Jedro

Obravnavana kazniva dejanja uboja nedvomno odstopajo od siceršnjih istovrstnih kaznivih dejanj glede števila žrtev, njihovega razmerja do obtoženca in načina storitve, katerega specifičnost in teža sta jasno razvidni iz fotografij ogleda kraja, utemeljene so tudi pritožbene navedbe državne tožilke, da pokojni takšnega ravnanja s strani obtoženca niso pričakovali oziroma nanj niso bili pripravljeni. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na v teoriji in sodni praksi sprejeta stališča obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi pokojnim vzel življenje na grozovit in zahrbten način. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pokojni zaradi njegovega ravnanja hudo in nepotrebno trpeli, saj so bile že prve (in tudi vse nadaljnje) povzročene poškodbe smrtne. V konkretnem primeru ni šlo za stopnjevanje bolečine in trpljenja oziroma za primer razvlečene agonije žrtev in usmrtitve s sukcesivnim zadajanjem številnih telesnih poškodb, ki vsaka zase ni resnejša, v skupnem učinku pa postanejo smrtne, torej za mučenje in podaljševanje smrtnih muk. Nadalje ni mogoče z gotovostjo trditi, da naj bi obtoženec izrabil zaupanje žrtev in dejanja storil tako, da niso mogle zaznati njegovega delovanja ter da bi ravnal na zvijačen, zahrbten, pretkan ali goljufiv način.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dvanajst let zapora. Ob uporabi določil o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtožencu izreklo enotno kazen trideset let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pripora od 13. 6. 2020 od 11.50 ure dalje. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je odvzelo mesarski nož, ki je bil uporabljen za kazniva dejanja. Nadalje je odločilo, da se obtoženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili: - obtoženec, brez navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga; - obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe „v celoti“; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v „ponovni postopek“; - državna tožilka iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja - in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega treh kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1, kot to izhaja iz obtožnice, nato pa mu za vsako posamezno kaznivo dejanje določi kazen trideset let zapora ter mu izreče enotno kazen dosmrtnega zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse za presojo relevantne dokaze, popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisana kazniva dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. V obrazložitvi sodbe je povzelo vsebino izvedenih dokazov, jih celovito analiziralo in ocenilo, se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter svojo dokazno in pravno presojo utemeljilo z ustreznimi, razumnimi in logičnimi razlogi.

**K pritožbi obtoženca:**

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženec v pritožbi opisuje lastna doživljanja pred in po (v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor in ZPKZ ...) izvršitvi kaznivih dejanj, medtem ko dokazne presoje sodišča prve stopnje, da je storil tri kazniva dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in razlogov sodbe, s katerimi je utemeljilo njegovo krivdo, sploh ne omenja, torej po vsebini niti ne gre za pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

**K pritožbi zagovornika:**

7. V zvezi s sicer utemeljenimi pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah (točka II izreka sodbe) v prvi vrstici namesto „za vsako kaznivo dejanje uboja“ zapisalo „za vsako kaznivo dejanje umora“, pritožnik pravilno ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, ki po oceni sodišča druge stopnje ne vpliva na siceršnjo pravilnost in zakonitost tega dela izreka izpodbijane sodbe, saj je iz opisa dejanj, njihove pravne opredelitve, odmere določenih kazni in obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je bil obtoženec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in ne morebiti umora po 116. členu KZ-1. 8. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da v spisu ni prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20. 4. 2021 oziroma zaslišanja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., vendar pa so zmotni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo, v kateri se sklicuje tudi na izpovedbo tega izvedenca (točka 31 obrazložitve), oprlo na dokaz, ki ga v spisu ni in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Dokaz z zaslišanjem izvedenca je bil namreč neposredno izveden na glavni obravnavi, torej ne gre za neobstoječ dokaz, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, ker pa je bila glavna obravnava oziroma izpoved izvedenca posneta z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno snemanje (tretji odstavek 314. člena ZKP), izvirnik zapisnika o njegovem zaslišanju predstavlja zvočni posnetek njegove izpovedbe. V konkretni zadevi je bil prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca dr. B. B., očitno po odredbi predsednice senata, sicer izdelan, vendar pa iz pritožbenemu sodišču neznanega razloga ni bil vložen v kazenski spis niti vnesen v elektronski vpisnik,1 kar pa na sámo izvedbo dokaza nima nikakršnega vpliva ter se izpodbijana sodba opira na obstoječ dokaz.

9. ZKP v šestem odstavku 314. člena določa, da se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema e-sodstvo takoj, ko je to tehnično izvedljivo, posnetki glavnih obravnav pa se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam to odredi. Po petem odstavku 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah (v nadaljevanju Navodilo) se kopija prepisa zvočnega zapisa lahko izda na zahtevo stranke.

10. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila obtožencu, ker v spisu ni bilo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca dr. B. B. oziroma sodišče prve stopnje obrambi prepisa ni posredovalo, kršena pravica do obrambe in učinkovitega pravnega sredstva, ni utemeljeno. Iz pritožbenih navedb in podatkov spisa (list. št. 919) je razvidno, da je zagovornik po vročitvi pisnega odpravka izpodbijane sodbe (25. 5. 2021) 2. 6. 2021 po elektronski pošti poslal prošnjo za vpogled v spis oziroma v primeru, da je spis skeniran, za posredovanje kopij spisa. Sodišče prve stopnje mu je 3. 6. 2021 preko „spletnega odložišča velikih datotek“ (v nadaljevanju SOVD) poslalo kopije spisa od list. št. 1 do list. št. 918. Čeprav je zagovornik ugotovil in vedel, da v kopijah spisa ni prepisa zvočnega posnetka izpovedbe dr. B. B. na glavni obravnavi 20. 4. 2021, od prejema kopij spisa vse do vložitve pritožbe zoper sodbo (23. 6. 2021), torej v časovnem obdobju dvajsetih dni, od sodišča prve stopnje ni zahteval prepisa zvočnega posnetka oziroma kopije prepisa zvočnega zapisa, kar bi skladno z določbama šestega odstavka 314. člena ZKP in petega odstavka 12. člena Navodila moral storiti. Dejstva, da obramba ni prejela kopije prepisa zvočnega zapisa, torej ni mogoče pripisati nepravilnemu postopanju sodišča prve stopnje, kar zatrjuje pritožnik, temveč je to posledica njegove neaktivnosti v smeri pridobitve kopije prepisa.

11. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da je bilo obrambi, ker ni razpolagala s prepisom zvočnega posnetka, onemogočeno, da bi se z zaslišanjem izvedenca dr. B. B. seznanila, se nanj sklicevala in pripravila ustrezno pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem se sklicuje na izpoved izvedenca, in glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe, naj se angažira nov izvedenec psihiatrične stroke oziroma da naj izvedenec dr. C. C. svoje izvedensko mnenje dopolni, zlasti ker se mnenji izvedencev razlikujeta, saj obramba nima strokovnega znanja psihiatrične stroke, zato lahko podaja zaključke in svoje utemeljitve zgolj na podlagi izvedenskih mnenj. Ne le iz razloga, ker zagovornik kopije prepisa zvočnega posnetka niti ni zahteval, temveč tudi zato, ker sta bila oba z obtožencem na naroku za glavno obravnavo 20. 4. 2021 navzoča, zagovornik je dr. C. C. aktivno postavljal vprašanja in na podlagi njegove izpovedbe tudi podal dokazni predlog, da naj izvedenec dr. C. C. svoje izvedensko mnenje psihiatrične stroke dopolni, torej je bila obramba seznanjena z vsebino izpovedi izvedenca dr. B. B. in z vsem dogajanjem na naroku 20. 4. 2021. Glede na vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča obtožencu pravica do obrambe oziroma do učinkovite pritožbe ni bila kršena.2

12. Pritožnik v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zatrjuje, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zaradi izostanka neposrednega dokaza, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisana kazniva dejanja, kar utemeljuje z naslednjimi pritožbenimi trditvami: (i) da čas smrti pokojnih oškodovancev ni bil določen; (ii) da ni bilo ugotovljeno, kje točno se je dne 13. 6. 2020 obtoženec nahajal do trenutka, ko mu je bila odvzeta prostost; (iii) da ni znano, kdo je dne 13. 6. 2020 poklical številko 113 ob 11.33 in 11.40 uri in s kom se je operater Operativno komunikacijskega centra (v nadaljevanju OKC) pogovarjal ob 11.45 uri; (iv) da ni bilo ugotovljeno, ali je zaseženi nož predmet, s katerim so bile zadane poškodbe pokojnim oškodovancem in (v) da ni bilo ugotovljeno, kje je bil kdo od pokojnih zaboden.

13. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vsebino izvedenih dokazov in sicer telefonskih pogovorov dne 13. 6. 2020 ob 11.33, 11.40 in 11.45 uri (točka 5), izpovedi policistov D. D. in E. E. o okoliščinah prihoda na kraj dejanj in prijetja obtoženca, o njegovem videzu in obnašanju ter o najdbi trupel (točki 6 in 7), o okoliščinah ugotovitve identitete obtoženca (točka 8), izpovedi kriminalistov F. F. in G. G. (točki 9 in 10), ugotovitev ogleda kraja dejanj, preiskav Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) in Sektorja kriminalistične policije PU Ljubljana (točka 11) ter izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, ki ga je izdelal sodni izvedenec dr. H. H. glede mehanizma nastanka poškodb ter vzroka in časa smrti pokojnih oškodovancev (točka 12). Na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, je utemeljeno in pravilno zaključilo, da je storilec v izreku izpodbijane sodbe opisanih kaznivih dejanj prav obtoženec, ter takšno svojo presojo v obrazložitvi sodbe pojasnilo z logičnimi in argumentiranimi razlogi, ustrezno pa se je opredelilo tudi do zagovornikovih dokaznih zaključkov v besedi strank, ki jih v pretežnem delu ponovno izpostavlja v pritožbi, ter jih upravičeno ni sprejelo.

14. Pritožbene trditve zagovornika, da čas smrti pokojnih oškodovancev naj sploh ne bi bil ugotovljen, so neutemeljene in netočne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obdukcijskih zapisnikih vseh treh pokojnih oškodovancev naveden čas smrti od 11.00 do 11.20 ure ter je bil, kot je izpovedal izvedenec za sodno medicino dr. H. H., določen na podlagi podatkov o dogodku in mrliških sprememb, ki so bile pri vseh treh pokojnih na približno isti stopnji izraženosti, česar pritožnik ne izpodbija. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni prezrlo v pritožbi selektivno povzetega pojasnila izvedenca, da bolj natančnega časa smrti niso izračunavali, ker so takšni izračuni pri tako kratkem intervalu problematični (točka 16 sodbe), kar pa glede na podatke obdukcijskih zapisnikov v povezavi s predhodno povzeto izpovedbo dr. H. H. ne potrjuje, da čas smrti pokojnih sploh ni bil ugotovljen, kot to skuša prikazati pritožnik.

