Jedro

Stranke smejo v reviziji navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Kakšne takšne kršitve toženec v zvezi z obširno listinsko dokumentacijo, ki jo prilaga reviziji, ne uveljavlja. Z njo dokazuje (zgolj) drugačno dejansko stanje, kot je bilo podlaga za odločanje sodišč nižjih stopenj, kar ne more biti predmet revizijske obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku

1.074,11

EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik (prodajalec) uveljavlja plačilo kupnine od toženca (kupca) na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 11. 2005 za parc. št. 6.E, 9.E, 11.E in 13.E, vse vpisane v vl. št. 1484/1 k. o. ...

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 127.555,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2007 dalje do plačila; da se tožbeni zahtevek v presežku do vtoževanega zneska 127.598,25 EUR in v presežku do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti zavrne.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to sodbo je toženec vložil predlog za obnovo postopka in (dovoljeno) revizijo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek s predlogom za obnovo postopka prekine do konca postopka z revizijo (primerjaj četrti odstavek 402. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Toženec v dovoljeni reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Pojasnjuje, da se je stečajni postopek nad tožnikom začel 29. 3. 2007, to je več kot eno leto po sporni pogodbi. Med strankama naj ne bi bilo sporno, da je toženec v preteklosti, še pred sklenitvijo sporne pogodbe, tožniku dajal kredite, ker je ta gradil poslovne objekte. To je potrdil stečajni upravitelj, ki je izpovedal, da naj bi bilo plačil za okrog 7,000.000,00 SIT, ni pa povedal vsega, kar ve o zadevi. Pri tem je izvedenec (pravilno stečajni upravitelj) pojasnil, da je toženec kupnino plačal preko računov (izrecno je povedal, da je šlo za plačilo kupnine). Svojo izpovedbo je kasneje res popravljal, in sicer da naj ne bi bilo izvedenih plačil na žiro račun, to pa z namenom, da bi prikrojil dejansko resnico. Zaključek sodišča, da naj toženec ne bi plačal kupnine s kompenzacijami, je napačen. Zmotna je tudi uporaba 433. člena (takrat veljavnega) Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), saj so bila posojila dana v času gradnje poslovnih objektov, ker novoustanovljena družba še ni bila kreditno sposobna. Tožnik v času toženčevega kreditiranja ni bil v kritičnem stanju; posojilo je bilo dano v normalnih pogojih. Postaviti bi bilo treba izvedenca finančne stroke, da bi ugotovil, v kakšnem finančnem stanju je bil tožnik v času dajanja posojil in v času sklepanja sporne prodajne pogodbe, saj je to pomembno za uporabo 433. člena ZGD. Prav tako bi izvedenec ugotovil plačila na račun, saj je toženec opozoril, da je vso dokumentacijo odnesel stečajni upravitelj oziroma policija in zato z njo ne razpolaga več. Glede na to, da je bila kupnina plačana s kompenzacijo, ki je bila opravljena ob podpisu kupoprodajne pogodbe, torej več kot leto pred stečajem, ni mogoče uveljavljati pravne neveljavnosti kompenzacije oziroma od družbenika ni mogoče zahtevati nadomestila vrnjenega zneska posojila, kot to predvideva 434. člen ZGD. Revident opozarja, da je večkrat poudaril, da ima listinsko dokumentacijo stečajni upravitelj, ki je to sicer zanikal. S tem je storil kaznivo dejanje krive izpovedbe. Zoper njega je toženec vložil kazensko ovadbo. Tudi revident je bil v postopku kot osumljeni, vendar je okrožno državno tožilstvo ovadbo zavrglo, česar ob zaslišanju še ni vedel. Po prejemu tožbe je revident zaprosil tožilstvo, da mu vročijo listine, vendar to ni bilo mogoče, ker je bil v postopku. Za listinsko dokumentacijo je ponovno zaprosil po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, ampak je tudi ni dobil. Do nje, razen sklepa o zavrženju ovadbe, je prišel šele konec meseca decembra, ko je preko pooblaščenca ponovno poskusil za potrebe te revizije in obnove postopka. Tako sedaj prilaga posojilne pogodbe, skupaj s plačilnimi nalogi, iz katerih je razvidno, da je bil znesek nakazan na tožnikov račun. Te dokumentacije stečajni upravitelj ni hotel predložiti sodišču, ker je vedel, da potem nima možnosti za uspeh. Prav tako revident prilaga poročilo policije, iz katerega izhaja, da ni bilo fiktivnih posojil ali računov ali kompenzacij, in ovadbo stečajnega upravitelja. Ta je sklep o zavrženju ovadbe prejel v letu 2008, to je pred njegovim zaslišanjem. Toženec je vpogledal v sklep, čeprav ni dobil njegovega prepisa ali kopije, in iz njega izhaja, da je bila kupnina plačana, navedene so bile posojilne pogodbe in kompenzacija z dne 13. 11. 2005 ter pojasnjeno, da ni bilo fiktivnih računov ali posojil in da so se vsa plačila izvedla. Stečajni upravitelj je to vedel, pa vseeno izpovedal drugače, ko je bil zaslišan, kar pomeni krivo izpovedbo. Njegova dolžnost je bila, da predloži vse listine (primerjaj 10. člen ZPP), vendar tega ni storil. Po neresnici je povedal, da listin nima. Prav tako stečajni upravitelj ni povedal po resnici, da naj bi bila prikrajšana stečajna masa. Poplačani bodo namreč vsi upniki. Revident prilaga navedeno poročilo, ovadbo in kompenzacijo z dne 13. 11. 2005, predlaga pa, da sodišče pridobi sklep o zavrženju ovadbe, ker ga sam ne more.

6. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi ni (bilo) sporno, da sta pravdni stranki 11. 11. 2005 sklenili prodajno pogodbo (8. 5. 2006 pa še aneks k njej), s katero se je prodajalec (tožnik) zavezal prodati nepremičnine z identifikacijskimi oznakami 6.E, 9.E, 11.E in 13.E, vse vpisane v vl. št. 1484/1 k. o. ..., ter na njih prenesti lastninsko pravico in posest, kupec (toženec) pa se je zavezal, da bo celotno kupnino v višini 100.150,23 EUR (prej 24,000.000,00 SIT) poravnal z dnem podpisa pogodbe. Glede na trditveno podlago toženčeve obrambe je (bilo) središčno (dejansko) vprašanje v tej zadevi, ali je ta to kupnino plačal. Sodišči nižjih stopenj sta po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj in upoštevanju celote procesnega dogajanja (primerjaj 8. člen ZPP) na to vprašanje odgovorili negativno . Izpodbijana odločitev je zato materialnopravno pravilna (primerjaj prvi odstavek 435. člena in prvi odstavek 496. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Na dejansko ugotovitev, da toženec sporne kupnine ni (nikoli) plačal,(1) je Vrhovno sodišče vezano, revizijske navedbe, ki jo kakorkoli obhajajo, relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, pa so neupoštevne (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako v postopku pred sodiščema nižjih stopenj toženec ni dokazal obstoja zatrjevane kreditne pogodbe oziroma pogodb s tožnikom,(2) zato določila 433. (in 434.) člena ZGD, ki se nanašajo na posojila gospodarski družbi (namesto zagotovitve lastnega kapitala), v konkretnem primeru ne morejo biti relevantna.

9. Toženec za svoje trditve o tem, da je uveljavljano kupnino poravnal (tudi) s pobotom terjatev, ki jih je imel do tožnika iz naslova kreditov, ki mu jih je dal,(3) v predhodnem postopku ni predložil nobene listine;(4), (5) to je storil šele v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da smejo stranke v reviziji navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Kakšne takšne kršitve (iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP) toženec v zvezi z obširno listinsko dokumentacijo, ki jo prilaga reviziji, ne uveljavlja, konkretizira. S to dokumentacijo dokazuje (zgolj) drugačno dejansko stanje, kot pa je bilo podlaga za odločanje sodišč nižjih stopenj, kar ne more biti predmet revizijske obravnave.(6) Prav tako drži, da toženec izvedenca finančne stroke ni predlagal za to, da bi ugotovil njegova plačila na račun tožnika.

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožniku (na isti pravni podlagi) povrniti 1.074,11 EUR njegovih stroškov za odgovor na revizijo, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Revidentu velja pojasniti, da je del i zpovedbe stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika, priče idr. le del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj

četrti odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Vrhovno sodišče pripominja, da (materialnopravni, predprocesni) pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (primerjaj prvi odstavek 312. člena OZ).

Op. št. (4): Trdil je, da ima vso dokumentacijo stečajni upravitelj, ki je to zanikal. Sodišče je zato na predlog tožnika vpogledalo v stečajni spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 1872/2008, ki se nanaša nanj, in ugotovilo, da v njem listin o zatrjevani(h) kreditni(h) pogodbi (pogodbah) ni –

primerjaj drugi, tretji in četrti odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (5): Dodati je treba, da so bile t oženčeve ugovorne trditve zelo splošne, listine, ki naj bi jih potrjevale, pa niso bile dovolj individualizirane. Toženec je na primer najprej trdil, da je bilo kreditnih pogodb več (primerjaj odgovor na tožbo z dne 23. 11. 2007, list. št. 9), nato pa, da je bila kreditna pogodba le ena (primerjaj zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 16. 3. 2009, list. št. 14). Listino v smislu 227. člena ZPP, ki ureja edicijsko dolžnost, je treba razumeti kot individualno določeno listino (lahko tudi več individualno določenih listin), zato ne zadostuje splošno sklicevanje na listine določene vrste –

primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 61/2010 z dne 15. 10. 2013. Op. št. (6): Opozoriti

velja, da toženec ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v postopku pred sodiščem druge stopnje ni zatrjeval, da relevantne dokumentacije od državnega tožilstva kljub prizadevanju ne more dobiti; tudi iz reviziji priloženih listin ne izhaja, da bi to prej res poskusil, kot sicer zdaj zatrjuje.