U-I-262/05

15. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Z., ki jo zastopa B. B. iz C., na seji dne 15. septembra 2005

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi A. se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B. se zavrže.

3.Pobuda za oceno ustavnosti 70. do 81. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in Uradni list RS, št. 87/02) ter prvega odstavka 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 37/95, 8/96, 90/99, 31/2000, 45/01, 2/04, 80/04 in 23/05 – ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica je bila od 10. 7. 2005 do 8. 8. 2005 prisilno pridržana na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove A. Dne 5. 8. 2005 je vložila ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi A. Pritožnica poudarja, da ji sploh ni bila vročena pisna obrazložena odločba, ki bi utemeljevala prisilno pridržanje. Opozarja, da je šlo v njenem primeru za "materialno dejanje" pridržanja, posamičen akt v smislu 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) pa ni bil izdan. Pritožnica zato zatrjuje, da ni imela učinkovitih pravnih sredstev za uveljavljanje svojih pravic. V svoji vlogi je predlagala, naj Ustavno sodišče izda začasno odredbo, s katero naj psihiatrični ustanovi A. odredi, da jo takoj izpusti na prostost.

Pritožnica je hkrati vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 70. do 81. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in prvega odstavka 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Gre za zakonske določbe, ki urejajo institut prisilnega pridržanja oseb na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic. Pritožnica je prepričana, da obstoječa zakonska ureditev ne zagotavlja spoštovanja temeljnih človekovih pravic iz točke e prvega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in tudi ne učinkovitega pravnega varstva ob njihovi kršitvi (četrti odstavek 5. člena EKČP). Izraža nestrinjanje z nekaterimi stališči, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93). Ustavno sodišče naj bi razlagalo določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave "samovoljno" in ji dalo novo vsebino, ki iz besedila te ustavne določbe ne izhaja. Pritožnica se tudi ne strinja s stališčem Ustavnega sodišča glede prvega odstavka 49. člena ZZDej, ki ureja napotitev na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve bolnika. Pritožnica meni, da zdravnik v takem primeru bolniku dejansko odvzame prostost brez izvedbe kakršnegakoli postopka. Po mnenju pritožnice odvzem prostosti, izvršen na podlagi izpodbijanih določb ZNP in ZZDej, pomeni direktno kršitev 32. člena Ustave ter točke e prvega odstavka 5. člena EKČP. Prisilno pridržanje duševnih bolnikov naj bi bilo dopustno samo ob pogojih, ki so taksativno našteti v drugem odstavku 32. člena Ustave. Po mnenju pritožnice odvzem prostosti na podlagi protiustavnih zakonskih določb ni dopusten, zato pomenijo vsi odvzemi prostosti duševnim bolnikom v Republiki Sloveniji nezakonit odvzem prostosti in zavestno kršitev mednarodnih pogodb, ki urejajo pravico do osebne svobode. Pritožnica poudarja, da pridržanim osebam ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Meni, da Ustavno sodišče z določitvijo načina izvršitve odločbe (4. točka izreka odločbe št. U-I-60/03) pridržanim osebam ni zagotovilo procesnih jamstev iz tretjega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnica opozarja še na drugi odstavek 20. člena Ustave, ki se po njenem mnenju nanaša na vse vrste odvzemov prostosti, ne samo na kazenske. Pri tem se sklicuje na Temeljna načela za varstvo vseh oseb, ki so kakorkoli priprte ali zaprte, ki ji je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 43/173 z dne 9. 12. 1988. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane zakonske določbe razveljavi s takojšnjim učinkom. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanja izpodbijanih zakonskih določb.

Pritožnica je bila dne 17. 8. 2005 ponovno pridržana, tokrat v psihiatrični ustanovi B. Dne 22. 8. 2005 je vložila novo ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B. Pritožnica ponovno poudarja, da svojih pravic ne more učinkovito uveljavljati pred sodišči v nepravdnem postopku, saj bodo ta sodišča v skladu z odločbo Ustavnega sodišča utemeljenost pridržanja presojala glede na pogoje in po postopku, ki je določen v ZNP. Zato od Ustavnega sodišča zahteva, da ji v 24 urah vroči pisno in obrazloženo odločbo. Pritožnica ponovno vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti 70. do 81. člena ZNP ter prvega odstavka 49. člena Zakona ZZDej, ki jo utemeljuje z enakimi razlogi kot prvo pobudo. Ponovno predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih zakonskih določb ter izdajo začasne odredbe, s katero naj bi Ustavno sodišče psihiatrični ustanovi B. odredilo, da pritožnico takoj izpusti na prostost.