15. Pri ugotavljanju časovnega poteka dogajanja tistega dne je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpovedbo obtoženčeve matere I. I., da je obtoženec okoli 11.00 ure prišel po stopnicah iz svoje sobe, v kuhinji odložil kozarec in odšel (točka 16 sodbe). Pritožbene navedbe, da priča obtoženca ni videla in naj bi to le domnevala, so neprepričljive, saj v spisu ni prav nobenega podatka, ki bi vzbujal dvom v izpovedbo I. I. o odhodu obtoženca od doma, navsezadnje ji z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, da mati ni vedela, kam je obtoženec okoli 11.00 ure odšel, pritrjuje tudi pritožnik. Neutemeljena je pritožbena teza, da bi pokojni lahko umrli do 11.00 ure, ko je bil obtoženec še doma, kar zagovornik utemeljuje z že ovrženimi navedbami, da čas smrti pokojnih ni bil ugotovljen, ter da priča I. I. ni mogla vedeti, kam je obtoženec okoli 11.00 ure odšel, kar sicer drži, vendar pa je sodišče prve stopnje dejstvo, da je obtoženec od doma odšel k pokojnim in jim prav on tudi vzel življenje, zanesljivo ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov.

16. Pritožbeni očitki, da v izvedenem dokaznem postopku ni podlage za zaključek, da se je dne 13. 6. 2020 v telefonskih klicih ob 11.33, 11.40 in 11.45 uri z operaterjem OKC pogovarjal obtoženec ter da naj bi takšna dokazna presoja prvostopenjskega sodišča temeljila na lastni nestrokovni analizi in primerjavi glasov, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predvajanja posnetkov klicev na glavni obravnavi tudi samo ugotovilo, da je dinamika govora sogovorca operaterja OKC pri zadnjem telefonskem pogovoru ob 11.45 uri dejansko drugačna kot pri prvih dveh pogovorih ob 11.33 in 11.40 uri, v kar se je s poslušanjem posnetkov klicev prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Vendar je glede na časovni potek telefonskih klicev, njihovo vsebinsko povezanost in dejstvo, da so bile na telefonu najdene biološke sledi obtoženca (točka 11, str. 8 sodbe), česar pritožnik ne izpodbija, tudi brez strokovne analize glasu utemeljeno in prepričljivo zaključilo, da je ob 11.33 in 11.40 uri s telefonske številke ..., katere naročnik je bil pokojni J. J., na telefonsko številko 113 poklical prav obtoženec, ob 11.45 uri pa se je z iste telefonske številke oglasil na povratni klic operaterja OKC. Navsezadnje se v zadnjem pogovoru operaterju OKC ni le predstavil kot K. K., temveč je na uvodne besede operaterja „_prej ste klical neki iz tega telefona pa nisem dobr razumu..._“ odgovoril „_sem vas ja_“, torej je telefonske klice na številko 113 potrdil tudi obtoženec sam. Takšen zaključek nadalje potrjujejo časovne okoliščine dogajanja, saj so policisti na kraj dejanj prispeli ob 11.48, kar je le tri minute po zadnjem telefonskem pogovoru, v okolici stanovanjske hiše v kateri so živeli pokojni oškodovanci niso zaznali nobene osebe, takoj po njihovem prihodu je obtoženec z notranje strani odklenil vhodna vrata stanovanjske hiše ter stopil na prag bos z okrvavljenimi stopali in v roki držal nož, na katerem so bile sledi krvi.

17. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da naj bi dokazni zaključki izpodbijane sodbe, da so bili pokojni poškodovani z zaseženim nožem, temeljili le na domnevi, kar naj bi potrjevala v pritožbi le delno povzeta izpoved izvedenca za sodno medicino dr. H. H., da primerjava rezila zaseženega noža z ranami pokojnih oškodovancev ni bila opravljena. Tekom dokaznega postopka namreč ni bila ugotovljena prav nobena okoliščina, da bi bilo življenje pokojnim oškodovancem morebiti odvzeto s kakšnim drugim sredstvom, pritožnik pa tudi povsem prezre mnenje izvedenca, da je obtoženec vsem trem pokojnim poškodbe povzročil z istim ostrim in koničastim sredstvom, z najverjetneje zelo ostrim rezilom, kar je lahko nož, ki je bil najden na kraju ogleda. Ugotovitve izvedenca v povezavi z dejstvi, da je obtoženec ob izstopu iz hiše kasneje zaseženi nož držal v roki, da je bil nož okrvavljen in da so bile na njem najdene biološke sledi obtoženca, ki jim pritožba ne nasprotuje, ne dopuščajo nikakršnega dvoma v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec pokojnim vzel življenje prav z zaseženim nožem.

18. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da v dokaznem postopku naj ne bi bilo ugotovljeno, kje v stanovanjski hiši so bili pokojni poškodovani, in da ni bila opravljena analiza, na kakšen način je prišlo do poškodb. Prostori, v katerih so bila najdena trupla L. L. in J. J. (v kuhinji) ter M. M. (v dnevni sobi) in njihov položaj so jasno razvidni predvsem iz fotografij kraja dejanj, o teh okoliščinah sta izpovedala tudi policista D. D. in E. E. (točka 7 sodbe), mehanizem nastanka poškodb pa je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju obširno in natančno pojasnil izvedenec sodne medicine dr. H. H. (točka 12 sodbe).

