Jedro

Strankina pravna naziranja niso omejena s prekluzijami. Zato ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o tem, da ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja in da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ... pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja, prepozne.

Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o prekluziji navedb tožeče stranke ni opredelilo do njenih materialnopravnih pritožbenih ugovorov, pri čemer ti niso bili očitno neutemeljeni, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, ki je vsebovana v absolutno bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji tek postopka

1.Tožeča stranka je v pravdo vstopila namesto prvotne tožeče stranke družbe A., d. o. o, ki je nanjo cedirala vtoževano terjatev. Tožeča stranka je kot njena singularna pravna naslednica od tožene stranke na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki naj bi nastala njeni pravni prednici v posledici nelegalnega posega tožene stranke v okolje in tega, da je z zamudo izvršila odločbo Inšpektorata RS za okolje, s katero ji je bilo naloženo, da do 10. 3. 2012 sanira stanje tako, da bodisi pridobi okoljevarstveno dovoljenje bodisi odda 1.600 m³ nezakonito odloženega zemeljskega izkopa. Zatrjevano škodo naj bi predstavljala navadna škoda zaradi nerealizacije prodaje dela nepremičnin, in sicer plačilo dvojne are zaradi odstopa od dveh prodajnih predpogodb v znesku 25.000,00 EUR in 24.895,00 EUR ter škoda zaradi zamude pri vračilu posojila družbi B., d. o. o. Škodo iz naslova izgubljenega dobička pa je utemeljevala s tem, da njena pravna prednica ni sklenila prodajnih pogodb z dvema kupcema, zaradi česar naj bi bila oškodovana za 250.000,00 EUR, in ker ni izvedla projekta deponije gradbenega materiala, s katerim naj bi ustvarila dobiček v višini najmanj 300.000,00 EUR.

2.Vrhovno sodišče o obravnavani zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018 ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je bila tako v postopku pritožbenega sodišča kot v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je napotilo, naj pri vsaki zatrjevani škodi ugotovi vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in povzročeno škodo v skladu z uveljavljeno teorijo adekvatne vzročnosti.

3.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 896.483,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

4.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 130/2023 z dne 12. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja,

6.ali sta sodišči s tem, ko zaradi uporabe prekluzijskega pravila nista upoštevali navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, narobe razlagali pravila o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP?

6.Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 896.483,09 EUR. Podrejeno temu je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

7.Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

8.Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

-Pravna prednica tožeče stranke družba A., d. o. o, je na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2010 od družbe C., d. o. o., kupila solastniške deleže na dveh nepremičninah in pet nepremičnin do celote, vse v katastrski občini ...

-Družba C., d. o. o., je prej navedene nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 3. 2010 pred tem pridobila od tožene stranke.

-Pravna prednica tožeče stranke in družba B., d. o. o., sta sklenili dve posojilni pogodbi, in sicer z dne 15. 3. 2011 in 12. 4. 2011, na podlagi katerih si je pravna prednica tožeče stranke izposodila 440.000,00 EUR in 65.000,00 EUR.

-Tožena stranka je v času, ko so bile navedene nepremičnine v njeni lasti, na nepremičnini parc. št. 948/5, k. o. ..., za izravnavo terena brez pridobitve ustreznega dovoljenja uporabila 1.600 m³ zemeljskega izkopa iz Avstrije.

-Inšpektorat RS za okolje in prostor je 13. 9. 2011 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je tožena stranka z opisanim ravnanjem ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi, s čimer je povzročila prekomerno obremenitev okolja z odpadki, ter ji naložil, naj sporni izkop vnese v tla, za katerega je izdano dovoljenje, oziroma ga odda pooblaščenemu upravljavcu.

-Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil nelegalno navožen material v količini 1.600,00 m³, kar predstavlja približno 4,47 odstotkov vsega navoženega materiala na zemljišče takratne nepremičnine parc. št. 948/5, k. o. ....

-Na podlagi izpovedbe direktorja pravne prednice tožeče stranke D. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta družba projekt zastavila po fazah, izpeljali so parcelacijo in se sočasno z dvema kupcema dogovorili za prodajo dveh parcel v velikosti po 10.000,00 m². S kupcema je podpisala najemni pogodbi in prodajni predpogodbi, slednja pa sta bila pripravljena sodelovati tudi pri komunalni ureditvi parcele v svojem deležu oziroma na svojih zemljiščih.

-Nadalje je na podlagi njegove izpovedbe ugotovilo, da je pravna prednica tožeče stranke nameravala pridobiti gradbeno dovoljenje za izgradnjo komunalne opreme in s tem še dovoljenje za navoz materiala, s katerim bi zapolnila luknjo od glinokopa. V Poslovno obrtni coni E. s skupno površino 48.425 m² je nameravala izvesti projekt deponije gradbenega materiala, v okviru katerega bi nudila navoz neškodljivega gradbenega materiala po tržnih cenah. Po zaključku oziroma zapolnitvi kapacitet deponije in ureditvi razvoda komunalne opreme pa je nameravala zemljišča prodati.

-Pravna prednica tožeče stranke ni začela s pridobivanjem projektne dokumentacije.

-Območna geodetska uprava ... je z odločbo z dne 13. 6. 2012 izvedla parcelacijo nepremičnine parc. št. 948/5, k. o. ..., tako da je nastalo devet parcel.

-Pravna prednica tožeče stranke je bila septembra 2011 kot lastnica nepremičnine obveščena o inšpekcijski odločbi, o kateri je obvestila potencialna kupca. Potencialna kupca sta že plačala aro.

-Potencialni kupec, družba F., d. o. o., je 3. 1. 2013 odstopil od prodajne predpogodbe in pravno prednico tožeče stranke v odstopu obvestil, da mu neobičajna zamuda v zvezi z dostavo dokumentacije o izvršeni inšpekcijski odločbi onemogoča uresničitev poslovnega namena. Drugi potencialni kupec, G., s. p., je od predpogodbe odstopil 30. 11. 2012, ker mu tožeča stranka v roku enega leta od podpisa le-te ni dostavila dokazil o izvršeni inšpekcijski odločbi.

-Tožena stranka je po neuspelem poskusu pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja sporni izkop dokončno odstranila 13. 2. 2015.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke zaradi nepravočasne realizacije inšpekcijske odločbe in zatrjevano škodo. Ocenilo je, da je pravna prednica tožeče stranke predpogodbi sklepala z vedenjem o vsebini inšpekcijske odločbe in da je imela možnost uresničiti svoj ekonomsko - poslovni interes, ki ga po svoji volji ni uresničila. Zavzelo je stališče, da bi pravna prednica tožeče stranke lahko začela s postopkom pridobivanja gradbenega dovoljenja brez pogoja, da bi bili spoštovani roki iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 13. 9. 2011 in da bi slednja lahko pridobila gradbeno dovoljenje za objekte, ki so predvideni v veljavnem lokacijskem načrtu. Brez poprejšnje spremembe lokacijskega načrta pa ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za odlagališče odpadkov, saj to v veljavnem lokacijskem načrtu ni predvideno. Presodilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da zaradi inšpekcijske odločbe ni mogla pridobiti dovoljenja Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) za deponijo neškodljivih odpadkov, s katerim bi sanirala glinokop ter prav tako ne gradbenega dovoljenja za gradnjo prometne in komunalne infrastrukture za izvedbo projekta poslovne cone in da ni dokazala, da ni mogla pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, gradbenega dovoljenja in dovoljenja za deponijo za nobeno od nepremičnin, nastalih po parcelaciji. Posledično je zaključilo, da tožeča stranka sama odgovarja za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi zamude tožene stranke z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, saj je sama sprejela odločitve v smeri neaktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami.

10.Sodišče druge stopnje je presodilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve in da je v okviru pravočasnih navedb pravilno uporabilo materialno pravo. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti navedb tožeče stranke glede možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja za izvedbo načrtovanega projekta neutemeljeno ni upoštevalo določb Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1¹), Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1²) in Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih.³ Pojasnilo je, da se je tožeča stranka začela sklicevati na okoliščine, da ji v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ne bi bilo izdano vodno soglasje in da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., zaradi ravnanja tožene stranke, ki odpadkov ni pravočasno odstranila, pridobila status odlagališča odpadkov, zaradi česar naj bi bilo treba upoštevati prej navedene predpise, šele v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2022. Ocenilo je, da teh navedb ni podala pravočasno, saj je v postopku na prvi stopnji do vložitve te pripravljalne vloge zatrjevala le, da gradbenega dovoljenja ne bi mogla dobiti iz razloga, ker tožena stranka ni izvršila inšpekcijske odločbe.

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

11.Tožeča stranka v reviziji nasprotuje presoji sodišča druge stopnje, da gre pri navedbah o izdaji vodnega soglasja in o pridobitvi statusa odlagališča odpadkov za "okoliščine" oziroma dejanska vprašanja. Vprašanje izdaje vodnega soglasja ter vprašanje, ali je določeno zemljišče postalo odlagališče odpadkov, naj bi namreč bili vprašanji materialnega prava, saj gre za zakonsko ureditev, ki predstavlja negativne oziroma pozitivne pogoje, od katerih je odvisna izdaja gradbenega dovoljenja. Pri odgovoru na obe prej navedeni vprašanji naj bi bilo treba uporabiti ustrezne materialnopravne norme, ki jih je tožeča stranka navedla v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2022. Pravočasno naj bi zatrjevala, da gradbenega dovoljenja ne bi mogla pridobiti zato, ker tožena stranka ni izvršila inšpekcijske odločbe. V pripombah z dne 8. 9. 2022 pa naj ne bi navajala novih dejanskih okoliščin, temveč zgolj dodatna pravna stališča in materialnopravne norme, pri čemer naj bi bila vsa dejstva, potrebna za uporabo teh norm, že nesporno ugotovljena. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da se sistem prekluzij ne uporablja za pripombe na izvedeniško mnenje. Izpostavlja, da sta tako sodišče prve kot druge stopnje zagrešili bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče druge stopnje zato, ker naj bi napačno uporabilo pravila o prekluziji v povezavi z navedbami, ki se nanašajo na materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa zato, ker naj se do teh materialnopravnih navedb ni opredelilo, ker naj bi jih napačno štelo kot nebistvene, zaradi česar naj sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, posledično pa naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

12.Tožena stranka v odgovoru na revizijo povsem pavšalno navaja, da dopuščeno revizijsko vprašanje ne presega interesov strank v obravnavani zadevi. Nasprotuje očitkom tožeče stranke o procesnih kršitvah, saj naj bi bili očitno neutemeljeni, njihov končni cilj pa naj bi bil zgolj izpodbijanje dokazne ocene. Zatrjuje, da tožeča stranka v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2022 svojih prvotnih trditev ni zgolj konkretizirala in jih dodatno pojasnila, ampak naj bi se začela nedopustno sklicevati na nove okoliščine, ki naj bi utemeljevale njen zahtevek. Poleg tega naj ne bi pojasnila, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje naj bi zato v okviru pravočasno podanih navedb pravilno uporabilo materialno pravo.

Obseg revizijskega preizkusa

13. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Kot je bilo navedeno v 5. točki te obrazložitve, gre za vprašanje procesne pravilnosti neupoštevanja navedb tožeče stranke v novem sojenju, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava v povezavi s pravilom o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Gre za presojo zgolj procesnega vprašanja dopustnosti teh navedb, ne pa tudi vsebinskih (materialnopravnih) zaključkov o obstoju pravno relevantne vzročne zveze v obravnavanem primeru, ki jih tožeča stranka izpostavlja v reviziji.