B. – I.

Ustavno sodišče je vlogi, vloženi dne 5. 8. 2005 in dne 22. 8. 2005 (slednja je bila vpisana kot zadeva št. Up-831/05), združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Pritožnica je Ustavnemu sodišču predlagala, naj "zaradi varstva pravic zasebnosti zagotovi tajnost postopka". Ustavno sodišče je njen predlog štelo kot predlog za prekritje identitete in mu ugodilo. Pritožničina identiteta (ime, priimek, naslov ter ustanova, v kateri je bila pridržana) je tako v postopku pred Ustavnim sodiščem označena z namišljenimi kraticami.

Ustavna pritožba zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi A.

S prvo ustavno pritožbo pritožnica izpodbija "materialno dejanje", tj. pridržanje v psihiatrični ustanovi A., s katerim naj bi bilo poseženo v njene človekove pravice. Poudarja, da pisna in obrazložena sodna odločba o pridržanju sploh ni bila izdana.[1]

Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Glede na šesto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave ustavna pritožba pred tem ni dopustna.

Ker v obravnavanem primeru ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

Ustavna pritožba zaradi kršitve človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B.

9.V drugi ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev človekovih pravic v postopku prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi B. Poudarja, da svojih pravic ne more učinkovito uveljavljati pred sodišči v nepravdnem postopku, saj bodo ta sodišča v skladu z odločbo Ustavnega sodišča utemeljenost pridržanja presojala glede na pogoje in po postopku, ki je določen v ZNP. Zato od Ustavnega sodišča zahteva, da ji v 24 urah vroči pisno in obrazloženo odločbo.

10.Glede na predlog pritožnice v tej ustavni pritožbi je Ustavno sodišče štelo, da predlaga izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev.

11.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka istega člena lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. To pomeni, da lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi že pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, v nobenem primeru – niti v izjemnih primerih – pa ne more odločati pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev.

12.Ker v predmetni zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, ustavne pritožbe glede na navedeno ni mogoče obravnavati, saj je preuranjena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka).

B. – III.

Pobuda za oceno ustavnosti 70. do 81. člena ZNP in prvega odstavka 49. člena ZZDej

13.Pritožnica predlaga (ponovno) presojo določb ZNP, ki urejajo postopek prisilnega pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, ter prvega odstavka 49. člena ZZDej, ki ureja napotitev na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve bolnika.

14.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/03 ugotovilo, da ZNP ne ureja nekaterih pomembnih vprašanj, povezanih s prisilnim pridržanjem oseb na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic (glej točke 17 do 23 obrazložitve), zato je v skladu z določbo 48. člena ZUstS ugotovilo protiustavnost izpodbijanih zakonskih določb. Glede prvega odstavka 49. člena ZZDej je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Ocenilo je namreč, da so pogoji za napotitev in sprejem bolnika na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, ki so določeni v prvem odstavku 49. člena ZZDej, namenjeni zgolj presoji zdravnika, medtem ko je vprašanje, ali je zaradi narave duševne bolezni treba bolniku omejiti osebno svobodo, predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče na podlagi določb ZNP. Nestrinjanje pritožnice s tem in še z nekaterimi drugimi stališči Ustavnega sodišča v omenjeni odločbi za utemeljitev pobude ne zadošča.

15.Pritožnica zmotno meni, da bi moralo Ustavno sodišče izpodbijane zakonske določbe presojati (tudi) z vidika 32. člena Ustave, ki zagotavlja svobodo gibanja. Kot je razvidno iz odločbe št. U-I-60/03, je izhodišče za presojo izpodbijanih zakonskih določb pravica do osebne svobode (19. člen). Ta ustavna pravica zagotavlja pridržanim osebam širše varstvo, kot bi ga ti uživali na podlagi 32. člena Ustave. Zato je očitek o neskladnosti izpodbijane zakonske ureditve z 32. členom Ustave neutemeljen.

