7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 47/2003 z dne 3. 12. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 250/2001 z dne 7. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za opravljene nadure. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z zaključkom nižjega sodišča, da ur dežurstva in straže avtomatično ni mogoče upoštevati kot delo preko polnega delovnega časa, ki je izjema in ki se lahko izvaja le pod točno določenimi pogoji in v omejenem času. Pritrdilo je tudi ugotovitvi sodišča, da pritožnik med postopkom ni niti zatrjeval niti dokazoval, da bi v času dežurstva in straže tudi efektivno delal.

Pritožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter 2. točke 4. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL). Meni, da je odločitev sodišč očitno napačna, saj naj bi spregledali citirano določbo MESL, ki delavcem priznava, razen v določenih izjemnih primerih, pravico do višjega plačila za nadurno delo. Po mnenju pritožnika naj se sodišči ne bi ukvarjali z dejstvom, da Ustava jamči vsem delavcem, da za opravljeno delo dobijo tudi plačilo. Obširno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišč materialnopravno nepravilna. Meni, da pripadniki stalne sestave v času dežurstva in straže delajo praviloma neprekinjeno štiriindvajset ur, zato bi morali biti plačani za delo v podaljšanem delovnem času. Zatrjuje, da sodišči nista zavzeli stališča glede njegovih navedb o poteku sedemdnevnega opravljanja dolžnosti straže. Navaja tudi, da se sodišči nista opredelili do njegovih navedb v zvezi s sodbama Evropskega sodišča št. C-152/02 ter C-303/98 ter do navedb glede članka, ki je bil objavljen v zvezi s tema dvema sodbama.

B.

Iz navedb ustavne pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z razlago sodišč, da ur, ki presegajo 8 ur delovne obveznosti, v času dežurstva in stražarske službe ni mogoče obračunati kot nadure. S takšno razlago sodišča naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da sta sodišči v obravnavani zadevi zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo (kar pritožnik sicer zatrjuje), če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, česar pa pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Sodišči sta razumno in obširno obrazložili, zakaj sta šteli, da pritožnik v času dežurstev in straže ni opravljal dela preko polnega delovnega časa, in zakaj ni upravičen do plačila razlike v plači. Svojo odločitev sta utemeljili in oprli na določbe predpisov, ki urejajo delo v posebnih delovnih pogojih. Pojasnili sta tudi, da pritožnik med postopkom ni niti zatrjeval niti dokazoval, da je v času dežurstva in straže tudi efektivno delal. Arbitrarnosti oziroma samovoljnosti izpodbijanima sodbama zato ni mogoče očitati. Tudi pritožnikov očitek o spregledu uporabe določbe 4. člena MESL se zato v celoti izkaže za neutemeljen.

Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi zahteva, da je odločba sodišča obrazložena. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavani zadevi je bil predmet spora plačilo ur v času dežurstva in stražarske službe, zato sodišču ni bilo treba odgovoriti na tožbene navedbe o zgoraj navedenih sodbah Evropskega sodišča in članku v zvezi z njima, ki se nanašajo na opravljanje zdravniške službe, saj za odločitev niso bistvene. Pritožnik zatrjuje tudi, da sodišči nista zavzeli stališča glede njegovih navedb o poteku sedemdnevnega opravljanja dolžnosti straže, vendar ne pojasni, zakaj naj bi bile te navedbe bistvene. Ker pritožnik ne nasprotuje pravnemu stališču sodišč, da med postopkom ni niti zatrjeval niti dokazoval, da je v času dežurstva in straže tudi efektivno delal, se te navedbe lahko nanašajo le na stališče pritožnika, da pripadniki stalne sestave Slovenske vojske v času dežurstva in straže praviloma delajo neprekinjeno 24 ur, zaradi česar bi moralo sodišče ure dežurstva in straže avtomatično upoštevati kot delo preko polnega delovnega časa. Kot že povedano, pa sta sodišči svoje stališče, da ur v času dežurstva in stražarske službe ni mogoče obračunati kot nadure, razumno in obširno obrazložili, s tem pa sta posredno odgovorili tudi na morebitne pritožnikove navedbe o poteku sedemdnevnega opravljanja dolžnosti straže.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan