Jedro

Upravičenec, ki predloga izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirati obseg zavarovanja in verjetno izkazati pravno in dejansko podlago za predlagano začasno odredbo, kar zajema tudi predlagano obliko vrnitve premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 22.5.1995 odpravi.

Obrazložitev

S sklepom upravne enote z dne 28.3.1995 izdanim na podlagi 68. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93) je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe: "da se zavezancu za denacionalizacijo Republiki Sloveniji - Ministrstvu za obrambo oziroma najemniku družbi P ali komerkoli drugemu začasno (do rešitve zahteve za denacionalizacijo) prepove razpolaganje z nepremičninami vključenimi v zahtevo za denacionalizacijo ter vsa gradbena in pripravljalna dela na parcelah št. 866 in 865). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v denacionalizacijskem postopku lahko predmet zavarovanja le tisto premoženje, ki se vrača v naravi. V obravnavani zadevi so "deli starih parcel, ki so prenumerirani v druge parcele", pozidani oziroma predstavljajo funkcionalno zemljišče k tem stavbam, zato jih ni mogoče vrniti v naravi (2. odstavek 32. člena ZDen). Prav tako vrnitev v naravi ni mogoča za del starih parcel št. 866 in 865, ki sta po katastru in v naravi pot, saj po 2. točki 19. člena ZDen ni mogoča vrnitev nepremičnin, ki so neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Zato navedene nepremičnine tudi ne morejo biti predmet zavarovanja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, "da so deli parcel", za katere je vložena zahteva za denacionalizacijo, prešli na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kar ugotavlja tudi organ prve stopnje in je vse razvidno iz listinskih dokazov. Po letu 1991 so "deli parcel" s prenumeracijo vključeni v funkcionalna zemljišča k prej obstoječim stavbam, zgrajenih v 70-ih letih, vendar dejansko ne predstavljajo funkcionalnih zemljišč, saj se v naravi ni ničesar spremenilo. Zato se "ti deli parcel" morajo vrniti tožniku v naravi. "Deli parcel", ki so na podlagi zadnjega vpisa v zemljiško knjigo prešli v cesto oziroma pot niso neločljivi sestavni del poti in omrežja, objektov in naprav ali drugih sredstev javnih podjetij, saj so bili zgrajeni za interno uporabo JA, zato je brezpredmetno sklicevanje na 2. odstavek 19. člena ZDen (prav 2. točko 19. člena). Zaradi opisanega ravnanja zavezanca in bodoče gradnje Podjetja P. bo znatno otežena ali celo onemogočena vrnitev nacionaliziranih nepremičnin, zato je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Poleg tega se za obravnavano območje pripravljajo novi plani za razširitev obrtne cone. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter izda predlagano začasno odredbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen). Pravilno je tudi stališče, da se za zazidano stavbno zemljišče šteje tudi funkcionalno zemljišče, ter da ni mogoča vrnitev nepremičnin, ki so neločljiv sestavni del omrežja javnih podjetij v smislu 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Toda odločilnih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je bil sprejet tak sklep o dejanskem stanju, ni mogoče v celoti preizkusiti. V obravnavani zadevi je začasna odredba izdana na predlog tožnika, ki ni dovolj opredeljen. Tožnik namreč v naraciji predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo za zemljišča parc. št. 856 njiva, 857 travnik, 865 njiva in 866 travnik, ki so se kasneje po novi izmeri pripojile k drugim parcelam, ki jih tudi našteva. Toda v samem predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik obsega zavarovanja sploh ne konkretizira. Zato tako pomanjkljiv predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen po prava vešči osebi, ni bil sposoben za obravnavanje. Toda kljub takšni pomanjkljivosti predloga je organ prve stopnje o zadevi odločil, ne da bi odpravil navedene pomanjkljivosti predloga. Iz podatkov upravnih spisov in obrazložitve odločbe prve stopnje je razvidno, da je organ prve stopnje verjetnost zahtevka za zavarovanje ugotavljal za vsa zemljišča navedena v naraciji predloga t.j. parc. št. 865, 866, 856 in 857 (stara izmera), izrek sklepa pa se nanaša samo na zemljišča, parc. št. 866 in 865 in je tako tudi izrek v nasprotju z obrazložitvijo, s čemer so bistveno kršena pravila postopka (208. in 209. člen ZUP). Organ prve stopnje sicer ugotavlja, kako so se navedene štiri parcele delile in združevale in izmero novo nastalih parcel ter vrsto rabe, vendar je utemeljen tožbeni ugovor, da so tudi po ugotovitvah organa prve stopnje nekatere novo nastale parcele kmetijska zemljišča (825/4, 825/36, 825/38, 825/36, 825/37, 825/38), zato je sprejeti sklep o dejanskem stanju, da gre za zazidana stavbna zemljišča in komunikacije (ceste oziroma poti) v nasprotju z zgoraj navedeno dejansko okoliščino glede rabe naštetih parcel. Zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali so za vsa navedena zemljišča podane ovire iz prve in druge točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki preprečujejo njihovo vrnitev.

V postopku izdaje začasne odredbe v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 68. členu ZDen mora biti verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga predlaganega zahtevka, kar zajema tudi obliko vrnitve premoženje, kot to pravilno ugotavljata oba organa. Zato bo tožnik moral predvsem konkretizirati predlagani obseg zavarovanja, kar pomeni, da mora v izreku predloga za izdajo začasne odredbe konkretno predlagati, za katere nepremičnine predlaga zavarovanje, obseg zavarovanja in to tudi verjetno izkazati. Če bo tožnik vztrajal pri predlaganemu načinu zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka in če se bo ugotovilo, da gre za zazidana stavbna zemljišča bo poleg vrste rabe posamezne parcele potrebno tudi opredeliti objekt, za funkcionalna zemljišča po konkretno navesti, kateremu objektu služijo. Prav tako bo potrebno ugotoviti ali so deli parcel, ki so prešli v cesto oziroma pot, neločljiv sestavni del omrežja javnih podjetij (2. točka 1. odstavka 19. člena), kot sta to zaključila oba organa in to tudi obrazložiti, na podlagi katerih dejanskih okoliščin, je bil sprejet tak sklep, ali pa morda gre le za notranje komunikacije bivšega vojaškega kompleksa JA. V slednjem primeru bi bilo potrebno presoditi ali bi se z vrnitvijo zemljišč znotraj tega kompleksa morda okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen).

Dejansko stanje je torej pomanjkljivo ugotovljeno, bistveno pa so bila kršena tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, zato sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Predlogu, da o zadevi meritorno odloči, sodišče ni moglo ugoditi, saj sodišče sme samo ugotavljati dejansko stanje ob pogojih 3. odstavka 39. člena ZUS, tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bili ti pogoji izpolnjeni.

O povrnitvi stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.