Presoja revizije

14. Revizija je utemeljena.

Uvodno

15. Tožeča stranka v reviziji izpostavlja njene navedbe v novem sojenju, ki jih je podala v vlogi z dne 8. 9. 2022, v kateri je podala pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za arhitekturo in urbanizem z dne 7. 6. 2022. V tej vlogi je izpodbijala zaključek sodnega izvedenca, da "sporni izkop ni spremenil možnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi ga investitor lahko pridobil v enakem časovnem obdobju, s spornim izkopom ali brez njega, za objekte, ki so bili predvideni v veljavnem lokacijskem načrtu", na katerem temelji nosilni argument sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Tožeča stranka je v omenjeni vlogi navedeni zaključek izpodbijala iz dveh razlogov. Prvič, zatrjevala je, da gradbenega dovoljenja ne bi mogla pridobiti, ker bi morala predhodno pridobiti vodno soglasje, ki naj ga ne bi mogla pridobiti zato, ker so se na nepremičnini nahajali nezakonito odloženi odpadki, ki naj bi preprečevali njegovo izdajo. S tem v zvezi se je sklicevala na 150. in 151. a člen ZV-1 v povezavi z določbo 3. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določala, da so bila pridobljena soglasja eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. In drugič, zatrjevala je, da ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja, ker se je na takratni nepremičnini parc. št. 948/5, k. o. ..., več kot tri leta po njegovi odložitvi nahajal nezakonito odložen zemeljski izkop, zaradi česar naj bi ta nepremičnina najkasneje v letu 2013 pridobila status odlagališča odpadkov. Med drugim se je sklicevala na določbo 11. točke 2. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, v skladu s katero naj gradnja drugih objektov (torej tistih, ki niso telo odlagališča ali naprave, potrebne za obratovanje odlagališča) na sporni nepremičnini pred odstranitvijo nezakonito odloženega zemeljskega izkopa ne bi bila dopustna.

16. Dopuščeno revizijsko vprašanje torej terja odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2022, navedla (nova) dejstva, ali je podala (zgolj) pravna naziranja. Izpostavljene navedbe v vlogi tožeče stranke z dne 8. 9. 2022 se nanašajo na vprašanje vzročne zveze, glede katere je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. V vprašanju pravno relevantne vzročne zveze se prepletajo tako dejanske kot pravno - vrednostne prvine, zato je vprašanje, ki je ključno za rešitev te revizijske zadeve razmejitev med dejansko in pravno sfero glede vzročne zveze v obravnavanem primeru. Potrebno je razjasniti, do kod v obravnavanem primeru sploh seže sfera dejanskih vprašanj in kje se nato začne sfera pravno vrednotenih vprašanj.

Izhodišča presoje

17. ZPP v 286. členu določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kasneje sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Ustaljeno stališče pravne teorije in sodne prakse je, da prekluzije, določene v 286. in 286.a členu ZPP, zadevajo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne omejujejo pa graje subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod pravno pravilo. Stranki lahko izražata svoja pravna naziranja tekom celotnega postopka.

18. Pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za dejansko ali pravno vprašanje, je treba razlikovati med ugotavljanjem konkretnega dejanskega stanja (življenjskega dogodka) in subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Ugotavljanje konkretnih dejstev je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno. Subsumpcija dejstev pod pravno normo pomeni presojo, ali se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stana iz te pravne norme. Subsumpcijo praviloma sestavljata določitev vsebine norme in subsumpcijo v ožjem smislu (ugotovitev, ali konkretno ravnanje ustreza abstraktnemu pojmu iz pravne norme).

Uporaba navedenih izhodišč v okoliščinah konkretnega primera

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka obstoj vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke (prekomerno obremenitvijo okolja z odpadki in neizvršitvijo inšpekcijske odločbe) vseskozi utemeljevala s tem, da naj z načrtovanim projektom ne bi mogla nadaljevati, saj zaradi nezakonito odloženega zemeljskega izkopa in opustitve izvršitve inšpekcijske odločbe tožene stranke ne bi mogla pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, posledično pa ne gradbenega dovoljenja za gradnjo prometne in komunalne infrastrukture ali dovoljenja za deponijo. Te trditve je konkretizirala v tretji pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2015 z navedbami o tem, da pred izvršitvijo inšpekcijske odločbe od ARSO ne bi mogla pridobiti ustreznih dovoljenj oziroma soglasij, ki bi bila del projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in da ji upravni organ brez pravnomočnih dovoljenj oziroma soglasij glede na določilo 66. člena ZGO-1 in določila ZVO-1 ne bi izdal gradbenega dovoljenja.

