Jedro

Tožnik se v tožbi sklicuje na priloženo dokumentacijo, s katero dokazuje, da je bilo v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za brezplačno pravno pomoč, dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar pa po zakonu ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 2. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in 144. člena ZUP odločila, da se prošnja tožnika z dne 2. 11. 2011 zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. II K 70397/2010 z dne 29. 3. 2011. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen ZBPP. Pravi, da iz listin, ki jih je predložil prosilec, izhaja, da je prosilec vložil obtožbo zoper A.A., B.B., C.C. in Č.Č. zaradi kaznivih dejanj krive izpovedbe po čl. 289/V, IV, III in I KZ. Zunajobravnavani senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom, opr. št. II Ks 70397/2010 z dne 29. 3. 2011, ugodil ugovorom obdolženih in ustavil kazenski postopek zoper njih. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom, opr. št. II Kp 70397/2010 z dne 5. 10. 2011 zavrglo pritožbo prosilca. V zvezi z zadevo, za katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč, je prosilec dne 23. 11. 2011 na razgovoru povedal, da se navedeni sklep nanaša na letališče v Cerkljah, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen in zaradi tega postopka poteka postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in je podan predlog za obnovo postopka. Ta konkretna zadeva pa se nanaša na krivo pričanje v kazenskem postopku, kar pomeni, da negira temeljno zahtevo za obnovo postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti je potrebna zato, ker se sodišče ni opredelilo do okoli 500 dokaznih listin. V tem primeru gre za personalne dokaze, ki jih priče ne morejo potrditi niti z enim materialnim dokazom. Organ ugotavlja, da je predmetna prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 1. odst. 420. člena določa, da se zoper pravnomočno sodno odločbo sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na vse navedeno organ ocenjuje, da vlagatelj nima izkazanih možnosti za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. Iz navedb prosilca izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, iz navedenega razloga pa v skladu z 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

2. V tožbi tožnik pravi, da Okrajno sodišče v Krškem neutemeljeno navaja razloge in se ob tem sklicuje na spis v kazenski zadevi, za katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Pravi, da je organ z določenim namenom ali ciljem nestrokovno, malomarno in protipravno izvedel svoja pooblastila, kar dokazuje njegovo ravnanje, saj se pristransko in odvisno sklicuje na sklep državnega tožilstva in odločitve okrajnega in višjega sodišča o zadevi, ki ni predmet tega predmetnega postopka, temveč posledica protipravnega ravnanja tožilstva, ki v nadaljnjih postopkih ščiti tako svoje kolege tožilce, kot tudi sodnike, pri čemer vsi vedo in je to tudi splošno znano dejstvo, da so stvarne pravice določene v zemljiški knjigi, kar dokazuje neizpodbojno gotovost, torej jih ne more naknadno in arbitražno določati sodišče, tožilstvo ali policija, ker je to v interesu le ene osebe, ki je naklepno izvrševala protipravna dejanja. Zaradi navedenega in zaradi objektivnih razlogov o celoviti zadevi je lahko odločitev in odločba organa spoznana le za protipravno, ker ne prispeva k zakonitosti, izvrševanju pravne države in tudi ne k varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožnika, ker se on ni sam obsodil zaradi vožnje po javni cesti, zaradi česar ne sme imeti protipravnih posledic in nasilja države. Sklicuje se na spis Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. K 130/2003. Pravnomočna kazenska sodba izkazuje pravno relevantno in dokončno stanje le za naslovnika – D.D., ne dokazuje pa, da je nek kazenski postopek potekal zakonito ali ne, saj to dejstvo določajo materialni dokazi – javne listine, kot najvišje dokazno sredstvo o določeni gotovosti – sodbi, kar sodišče ne more spremeniti z drugo sodbo, saj določena javna listina še vedno dokazuje relevantna dejstva o historičnem dogodku, kar pa potrjuje tudi forenzično mapiranje, ki dokazuje kraj kaznivega dejanja, ki je javna cesta, ki po navedbah Ministrstva za promet ni bila nikoli predmet postopka za letališko infrastrukturo, kar je vedel tudi A.A., ki uradnim osebam ni izkazal, da zakonito razpolaga z zemljiščem javne ceste in da je ta cesta namenjena za vzletišče ali kakršenkoli zračni promet. Zaradi navedenega je odločitev organa, da je predmetna prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem ali kazenskem postopku, neutemeljena. V zvezi slednjega vsebina odločbe tudi ne izkazuje, kako in na kakšen način je organ preučil približno 300 dokaznih listin. Predlaga odpravo odločbe in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kajti tožnik se v tožbi sklicuje na priloženo dokumentacijo, s katero dokazuje, da je bilo v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za brezplačno pravno pomoč, dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne glede na pravnomočno končan kazenski postopek, kar pa po zakonu ni dopusten razlog za revizijo. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določilo 24. člena ZBPP. Sklicujoč se na določilo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče zato v konkretni zadevi ne bo ponavljalo razlogov za presojo in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je že po samem Zakonu o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi, zato sodišče ni o njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks odločalo posebej v izreku sodbe.