19. Pritožbeni očitki, da ni bila opravljena analiza, ali bi glede na značilnosti poškodb in položaja pokojnih, obtoženec glede na njegovo višino, telesne značilnosti, položaj v hiši, uporabo močnejše roke, poškodbe sploh lahko povzročil, niso le povsem posplošeni, temveč tudi povsem neutemeljeni. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo: da je obtoženec 13. 6. 2020 odšel od doma okoli 11.00 ure; da je čas smrti pokojnih oškodovancev istega dne od 11.00 do 11.20 ure; časovni interval (ob 11.33, 11.40 in 11.45 uri) in vsebino telefonskih pogovorov obtoženca z operaterjem OKC; da sta bili ob 11.36 uri na kraj poslani dve policijski patrulji, ki sta na kraj prispeli ob 11.48 uri; da so policisti na dvorišču slišali, da nekdo z notranje strani odklepa vhodna vrata stanovanjske hiše in izstopil je obtoženec, ki je bil bos, stopala je imel okrvavljena, v roki pa je imel nož s sledmi krvi in ga na poziv policistov odložil na bližnjo okensko polico; da je imel obtoženec, čeprav se je že umil, roke še krvave; da so policisti takoj zatem v stanovanjski hiši našli trupla pokojnih; da so se na zaseženem nožu ter na hrbtni in sprednji strani slušalke stacionarnega telefona nahajale biološke sledi obtoženca; ter da so se na kraju dejanj zavarovane sledi stopal ujemale z odtisom levega in desnega stopala obtoženca v poteku papilarnih linij. Vsa navedena ugotovljena dejstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog, in ne dopuščajo prav nikakršnega dvoma v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da je storilec obravnavanih kaznivih dejanj prav obtoženec.

20. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov in svojo dokazno presojo obtoženčeve krivde glede vprašanja njegove prištevnosti izčrpno predstavilo in utemeljilo v točkah 17 do 33 razlogov sodbe, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim pridružuje, vsebinsko pa jih v obrazložitvi te sodbe povzema zgolj v obsegu potrebnem za opredelitev do pritožbenih navedb zagovornika.

21. V predmetnem kazenskem postopku sta bili na podlagi 265. člena ZKP odrejeni dve izvedenstvi psihiatrične stroke: izvedenec dr. C. C. je podal izvid in mnenje v zvezi z obtoženčevo prištevnostjo, izvedenec dr. B. B. pa v zvezi z njegovo razpravno sposobnostjo. Glede različne opredelitve obtoženčeve osebnostne motnje v pisnih izvedenskih mnenjih sta se izvedenca opredelila zaslišana na glavni obravnavi (dr. C. C. dne 29. 3. 2021, dr. B. B. dne 20. 4. 2021).

22. Pritožnik pravilno povzema izpoved izvedenca dr. C. C., da obtoženec na osebnostno motnjo, ki je trajne narave, nima vpliva in da osebnostna motnja vpliva na njegovo ravnanje, saj si obtoženec določene stvari povsem racionalno zastavi in jih potem tudi racionalno poskuša uresničiti. Vendar pa je dr. C. C. kljub navedenim okoliščinam podal mnenje, da je bila obtoženčeva zmožnost razumevanja lastnih dejanj ohranjena, njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila zaradi izrazitosti osebnostne motnje prizadeta le v manjši meri, v bistveni pa ohranjena (točka 30 sodbe). Izvedenec je torej vpliv osebnostne motnje na ravnanje obtoženca ugotavljal in tudi podal mnenje o njenem učinku na obtoženčevo zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, posledično pa so v pritožbi izpostavljeni laični zaključki obrambe, da osebnostna motnja ima in je imela vpliv na ravnanje obtoženca, brezpredmetni. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot razumljivo, jasno in strokovno prepričljivo, zato se do v pritožbi povzetega dela izpovedbe izvedenca v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo dolžno še posebej opredeljevati.

23. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe, da naj sodišče prve stopnje postavi novega izvedenca psihiatrične stroke oziroma, da naj izvedenec dr. C. C. svoje mnenje dopolni, pritožnik pravilno izpostavlja, da sta se izvedenski mnenji dr. C. C. in dr. B. B. glede opredelitve osebnostne motnje obtoženca v določenem delu razlikovali. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je dr. C. C. pri obtožencu ugotovil prisotnost shizoidne osebnostne motnje in narcistične osebnostne motnje ter ju opredelil kot neopredeljeno osebnostno motnjo (točka 28, str. 16), medtem ko je dr. B. B. pri obtožencu ugotovil mešano osebnostno motnjo ter izpostavil predvsem narcistično pozicijo obtoženega z občutki večvrednosti do drugih in okrnjeno empatijo (točka 31).

24. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da opisano razhajanje v diagnozah izvedencev na presojo prištevnosti obtoženca v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj ne vpliva, saj je bistveno, da sta oba izvedenca (ki sta izvedenski mnenji izdelala v različnih časovnih obdobjih po storitvi kaznivih dejanj) pri obtožencu izključila morebitno prisotnost duševne motnje ali druge trajne in hude duševne motenosti (točka 32 sodbe), teh razlogov sodbe pa pritožnik konkretno ne izpodbija. Nadalje je iz pisnih izvedenskih mnenj razvidno, da je bil obtoženec z diagnozo „mešane in druge osebnostne motnje“ odpuščen tudi iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Enote za forenzično psihiatrijo, kjer se je po storitvi kaznivih dejanj nahajal od 15. 6. do 23. 11. 2020, torej tudi v času daljšega opazovanja obtoženca morebitna duševna motnja ali druga trajna in huda duševna motenost ni bila ugotovljena. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe izčrpno pojasnilo v točkah 52 in 53 obrazložitve sodbe, ki jim zagovornik ne oporeka, temveč prvostopenjskemu sodišču v pritožbi zgolj posplošeno in tudi neupravičeno očita, da je sámo ocenjevalo, ali sta izvedenski mnenji različni ali ne. Izvedenca sta namreč zaslišana na glavni obravnavi pojasnila „da sta si njuni opredelitvi obtoženčeve osebnostne motnje zelo blizu“ (dr. C. C.) oziroma „da pri diagnozah ne gre za bistven odmik“ (dr. B. B.), torej je imelo sodišče prve stopnje za svojo presojo, da mnenji izvedencev nista vsebinsko pomembno različni in da se v bistvenem ne razlikujeta, podlago v njunih izpovedih. Sodišče druge stopnje sprejema oceno izpodbijane sodbe, da so bile vse okoliščine s katerimi je zagovornik utemeljeval dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ali za dopolnitev izvedenskega mnenja dr. C. C., razjasnjene z zaslišanjem obeh izvedencev, čemur pritožnik ne nasprotuje, niti v pritožbi ni navedel prav nobene tehtne konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja dr. C. C. oziroma ga konkretno sploh ne izpodbija. Sodišče bo namreč ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja. Navedeno se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov3, česar pa zagovornik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izkazal. Po pojasnjenem pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga prekršilo načelo materialne resnice in pravico obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ni utemeljeno.

25. Obramba je na narokih 29. 3. in 20. 4. 2021 predlagala izključitev javnosti glavne obravnave med zaslišanjem izvedencev sodne medicine in psihiatrične stroke, ker bodo izpovedovali o zdravstvenem stanju obtoženca in njegovem psihičnem zdravju, ki so po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti, vendar je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na stališče sodne prakse, da je javnost sojenja pravilo, izključitev javnosti pa izjema, zaradi česar je razloge za izključitev javnosti treba razlagati restriktivno. V izpodbijani sodbi je glede izvedenca dr. H. H. pojasnilo, da njegovo ustno podajanje mnenja o poškodbah in okoliščinah smrti pokojnih oškodovancev ne predstavlja posega v osebno življenje obtoženca, glede izvedenca dr. C. C., da varstvo osebnega in družinskega življenja ter varovanje zasebnosti obtoženca, v povezavi z vsebino izvedenskega mnenja, pri tako hudih kaznivih dejanjih ne odtehta pravice javnosti do obveščenosti, obrazložitev v zvezi z izvedencem dr. B. B. pa je razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2021 in sicer, da razlogi, ki jih navaja zagovornik (da bo izvedenec izpovedoval o zdravstvenem stanju obtoženca in o njegovih podatkih) niso tako tehtni, da bi narekovali izključitev javnosti.

26. Pritožnik se s takšno presojo ne strinja in ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno pretehtalo ustavni kategoriji pravice do zasebnosti in pravice do javnega sojenja, vendar pa s takšnimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Če namreč sodišče javnosti ne izključi, čeprav bi jo moralo, bi bila le izjemoma lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če je podana vzročna zveza med javnostjo glavne obravnave in zakonitostjo ali pravilnostjo sodbe,4 česar pa zagovornik v pritožbi ne zatrjuje.

27. Izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C. je v točki 3 pisnega izvedenskega mnenja povzel podatke iz medicinske dokumentacije Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, med drugim tudi, da se je obtoženec ob sprejemu 15. 6. 2020 in v verbalni komunikaciji s pacienti 10. 7. 2020 izrekal tudi o obravnavanih kaznivih dejanjih (str. 4 mnenja). Pritožnik, enako kot v zahtevi za izločitev dokazov (izvedenskega mnenja dr. C. C. in zapisnika o zaslišanju izvedenca), zatrjuje, da te izjave obtoženca, ker ni bil opozorjen in seznanjen s svojimi pravicami iz 4. člena ZKP, v izvedensko mnenje ne bi smele biti povzete. Sodišče prve stopnje je s sklepom III K 28951/2020-193 z dne 23. 12. 2020 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 28951/2020-207 z dne 28. 1. 2021) zahtevo za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev pravilno oprlo na stališče sodne prakse, da izjav, danih zdravniku, ki od pacienta v anamnezi pridobi podatke, potrebne za uspešno in kvalitetno zdravljenje, ni mogoče obravnavati kot izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami iz 4. člena ZKP, in jih zato tudi ni potrebno izločati iz spisa,5 še toliko bolj pa to velja za s strani zdravstvenega osebja slišano samoiniciativno izjavo obtoženca drugim pacientom.

28. Nadalje je iz pisnega izvedenskega mnenja dr. C. C. razvidno, da so v njem povzete tudi izjave obtoženca o kaznivih dejanjih dane izvedencu ob psihiatričnem pregledu, kar je zagovornik problematiziral v pritožbi zoper citirani sklep. Izjave obtoženca izvedencu nimajo dokazne vrednosti in niso nedovoljen dokaz, saj jih ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona, vendar pa je potrebno upoštevati, da je izvedenec, postavljen v kazenskem postopku, pomočnik sodišča, zato izjav obtoženca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka ter bi bilo ustrezneje, da bi bili deli izvedenskega mnenja, ki se nanašajo na izjave obtoženca izvedencu v zvezi s kaznivim dejanjem, izločene.6 Ne glede na navedeno je v obravnavani zadevi ključno, da na izjavah obtoženca o kaznivem dejanju danih v času hospitalizacije v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor in izvedencu psihiatrične stroke dr. C. C. izpodbijana sodba ne temelji.7 Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na količino, kvaliteto in težo za obtoženca obremenilnih dokazov, seznanitev sodišča prve stopnje s temi izjavami obtoženca na presojo izvedenih dokazov ni imela nikakršnega vpliva, kot tudi ne na videz nepristranskosti sodišča, kar na povsem posplošeni ravni neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

29. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni pravilno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine (točka 72 sodbe), jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencu za vsako kaznivo dejanje utemeljeno določilo kazen dvanajst let zapora, izreklo pa mu je tudi primerno in pravično enotno zaporno kazen v višini trideset let. Pritožnik neuspešno izpostavlja, da je obtoženec nekaznovan, da nikoli ni bil nasilen in da se je redno šolal, saj sodišče prve stopnje teh olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni ni prezrlo. Nadalje je v zadostni meri upoštevalo osebnostno motnjo obtoženca, ki ji pritožnik z navedbami, da nanjo obtoženec nima vpliva, da ni imel podpore in pomoči, da se je ni zavedal ter da v veliki meri vpliva na njegove odločitve, pripisuje preveliko težo, saj na zmožnost obtoženca razumeti pomen svojih dejanj osebnostna motnja sploh ni imela vpliva, na njegovo zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je vplivala le v manjši meri. Pritožnik zmotno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo dejstvo, da je obtoženec poklical številko 113. V obrazložitvi sodbe je namreč izrecno pojasnilo, da je kot obremenilnega upoštevalo le tisti klic obtoženca, v katerem je zagrozil, da bo ubil še svojo družino, če policisti ne bodo kmalu prišli, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča na posreden način kaže na njegov odnos do storjenih dejanj in posledic. Ostalih upoštevanih obteževalnih okoliščin (objektivne in subjektivne okoliščine izvršitve kaznivih dejanj) pa pritožnik ne izpodbija.

**K pritožbi državne tožilke:**

30. Pritožnica vztraja pri očitkih oziroma pravni opredelitvi kaznivih dejanj v obtožnici, da naj bi obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake treh kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1, saj naj bi po njeni oceni pokojnim oškodovancem vzel življenje na grozovit in zahrbten način.

31. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 36) in opisa dejanj v izreku obtožnice, je državna tožilka „grozovit način“ utemeljevala s številom vbodov in potegov z rezilom noža, poskusom pobega pokojnega L. L. ter obrambnimi poškodbami pokojnih J. J. in M. M., „zahrbten način“ pa z okoliščinami, da je obtoženec zlorabil zaupanje žrtev, ki so bili njegovi sorodniki in napada na svoje življenje z njegove strani niso pričakovali, v njegovi družbi so se počutili varne, saj je v preteklosti živel v hiši skupaj z njimi, nato pa se skupaj s starši, bratom in sestro preselil v drugo hišo, oddaljeno približno 150 metrov, še vedno pa je vsakodnevno prihajal k njim na obisk in jim večkrat pomagal pri kmečkih in hišnih opravilih, zlorabil pa je tudi njihovo nemoč, saj je bil L. L. invalidsko upokojen zaradi psihičnih težav, J. J. je imel težave pri hoji in si je pri tem moral pomagati s palicami, M. M. pa je bila nepokretna in je že pri osnovnih življenjskih opravilih potrebovala pomoč.

32. Sodišče prve stopnje pravne opredelitve državnega tožilstva ni sprejelo, temveč je obtoženca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter posledično ustrezno poseglo tudi v opis dejanja v obtožnici.

33. V obrazložitvi sodbe je pravilno povzelo v materialnopravni teoriji8 in sodni praksi9 sprejeto stališče, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal; objektivna sestavina se torej kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah in bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi nanj (točki 37 in 38). Ob upoštevanju navedenih izhodišč je izpostavilo, da morata biti obe komponenti „grozovitosti“ konkretizirani že v opisu dejanja v izreku obtožnice, pri čemer mora objektivna sestavina vsebovati očitek obtožencu, da je žrtvam povzročal trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve kaznivega dejanja, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča navajanje večjega števila vbodov in potegov z nožem ne izkazuje. Nadalje je ocenilo, da objektivna sestavina grozovitosti tudi ni dokazana, saj iz mnenja izvedenca za sodno medicino dr. H. H. ne izhaja, da bi obtoženec pokojnim oškodovancem povzročal stopnjevano trpljenje ali bolečine, ki bi presegale običajni način storitve, da je pokojni M. M. plitke vreznine z nožem na stegnu najverjetneje napravil šele po njeni smrti, torej dodatno mučenje žrtve ali zelo hude fizične bolečine, ki bi presegale običajne ter žrtvi povzročale hudo psihično trpljenje, s tem njegovim ravnanjem niso potrjene, izpostavilo pa je tudi kratek čas smrti pokojnih po zadanih poškodbah (točka 39 sodbe).

