Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno kot ključno podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo razlike plače poudarilo, da ni ugotovilo soglasja volj glede zvišanja plače, kot je bila sicer določena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno poudarja kot pomembnejše dejstvo, da je tožena stranka tožnici dejansko vseskozi obračunavala in izplačevala višjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ji je izdajala tudi plačilne liste, ki so med drugim vsebovale tudi jasen podatek o višini osnovne bruto plače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v plači za julij 2015, avgust 2015, september 2015, oktober 2015, november 2015 in december 2015 v mesečnem bruto znesku 394,00 EUR, odvesti prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.349,46 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. S sklepom je postopek delno ustavilo zaradi delnega umika tožbe.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno štelo, da ni prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi v delu, kjer je določena osnovna bruto plača. Ne drži, da je osnovna bruto plača zajemala tudi stimulacijo. Tožena stranka je tožnici julija 2015 neopravičeno znižala osnovno bruto plačo. Tožnica je vsebino plačilnih list razumela tako, kot so bile zapisane. Ni relevanten le zapis osnovne bruto plače v pogodbi o zaposlitvi, kot je zmotno stališče sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnici ves čas postopoma dvigovala plačo, nato pa jo je julija 2015 bistveno znižala. Če bi držalo, da je tožena stranka mesečno spremljala uspešnost in podatke o tem posredovala računovodkinji, ne bi bilo možno, da bi bila plača več mesecev v enaki višini. Tožena stranka ni imela vnaprej izdelanih kriterijev za ugotavljanje uspešnosti. Tožena stranka bi morala dokazati, da se je plača tožnice oblikovala tako, kot je trdila. Sodišče je napačno štelo, da je svoje trditve dokazala. Njene pavšalne navedbe in nezadostni dokazi ne morejo imeti večje teže od dejstev, ki so razvidna iz plačilne liste in dokazil, ki jih je predložila tožnica. Tožnica je dokazala, da uspešnost v osnovni bruto plači ni bila upoštevana. Ker se sodišče ni opredelilo do njenih trditev in dokazov o tem, je storilo kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v izpovedi ni potrdila, da naj bi bila v osnovno bruto plačo všteta tudi stimulacija. Takšna ugotovitev sodišča je protispisna (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Upad prometa tožene stranke v juliju 2015 v primerjavi s prometom v juniju 2014 ni okoliščina, ki bi lahko utemeljevala znižanje plače v juliju 2015. Tudi, če bi se upoštevalo samo ta dva meseca, je bil upad prometa le nekaj več kot 10 %, plača pa je bila drastično znižana. Nedokazano in nemogoče je, da bi tožena stranka tožnici ves čas zaposlitve izplačevala nekakšen neopredeljen, nedoločljiv dodatek za uspešnost. Res je, da stranki glede plače nista sklenili kakšnega aneksa k osnovni pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je tožena stranka tožnici ves čas povečevala osnovno bruto plačo in očitno sta obe stranki dojemali osnovno plačo tako, kot je bila zapisana v plačilnih listah. Tožnica je takšno ravnanje tožene stranke sprejemala. S konkludentnimi dejanji strank je torej prišlo do spremenjenega dogovora o višini plače. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato sodba glede odločilnega dejstva nima razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ne gre za neocenljivo zadevo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinega stališča, da lahko delavec tudi na podlagi konkludentnih dejanj postane upravičen do višje plače, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, ni kršilo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih), pač pa je v posledici neupoštevanja navedenega ključnega stališča za sprejem odločitve v tem sporu, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Tudi to, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinim navedbam in dokazom o tem, da v osnovni bruto plači ni bil zajet dodatek za uspešnost, ne pomeni navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka postopka, pač pa gre po vsebini za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi glede pritožbenega očitka protispisnosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje iz izpovedi tožnice (ki je očitno na splošno menila, da je bilo zviševanje plače posledica tudi njenega uspešnega dela ter dobrih poslovnih rezultatov podjetja) sklepalo, da pritrjuje navedbam tožene stranke, da je bilo v osnovni plači zajeto tudi plačilo za uspešnost, ni storilo postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak je zmotno ocenilo dokaz z zaslišanjem tožnice.

7. Glede zahtevka iz naslova razlike v plači oziroma nadomestila plače za čas od julija 2015 do decembra 2015 pomembna vprašanja: ali je med strankama na podlagi njunega ravnanja prišlo do spremenjenega dogovora o osnovni bruto plači, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2003 (v višini 110.380,00 SIT oziroma 469,00 EUR); ali je tožena stranka tožnici z julijem 2015 dopustno znižala osnovno bruto plačo na 696,00 EUR, medtem ko je tožničina osnovna bruto plača predhodne tri mesece po podatkih plačilnih list znašala 1.050,00 EUR; kako je tožena stranka ugotavljala in upoštevala uspešnost delavcev in podjetja pri obračunu plač; ali je bil v formalni postavki osnovne bruto plače po plačilnih listah dejansko zajet tudi del plače za delovno in poslovno uspešnost (stimulacija).

8. Po drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Po 127. členu ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek), delovna uspešnost delavca pa se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek).

9. Sodišče prve stopnje je napačno kot ključno podlago za zavrnitev zahtevka poudarilo, da ni ugotovilo soglasja volj glede zvišanja plače, kot je bila sicer določena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno poudarja kot pomembnejše dejstvo, da je tožena stranka tožnici dejansko vseskozi obračunavala in izplačevala višjo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ji je izdajala tudi plačilne liste, ki so med drugim vsebovale tudi jasen podatek o višini osnovne bruto plače. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničina osnovna bruto plača dejansko ni bila določena oz. izplačana v višini, kot je tožena stranka navedla v plačilnih listah, pač pa da je bil v postavki oziroma znesku osnovne bruto plače zajet tudi del plače za uspešnost. Vendar že to, da je v plačilnih listah za april 2014, maj 2014 in julij 2014 kot posebna postavka pri obračunu tožničine plače navedena stimulacija, dokazuje nasprotno.