20. Revidentka utemeljeno opozarja, da je Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018 izpostavilo, da je treba v novem sojenju, v skladu z uveljavljeno teorijo adekvatne vzročnosti, pri vsaki zatrjevani škodi ugotoviti vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in povzročeno škodo. Podalo je jasen napotek, da bi moralo iz sodb sodišč jasno izhajati, da bi tožeča stranka vsa morebiti nujna dovoljenja po naravnem teku dogodkov, če na zemljišču ne bi bilo spornega izkopa, vendarle lahko pridobila in kdaj bi jih lahko pridobila. Sodišče prve stopnje bi se torej moralo v okviru ugotovitve o tem, kakšen bi bil normalen tek dogodkov, če na zemljišču ne bi bilo nezakonito odloženega zemeljskega izkopa, opredeliti do trditev tožeče stranke, da zaradi te dejanske okoliščine ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za načrtovani projekt in v tem okviru presojati, ali bi tožeča stranka lahko pridobila vsa morebiti nujna dovoljenja.

21. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v novem sojenju na naroku dne 28. 11. 2022 dopustilo postavljanje vprašanj sodnemu izvedencu za arhitekturo in urbanizem v zvezi s potrebnostjo pridobitve vodnega soglasja in glede tega, ali je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., pridobila status odlagališča odpadkov. V obrazložitvi sodbe je sicer pojasnilo, da je zavrnilo trditve tožeče stranke glede potrebnosti izdaje vodnega soglasja, vendar je, glede na to, da je njihovo utemeljenost presojalo v 24. in 25. točki obrazložitve sodbe, razumeti, da jih je zavrnilo kot nebistvene in ne kot prepozne. Glede vprašanja potrebnosti pridobitve vodnega soglasja je namreč sledilo pojasnilu izvedenca, da se takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., ne nahaja na vodovarstvenem območju, zaradi česar pridobitev vodnega soglasja pred izdajo gradbenega dovoljenja ne bi bilo potrebna. Do navedb tožeče stranke o tem, da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., pridobila status odlagališča odpadkov, pa se sodišče prve stopnje ni (izrecno) opredelilo.

22. Tožeča stranka je v pritožbi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti utemeljevala z neupoštevanjem njenih navedb, podanih v vlogi z dne 8. 9. 2022 glede potrebnosti pridobitve vodnega soglasja in statusa nepremičnine kot odlagališča odpadkov. Srž njenih pritožbenih očitkov je bil v tem, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja določb predpisov, na katere se je sklicevala v omenjeni vlogi, materialnopravno zmotno zaključilo, da bi bilo tožeči stranki gradbeno dovoljenje lahko izdano oziroma da bi z njegovim pridobivanjem lahko začela in da je posledično zmotno utemeljilo neobstoj vzročne zveze med vsemi zatrjevanimi škodami in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

23. Sodišče druge stopnje je stališče do navedb tožeče stranke v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2022 izrazilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Zavzelo je stališče, da se je tožeča stranka šele s citirano vlogo začela sklicevati na okoliščine, zaradi katerih naj v povezavi z ZV-1, ZVO-1 in Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih ne bi mogla pridobiti soglasij, ki so, na podlagi 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, določena kot eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Pojasnilo je, da tožeča stranka svojih prvotnih trditev ni konkretizirala, ampak se je (prepozno) začela sklicevati na nove okoliščine, ki naj bi utemeljevale njen zahtevek.

Glede navedb o nemožnosti pridobitve vodnega soglasja kot ovire za izdajo gradbenega dovoljenja