34. Državna tožilka v pritožbi „grozovit način“ utemeljuje z dejstvom, da je obtoženec pokojnim vzel življenje z večjim mesarskim nožem, načinom in okoliščinami izvršitve kaznivih dejanj, kot so razvidne iz opisa dejanj v izreku izpodbijane sodbe (kje v hiši so se nahajali pokojni; mesto, število vbodov in potegov z nožem; poškodbe in vzrok smrti pokojnih; poskus pobega L. L.; obrambne poškodbe J. J. in M. M.). Dodatno glede pokojnega L. L. navaja, da je umrl v času do največ pet minut po zadanih ranah ter da je vreznina na njegovem vratu zaradi več močnih pritiskov in potegov z nožem segala prek celotne debeline vratu vse do hrbtenice, glede J. J., da je njegova smrt nastopila v do največ sedmih minutah ter da je obtoženec očitno v njegovi prisotnosti vzel življenje L. L., v zvezi z M. M. pa izpostavlja njeno fizično in psihično trpljenje, ko je najprej opazovala, kako je obtoženec napadel sina L. L. in mu zaradi svojega fizičnega stanja ni mogla pomagati, da je nedvomno slišala krike L. L. in J. J. v kuhinji, njeno prestrašenost, ko se je obtoženec vrnil do nje, ter da je umrla v največ desetih minutah po utrpelih poškodbah.

35. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi zatrjevane psihične in fizične bolečine ter strah pokojnih, ki morajo glede na stališče teorije in sodne prakse, da bi zadostile standardu „grozovitosti“, po intenziteti in trajanju presegati običajno trpljenje žrtev pri takšnih kaznivih dejanjih, v opisu dejanj v obtožnici niso navedene, temveč je kot je bilo že pojasnjeno „grozovit način“ konkretiziran zgolj s številom vbodov in potegov z rezilom noža, poskusom pobega pokojnega L. L. ter obrambnimi poškodbami pokojnih J. J. in M. M., kar pa tega zakonskega znaka kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi še ne izkazuje. Nadalje državna tožilka v pritožbi dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje v točki 39 obrazložitve sodbe konkretno ne izpodbija, niti ne zatrjuje, da bi fizično in psihično trpljenje pokojnih po intenzivnosti presegalo običajno trpljenje pri takšnih kaznivih dejanjih, temveč zgolj posplošeno izpostavlja njihov strah, nemoč, negotovost in zavedanje, kaj jim grozi. V pritožbenih navedbah, da način storitve kaznivih dejanj in poškodbe pokojnih kažejo na obtoženčevo brezčutnost, krvoželjnost in izživljanje izpostavlja subjektivno komponento „grozovitosti“ (do katere se sodišče prve stopnje glede na presojo, da že objektivna komponenta ni izkazana, ni opredelilo), vendar pa v zvezi s temi očitki pritožnice ni mogoče prezreti izvedenskega mnenja izvedenca za sodno medicino, da je bil pri vsakem od pokojnih smrten že prvi vbod z nožem, da je obtoženec z nadaljnjimi vbodi in rezi njihovo smrt pospešil, da so bili usmerjeni v povzročitev gotove smrti ter da so poškodbe nastale kratek čas pred nastopom smrti. Opisane ugotovitve izvedenca pa ne potrjujejo pritožbenega zatrjevanja o obtoženčevem zavestnem in hotenem povzročanju hudega trpljenja pokojnim ter izživljanju, temveč dopuščajo nasproten zaključek, torej, da bi smrt pri pokojnih nastopila takoj oziroma čim hitreje, brez dolgotrajnih fizičnih bolečin.

36. Tudi pri presoji utemeljenosti obtožbenih očitkov o zahrbtnem načinu storitve kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stališče kazensko pravne teorije10 in sodne prakse11, da morajo biti pri tej izvršitveni obliki izkazane posebna zloraba zaupanja žrtve, njena posebna nebogljenost in z njo povezana objektivna izročenost storilcu ter objektivne (način storitve in uporabljeno sredstvo) in subjektivne (storilčeva zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufija) okoliščine (točki 40 in 41 sodbe). Ocenilo je, da obtoženec ni zlorabil zaupanja, ki bi ga morebiti pred storitvijo kaznivih dejanj uspel vzpostaviti s pretkanostjo, lažjo ali kakšno obliko navideznega preslepitvenega ravnanja z namenom odvzema življenja, temveč je šlo za zaupnost med obtoženim in žrtvami, ki je bila posledica sorodstvenih povezav in vsakodnevnih stikov, ki pa niso bili vzpostavljeni z namenom izvršitve kaznivih dejanj (točka 42 sodbe). Nadalje je izpostavilo, da so bile pri pokojnih J. J. in M. M. ugotovljene tudi obrambne poškodbe, kar potrjuje, da obtoženec po celostni presoji njegovega ravnanja v subjektivnem pogledu in v smislu taktike delovanja ni deloval na zvijačen in preslepitven način ter tako, da žrtve, do katerih sploh ni bil v garantnem razmerju, ne bi zaznale njegovega delovanja (točka 43 sodbe).