11. Četudi je sodišče prve stopnje poudarilo, da se je pri toženi stranki sproti spremljala uspešnost delavcev in podjetja, pa ni ugotovilo, kaj naj bi to po vsebini pomenilo. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da prokuristka in računovodkinja tožene stranke v izpovedi nista znali opisati metode izračuna stimulacije, ter da tožena stranka ni predložila kriterijev za obračun stimulacije. Ni pojasnila niti npr. tega, koliko od 696,00 EUR naj bi predstavljalo del plače za uspešnost, koliko pa naj bi znašala osnovna bruto plača. 12. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je bila vsebina plačilnih list le nekaj formalnega, dejansko pa da je bila osnovna plača po plačilnih listah višja le zato, ker naj bi bila v tej postavki dejansko zajeta tudi stimulacija oz. plačilo za delovno in poslovno uspešnost. 13. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožničina plača pri toženi stranki postopoma zviševala, pri čemer ni bila vsak mesec v drugačni višini (kar bi eventualno potrdilo poseben vsakomesečni izračun stimulacije s strani tožene stranke), pač pa je bila nekaj mesecev v isti višini, nakar je (praviloma) sledil dvig. Tako je po podatkih plačilnih list tožničina osnovna bruto plača za februar 2014 in marec 2014 znašala 895,00 EUR, od aprila 2014 do septembra 2014 920,00 EUR, od oktobra 2014 do januarja 2015 850,00 EUR, februarja 2015 920,00 EUR, marca 2015 1.000,00 EUR, od aprila 2015 do junija 2015 - 1.050,00 EUR, julija 2015 pa 696,00 EUR. Slednja dva zneska sta tista, na katerih tožnica utemeljuje svoj zahtevek za izplačilo razlike v plači od julija 2015 do decembra 2015. Gre torej za uveljavljanje vsakomesečne razlike v bruto znesku 394,00 EUR.

14. Kot pravilno podarja pritožba, je na toženi stranki breme dokazovanja, zakaj je bila tožnici v juliju 2015 plača nenadoma znižana, in sicer iz predhodne osnovne bruto plače v višini 1.050,00 EUR na 696,00 EUR. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plače le po določilih pisne pogodbe oziroma do višine predpisane minimalne plače. 15. Prav tako ni utemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da znižanje tožničine plače opravičuje nižji promet tožene stranke - na podlagi primerjave prometa med mesecem julijem 2014 in mesecem julijem 2015. Tudi, če bi se upoštevalo samo ta dva meseca, je bila razlika v prometu le za nekaj več kot 10 %, plača tožnici pa je bila znižana za cca. 35 %. Sicer pa primerjava prometa teh dveh mesecev ni relevantna. Tožnica je utemeljeno opozarjala na drastično znižanje plače v juliju 2015 glede na pretekle tri mesece, prometa tožene stranke glede teh treh mesecev pa tožena stranka ni pojasnila, četudi se je sklicevala na svoje sprotno (vsakomesečno in celo vsakodnevno) spremljanje prometa.

16. Tožnica je bila julija meseca 2015 dva dneva v bolniškem staležu, v katerem pa ni bila vse do konca spornega obdobja, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak se je (kot je razbrati iz plačilne liste za december 2015) v decembru 2015 vrnila na delo, nekaj časa delala, bila na koriščenju letnega dopusta, nato pa spet nastopila bolniški stalež.

17. Za odločitev po višini je glede julija 2015, prvih 30 dni bolniškega staleža v juliju 2015 in avgustu 2015 ter glede decembra 2015 relevantna višina plače, za katero se zavzema tožnica. Po 137. členu ZDR-1 je namreč v primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, višina nadomestila plače, ki bremeni delodajalca, 80 % plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Glede preostalega časa bolniškega staleža pa je za odmero nadomestila relevantna osnova iz prvega odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) - povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Koliko naj bi znašala ta osnova, iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Sodba vsebuje ne zadosti obrazloženo ugotovitev, da je bilo nadomestilo obračunano pravilno.

18. Četudi v času daljše odsotnosti dela zaradi bolezni (po 30 dneh) izplačuje delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), to še ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Res je bila tožena stranka tožnici dolžna izplačati nadomestilo plače za dva dneva julija 2015 in pretežni del avgusta 2015 v lastno breme, medtem ko nadomestilo za ostale mesece bremeni Zavod za zdravstveno zavarovanje RS. Vendar pa gre za pravilo refundacije, kar pomeni, da delodajalec delavcu najprej izplačuje (pravilno odmerjeno) nadomestilo, kar nato uveljavlja v povračilo od pristojnega zavoda.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da v ponovljenem postopku pravilno uporabi materialno pravo in upošteva stališča pritožbenega sodišča, kot zgoraj obrazloženo, zlasti glede dejanskega priznavanja višje plače, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Predvsem glede na pravilo, da je dokazno breme na toženi stranki, naj oblikuje dokazne zaključke v nakazni smeri in ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka. Pri odločitvi o stroških postopka naj upošteva, da ne gre za neocenljivo zadevo, kot je bilo napačno izhodišče sodišča prve stopnje pri odmeri stroškov prvotnega postopka.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).