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer drži stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka začela izpostavljati potrebnost izdaje vodnega soglasja šele v vlogi z dne 8. 9. 2022, sklicujoč se na določbo prvega odstavka 150. člena ZV-1 in določbe 1., 5. in 6. točke drugega odstavka istega člena. Napačno pa je njegovo nadaljnje sklepanje, da tožeča stranka svojih prvotnih trditev ni konkretizirala, ampak se je (prepozno) začela sklicevati na nove okoliščine, ki naj bi utemeljevale njen zahtevek. Tožeča stranka je namreč z navedbami o tem, da je njen načrtovani projekt predstavljal poseg v prostor, ki bo vplival na vodni režim ali stanje voda, zaradi česar naj bi morala pridobiti vodno soglasje, ki naj ji ne bi bilo izdano zaradi nezakonito odloženega zemeljskega izkopa, (zgolj) konkretizirala prvotne trditve o vzročni zvezi, ne pa podala trditev o novih dejstvih, kot je zmotno zaključilo sodišče druge stopnje. Gre namreč za trditve znotraj istega dejstvenega substrata, saj se trditve o potrebnosti izdaje vodnega soglasja, enako kot predhodne trditve tožeče stranke o nemožnosti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi neizdaje potrebnih soglasij, navezujejo na vseskozi zatrjevano dejansko okoliščino nezakonito odloženega zemeljskega izkopa na nepremičnini pravne prednice tožeče stranke. Povedano drugače, tožeča stranka s trditvami o dejanskih okoliščinah, na podlagi katerih je utemeljevala potrebnost izdaje vodnega soglasja, ni zatrjevala novih dejstev, ki bi lahko sama po sebi, neodvisno od tistih, ki jih je navajala že v tožbi, pripeljala do enake pravne posledice - odškodninske odgovornosti tožene stranke in posledične ugoditve tožbenemu zahtevku, ampak je (zgolj) konkretizirala prvotne trditve o pravno pomembnih dejstvih. Zato ni mogoče zaključiti, da so bile podane prepozno.

25. Ker torej navedbe tožeče stranke o dejanskih okoliščinah, ki utemeljujejo potrebnost izdaje vodnega soglasja, predstavljajo zgolj konkretizacijo njenih pravočasno podanih trditev, niti ni odločilnega pomena, da jih je tožeča stranka podala v pripombah na izvedensko mnenje, kar tožeča stranka izpostavlja v reviziji.

26. Bistveno je, da je pravočasno podala potrebne trditve, na podlagi katerih je bilo mogoče opraviti subsumpcijo dejstev pod relevantne določbe ZV-1. V skladu s takrat veljavnim prvim odstavkom 66. člena ZGO-1 je moral upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja (med drugim) preveriti, ali so pridobljena vsa potrebna soglasja, ki po svoji vsebini predstavljajo potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti (točka 5.5.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Presoja utemeljenosti trditev tožeče stranke, da zaradi nezakonito odloženega zemeljskega izkopa ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja, torej predstavlja pravno presojo o tem, da projektna dokumentacija, ki bi jo bilo treba izdelati za načrtovani projekt, ne bi bila v skladu s predpisom, ki zahteva izdajo vodnega soglasja, v obravnavanem primeru ZV-1. Revizija ima zato prav, ko sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo prvega odstavka 286. člena ZPP. Četudi je tožeča stranka na potrebnost izdaje vodnega soglasja kot oviro za izdajo gradbenega dovoljenja začela opozarjati šele dne 8. 9. 2022, v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja, torej po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, to ni vplivalo na upoštevnost njenih pravnih argumentov.

Glede navedb o pridobitvi statusa odlagališča odpadkov kot oviri za izdajo gradbenega dovoljenja

27. Sodišče druge stopnje je tudi pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja njenih navedb o tem, da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za izdajo gradbenega dovoljenja, neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da se je tožeča stranka v zvezi s tem (prepozno) začela sklicevati na (dejanske) okoliščine, zaradi katerih v povezi z ZVO-1, Zredbo o odlaganju odpadkov in odlagališčih ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja. Tega stališča ni podrobneje obrazložilo.

28. Tožeča stranka je v pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 9. 2022 zatrjevala, da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., zaradi nezakonito odloženih odpadkov in neizvedene sanacije v skladu s tedaj veljavnimi okoljskimi predpisi (ZVO-1, Uredbe o odpadkih in Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih) pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vprašanje statusa zemljišča, ki je obremenjeno z nedovoljenim materialom, glede na določbe relevantnih podzakonskih aktov, je materialnopravno vprašanje, zato ni jasno, katere dejanske navedbe je sodišče druge stopnje imelo v mislih, ko je v 12. točki obrazložitve zaključilo, da bi morale biti podane, da bi se sodišči morali ukvarjati z navedenimi materialnopravnimi ugovori tožeče stranke.

29. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko opravilo presojo utemeljenosti njenih pritožbenih očitkov o tem, da bi upravna enota zavrnila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na takšni nepremičnini vse dokler bi se na njej nahajalo odlagališče odpadkov, ker naj gradnja drugih objektov, torej tistih, ki niso telo odlagališča ali naprave, potrebne za obratovanje odlagališča na takratni nepremičnini parc. št. 948/5, k. o. ... pred odstranitvijo zemeljskega izkopa, ne bi bila dopustna. Bistvo očitkov tožeče stranke tekom celotnega postopka je namreč ravno v tem, da gradnja na predmetni nepremičnini ni bila dopustna zaradi nezakonito odloženega zemeljskega izkopa. Tudi to pravno naziranje tožeče stranke se torej navezuje na pravočasno zatrjevano dejansko okoliščino nezakonito odloženega zemeljskega izkopa. Tožeča stranka je tako navedla vsa (pravno) relevantna dejstva, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko presodilo utemeljenost njenih pritožbenih očitkov glede zmotne uporabe določb ZVO-1, Uredbe o odpadkih in Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Kot že povedano, sklepanja o tem niso predmet ugotavljanja dejstev, pač pa sodijo v pravno presojo sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev.

Odgovor na revizijsko vprašanje

30. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja stališče, na katerem temelji dopuščeno revizijsko vprašanje, to je da posameznih navedb tožeče stranke ni upoštevalo zaradi pravila o prekluziji. Je pa to stališče izrecno zavzelo sodišče druge stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe, kot je bilo povzeto zgoraj. Zato se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi: sodišče druge stopnje je s tem, ko zaradi uporabe pravila o prekluziji ni presojalo pritožbenih navedb tožeče stranke glede potrebnosti pridobitve vodnega soglasja in glede tega, da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ..., pridobila status odlagališča odpadkov, zmotno razlagalo pravila o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP.

Odločitev o reviziji

31. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da se zaradi kršitve 286. člena ZPP ni opredelilo do njenih pravno relevantnih pritožbenih navedb, kar naj bi vplivalo na pravilnost odločitve. S tem smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče mora zato v obravnavani zadevi presoditi, ali je bila revidentki zaradi kršitve 286. člena ZPP kršena pravica do izjavljanja v postopku.

32. Stranka ima pravico do izjavljanja o vseh vidikih spora. Tej pravici ustreza dolžnost sodišča do opredelitve do vseh njenih navedb, ki niso nedopustne ali očitno neutemeljene. Pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča se nanašata tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Ustaljeno stališče Ustavnega sodišča je, da ni nujno, da je obrazložitev instančnih sodišč tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih je obravnavalo. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali sodišče morda ni enostavno prezrlo. To pravico, ki pomeni temeljno sestavino poštenega postopka, ima stranka na vsaki stopnji sojenja.

33. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo izključuje opustitev tožeče stranke, ki ni ravnala v smeri realizacije svojih poslovnih načrtov. Takšno stališče je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala, med drugim tudi s sklicevanjem na svoje ugovore pravne narave, do katerih se je Vrhovno sodišče opredelilo v okviru odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje. Če bi se ti ugovori v zvezi z vodnim soglasjem in statusom odlagališča odpadkov izkazali za utemeljene, bi to lahko imelo vpliv tudi na presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke, oziroma za presojo, kateremu od vzrokov je mogoče pripisati odločilni pomen za utemeljitev adekvatne vzročnosti za nastalo škodo. Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o prekluziji navedb tožeče stranke ni opredelilo do njenih materialnopravnih pritožbenih ugovorov, pri čemer ti niso bili očitno neutemeljeni, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, ki je vsebovana v absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

34. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

35. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožba tožeče stranke pa je ostala neizčrpana, je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo sodišče druge stopnje moralo obravnavati tudi pritožbene ugovore tožeče stranke v zvezi z vodnim soglasjem in statusom odlagališča odpadkov, ugotoviti njihovo pravno relevantnost v kontekstu pravno relevantne vzročne zveze ter se v obrazložitvi svoje odločbe do njih opredeliti.

Odločitev o revizijskih stroških

36. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glasovanje

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).