji dovoljujeta uporabo shrambe v I. nadstropju stanovanjske hiše, kleti ter stopnišča, kar vse se nahaja na levi polovici hiše. Solastnice so soglasne, da je navedena pravica uporabe izključno osebna in se nanaša le na C. C. in ni prenosljiva. C. C. izrecno dovoljuje, da A. A. in B. B. ob priliki bivanja v stanovanjski hiši ..., uporabljata sanitarije, ki se nahajajo v desni polovici hiše“; - zaradi potresa v letu 2004 je bila stanovanjska hiša tako poškodovana, da jo je bilo treba porušiti; - v okviru nadomestne gradnje, ki je bila opravljena s sredstvi državne pomoči, je bila zgrajena nova stanovanjska hiša; - tožnica s tožbo uveljavlja izključno lastninsko pravico na novi stanovanjski hiši in funkcionalnem zemljišču. 7. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ni dokazala razdelitve podedovanih nepremičnin, ki bi utemeljevala tožničino izključno lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Stališče je tudi dovolj obrazloženo in niso podane v reviziji zatrjevane procesne kršitve. Z izpodbijano sodbo zato tudi ni bilo poseženo v revizijsko izpostavljene tožničine ustavne pravice.

8. Dogovor pravdnih strank, ki je povzet v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Tolminu D 47/2003 z dne 8. 4. 2003, je glede stvarnopravnih učinkov treba presojati v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika - SPZ.(2) Dogovor predstavlja razdelitev stanovanjskih prostorov v enostanovanjski hiši, pri čemer rezultat delitve nedvomno nista bili dve samostojni funkcionalni celoti, primerni za samostojno uporabo. Sporni dogovor zato v nobenem primeru ne bi mogel biti podlaga etažne delitve stare (v potresu poškodovane) hiše in seveda tudi ne funkcionalnega zemljišča. Ali povedano drugače: dogovorjena „razdelitev“ hiše se ni nanašala na dve samostojni stvari, ki bi lahko bili predmet stvarnih pravic.(3) Dogovor pravdnih strank zato tudi ni mogel imeti takšnih stvarnopravnih učinkov, ki bi lahko pomenili nastanek tožničine izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini. Glede na pravne posledice zato lahko predstavlja le dogovor o uporabi stvari v solastnini.

9. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP. V skladu z določbama prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP je revidentka dolžna povrniti respondentoma stroške postopka, ki so jima nastali v zvezi z odgovorom na revizijo. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Revizije ni mogoč vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Op. št. (2): Primerjaj določbo 276. člena SPZ.

Op. št. (3): Primerjaj določbo 7. člena SPZ.