37. Državna tožilka v pritožbi poudarja sorodstveno razmerje med obtožencem in žrtvami, da so nekaj let živeli v isti hiši, nato pa v hišah oddaljenih približno 150 metrov, da je obtoženec vsak dan k pokojnim prihajal na obisk, jim večkrat pomagal pri kmečkih, hišnih in drugih opravilih, izpostavlja njihovo starost in zdravstveno stanje, kot tudi, da je imel obtoženec kot prvi vnuk pri starih starših poseben status, da so ga od majhnega pretirano razvajali in mu nudili vse, kar je želel, da so očitno imeli lepe odnose, razen mogoče v zadnjem obdobju, ko obtožencu za pomoč niso več hoteli plačevati. Po oceni pritožnice pokojni niso mogli pričakovati, da bi jim obtoženec kadarkoli lahko storil kaj hudega, kaj šele, da bi jim vzel življenja, zato je zlorabil njihovo zaupanje in dejanja storil tako, da žrtve niso mogle zaznati njegovega delovanja ali sredstva, da si nihče od pokojnih ni predstavljal, da bo tistega dne izgubil življenje na tako okruten način, s strani osebe, ki so jo imeli radi in so ji zaupali.

38. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi pokojnim življenje vzel na zahrbten način. Državna tožilka utemeljenih in argumentiranih zaključkov v točkah 42 in 43 obrazložitve sodbe konkretno ne izpodbija, temveč tudi v pritožbi zahrbtnost izvršitve kaznivih dejanj utemeljuje s sorodstvenimi in siceršnjimi odnosi obtoženca s pokojnimi, njihovim zdravstvenim stanjem ter dejstvom, da takšnega obtoženčevega ravnanja niso pričakovali, kar pa, kot je pravilno ocenilo in prepričljivo pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, za očitek zahrbtnega načina ne zadostuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obtoženec prikorakal k pokojnim z mesarskim nožem v roki in drugemu za drugim vzel življenje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako posplošeno opisovanje ravnanja obtoženca še ne omogoča sklepanja o zahrbtnem načinu storitve kaznivih dejanj, saj so za presojo zahrbtnosti odločilne konkretne okoliščine dogajanja neposredno pred storitvijo in med izvrševanjem kaznivih dejanj. Ker se obtoženec ni zagovarjal, drugih prič dogajanja med njim in pokojnimi v relevantnem času12, ki sicer ne more opravičiti ali kakorkoli zmanjšati teže, nepredstavljivosti in zavržnosti njegovega nadaljnjega ravnanja, pa ni oziroma so umrle, teh okoliščin ni mogoče ugotoviti.

39. Obravnavana kazniva dejanja uboja nedvomno odstopajo od siceršnjih istovrstnih kaznivih dejanj glede števila žrtev, njihovega razmerja do obtoženca in načina storitve, katerega specifičnost in teža sta jasno razvidni iz fotografij ogleda kraja, utemeljene so tudi pritožbene navedbe državne tožilke, da pokojni takšnega ravnanja s strani obtoženca niso pričakovali oziroma nanj niso bili pripravljeni. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na v teoriji in sodni praksi sprejeta stališča obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi pokojnim vzel življenje na grozovit in zahrbten način. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pokojni zaradi njegovega ravnanja hudo in nepotrebno trpeli, saj so bile že prve (in tudi vse nadaljnje) povzročene poškodbe smrtne. V konkretnem primeru ni šlo za stopnjevanje bolečine in trpljenja oziroma za primer razvlečene agonije žrtev in usmrtitve s sukcesivnim zadajanjem številnih telesnih poškodb, ki vsaka zase ni resnejša, v skupnem učinku pa postanejo smrtne, torej za mučenje in podaljševanje smrtnih muk.13 Nadalje ni mogoče z gotovostjo trditi, da naj bi obtoženec izrabil zaupanje žrtev in dejanja storil tako, da niso mogle zaznati njegovega delovanja ter da bi ravnal na zvijačen, zahrbten, pretkan ali goljufiv način.14 Glede na navedeno se pritožnica neutemeljeno zavzema za strožjo pravno opredelitev v izreku izpodbijane sodbe opisanih kaznivih dejanj, posledično pa tudi za zvišanje določenih kazni na trideset let zapora in izrek enotne kazni dosmrtnega zapora.

40. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

41. Sodišče druge stopnje je obtoženca, ki se že dalj časa nahaja v priporu, izrečena mu je bila visoka zaporna kazen in nima premoženja, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj ocenjuje, da bi bilo s plačilom lahko ogroženo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Sodišče druge stopnje je prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20. 4. 2021, zato da se je lahko seznanilo z vsebino izpovedi izvedenca dr. B. B., pridobilo dne 11. 11. 2021 (uradni zaznamek z dne 11. 11. 2021 - list. št. 962). 2 Prim. sodba Višjega sodišča v Celju I Kp 56957/2018 z dne 14. 4. 2020 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55823/2010 z dne 31. 3. 2016. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 32349/2010 z dne 17. 1. 2013. 4 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 644 (tč. 11) in str. 788 (tč. 21). 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 21563/2010 z dne 5. 1. 2012. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26409/2014 z dne 1. 4. 2021. 7 Prav tam. 8 Dr. Damjan Korošec in Barbara Zobec, 116. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 301. 9 Sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2020 z dne 3. 9. 2010 in I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015 ter sodbi Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11188/2018 z dne 10. 9. 200 in III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019. 10 dr. Damjan Korošec in Barbara Zobec, 116. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 305, 307; Deisinger, M.: Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ MB, d.o.o., Maribor 2017, str. 129. 11 Sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019 in I Ips 55009/2013 z dne 26. 11 2015. 12 Morebiti je med njimi prišlo do spora v zvezi z delom na kmetiji, na kar kažejo navedbe obtoženca operaterju v prvem telefonskem klicu (točka 5 sodbe). 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 14 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021.