16.Pobudnica zatrjuje, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s točko e prvega odstavka 5. člena EKČP. Iz obrazložitve odločbe št. U-I-60/03 je razvidno, da je Ustavno sodišče pri svoji presoji upoštevalo relevantne določbe EKČP, med njimi tudi 5. člen EKČP, ki ureja pravico do svobode in varnosti. Glede na to, da je vsebina te konvencijske pravice zajeta v 19. členu Ustave, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost obstoječe zakonske ureditve s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

17.Tudi v zvezi z očitkom pritožnice o neučinkovitem sodnem varstvu v postopku o pridržanju se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v odločbi št. U-I-60/03 (20. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je že tedaj opozorilo, da je rok za izdajo odločbe, ki je določen v drugem odstavku 76. člena ZNP (odločbo izda sodišče brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih dneh po prejemu obvestila o pridržanju), v posameznih primerih lahko predolg. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, bi moral zakonodajalec za postopek odločanja glede zakonitosti pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice določiti ustrezno kratke roke, saj le hiter sodni nadzor glede zakonitosti pridržanja lahko zagotovi učinkovito varstvo pravic bolnika. Tridesetdnevni rok za izdajo sodne odločbe je (lahko) predolg zlasti v primeru, če se izkaže, da je bil ukrep pridržanja v psihiatrični bolnišnici odrejen nezakonito. Zakonodajalec pa lahko določi nek razumen čas, ki je potreben za opazovanje bolnika, ko še ni gotovo, ali so podani pogoji za pridržanje. Ustavno sodišče je tako že v tedanji odločbi ugotovilo, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s pravico do (učinkovitega) sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave.

18.Glede na to, da se pritožnica zavzema za razveljavitev izpodbijanih zakonskih določb s takojšnjim učinkom, Ustavno sodišče ponovno poudarja, da bi takšna razveljavitev povzročila protiustavno pravno praznino. Kot je obrazloženo v odločbi št. U-I-60/03, so izpodbijane določbe ZNP tako povezane med seboj, da ni mogoče izločiti in razveljaviti le posameznih določb tega poglavja. V primeru razveljavitve celotnega poglavja pa bi bil odpravljen sam institut pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi najkasneje v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (odločba je bila objavljena 24. 12. 2003). Vendar zakonodajalec tega vse do danes ni storil, kar pomeni kršitev temeljnih ustavnih načel (2. člena in drugega odstavka 3. člena Ustave).

19.Razlogi, zaradi katerega je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-60/03 izdalo ugotovitveno odločbo, se v času odločanja o tej pobudi niso spremenili. Dejstvo, da zakonodajalec ugotovljene protiustavnosti še ni odpravil, pa samo po sebi ne more vplivati na odločitev Ustavnega sodišča. Ker še vedno obstajajo vsi razlogi, zaradi katerih izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razveljaviti, je bilo treba pobudo za oceno ustavnosti kot neutemeljeno zavrniti (3. točka izreka).

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Po podatkih Okrajnega sodišča v A. je bila pritožnica dne 8. 8. 2005 premeščena na odprti oddelek psihiatrične ustanove A. Okrajno sodišče je s sklepom z dne 8. 8. 2005 ustavilo postopek o pridržanju.

[2]Na podlagi poizvedb pri Okrajnem sodišču v B. je Ustavno sodišče ugotovilo, da se je nepravdni postopek začel dne 22. 8. 2005. Okrajno sodišče je s sklepom št. Pr 525/05 z dne 24. 8. 2005 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je pritožnica zahtevala prenehanje z medikamentoznim zdravljenjem in izpustitev na prostost.

[3]V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZNP bo moralo sodišče v nepravdnem postopku izdati sodno odločbo najkasneje v roku 30 dni od prejema obvestila o pridržanju. Zoper odločitev sodišča prve stopnje bo pritožnica imela možnost vložiti pritožbo (drugi odstavek 77. člena ZNP) in nato tudi revizijo (šesti odstavek 77. člena ZNP).