Jedro

Razlog, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna, pa čeprav iz drugih razlogov kot jih je navajala tožena stranka ali obe nižji sodišči, je tudi dejstvo, da je bila tožnica v času odločanja tožene stranke v delovnem razmerju. Zato ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji iz 8. člena ZPPPAI, saj ni bil izpolnjen pogoj, da ji ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 191/06/97-5 z dne 19.6.1997, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica uveljavljala zahtevek za izdajo nove odločbe in pravico do dokupa pokojninske dobe na račun R. S., z obrazložitvijo, da za odločanje v tem delu tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da tožbenega zahtevka ni razširila, ampak je navajala samo dopolnilne podatke o starosti, zahtevek pa je bil ves čas enak, da se ji prizna pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Sodišče je zmotno ugotavljalo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravica je bila priznana nekaterim njenim neposrednim sodelavcem, pa tudi drugim, ki sploh niso delali v območju nevarnih snovi. Vse kaže, da tožena stranka o pravici ni odločala v vseh primerih enako. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Tožeča stranka je 28.2.2002 vložila še dopolnitev revizije, ki je bila vložena po za vložitev revizije določenem roku, zato jo revizijsko sodišče ni obravnavalo (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišča izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (370. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica tožbo spremenila (razširila), kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V popravljeni tožbi, vloženi 17.12.1998, se je tožbeni zahtevek glasil samo na razveljavitev sporne odločbe tožene stranke št. 191/06/97-5, 4/5 z dne 19.6.1997, v pripravljalni vlogi z dne 26.5.2000 pa je zahtevek razširila še na izdajo nove odločbe in priznanje pravice do dokupa pokojninske dobe. V reviziji sicer ni pojasnjeno, zakaj in kako naj bi z ugotovitvijo sodišča o razširitvi tožbe prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi če sodišče razširitve ne bi upoštevalo, ob dejstvu, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, taka ugotovitev ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato ob upoštevanju revizijskih navedb ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče zavrnilo zahtevek skladno z določbami zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000).

Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ker ne izpolnjuje starosti, določene v 7. členu ZPPPAI, ker ji je delovno razmerje prenehalo po določbah zakona o delovnih razmerjih in ne ZPPPAI (1. točka odločbe) in da ne izpolnjuje niti pogoja 20 let dela v S. A. niti 10 let neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov (6. točka odločbe).

Iz listinskih dokazov tudi izhaja, da je tožnica v času odločanja tožene stranke bila v delovnem razmerju v družbi S. d.o.o., N. G..

V socialnih sporih sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, ki jih v zvezi o pravicah do in iz invalidskega zavarovanja oziroma drugih socialnih pravicah izdajajo pristojni organi (določbe 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98). Zato za odločitev sodišča praviloma ne morejo biti pomembna dejstva in dokazi, ki se jih pridobi po dokončnosti izpodbijane odločbe, če ta dejstva in ti dokazi ne predstavljajo dela, v predhodnem postopku ugotavljanega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče sicer ne soglaša v celoti s pravnim razlogovanjem sodišča v izpodbijani sodbi, da zahtevek tožnice ni utemeljen zato, ker je bil ZPPPAI sprejet leta 1996, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo 1994, ker gre za različno pravno situacijo. Osnovni zakon iz leta 1996 v 1. členu določa, pa čeprav ne najbolj jasno, da zakon zagotavlja socialno varnost delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Ker 2. člen ZPPPAI določa, da je proizvodnja azbestocementnih izdelkov na območju RS prepovedana od 20.12.1996 dalje (ukinitev proizvodnje), se da sklepati, da zakon rešuje socialno varnost le delavcem, ki so delali pri proizvodnji (v proizvodnji) azbestnih izdelkov na dan 20.12.1996. Ta določba je veljala do sprejema novele v letu 1998, ko je bil spremenjen 1. člen ZPPPAI tako, da je socialno varnost zagotavljal vsem delavcem, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Novela je torej spremenila osnovni zakon v toliko, da za priznanje pravic ni bilo več zahtevano opravljanje dela pri azbestu v času ukinitve proizvodnje.

To pomeni, da tožnica osnovnega pogoja iz 1. člena ZPPPAI, zaposlitve ob ukinitvi proizvodnje v času odločanja tožene stranke, ni izpolnjevala, prav enako je bilo stanje zaradi pogoja starosti, saj v času izdaje izpodbijane odločbe tožnica ni izpolnjevala zahteve iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZPPPAI (45 let starosti in najmanj 25 let pokojninske dobe ob 10 letnem delu pri neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov; 48 let starosti in 30 let pokojninske dobe in 20 let dela v podjetju, ki je v proizvodnem procesu uporabljalo azbest).

Zakaj je tožnica že v tožbi (pa tudi pozneje med postopkom) navajala, da med strankama ni sporno, da je bila na delovnem mestu 10 let izpostavljena azbestu, ni jasno, ker je iz odločbe tožene stranke razvidno, da je bilo ugotovljeno, da tožnica ni delala v S. A. 20 let (tudi podatek v delovni knjižici) niti 10 let neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov. Tudi ni jasno, zakaj, če je prepričana v nasprotno, ni predložila ustreznih dokazov, saj že samo te ugotovitve povsem zadoščajo za zaključek, da tožnica dejansko ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi ZPPPAI.

Razlog, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna, pa čeprav iz drugih razlogov kot jih je navajala tožena stranka ali obe nižji sodišči, je tudi dejstvo, da je bila tožnica v času odločanja tožene stranke v delovnem razmerju. Zato ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji iz 8. člena ZPPPAI, saj ni bil izpolnjen pogoj, da ji ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča. Pri tem ni pomembno, ali ji je delovno mesto zagotovil S. A. ali si je delo našla sama, pomembno je samo, da ji je bilo zagotovljeno drugo delo (podobno Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-295/98-30 z dne 1.2.2001). Ker je po prenehanju delovnega razmerja v S. A. tožnica opravljala drugo ustrezno delo, ji je pravica do priznanja pravice do pokojnine ugasnila, zaradi prenehanja tega drugega ustreznega dela pa je tudi ne more pridobiti znova.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.