Jedro

Gradbeno dovoljenje ni ena od predpostavk pridobitve lastninske pravice na podlagi 1. odstavka 116. člena SZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do ½ nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 2.829,57 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da tožnika, ker za preureditev oziroma nadzidavo skupnih prostorov v stanovanje nista pridobila gradbenega dovoljenja, nista izpolnila ene od bistvenih predpostavk iz prvega odstavka 116. člena SZ/91 in zato solastninske pravice na originaren način na podlagi te določbe nista pridobila. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila in ga nimata. Tožnika sta res pridobila soglasje siceršnjih nosilcev stanovanjske pravice v predmetni stavbi in soglasje Stanovanjskega podjetja D. za preureditev dela podstrešja v bivalni in delovni prostor, vendar je pri tem bistveno, da je bil eden od pogojev v soglasju tudi ta, da mora uporabnik pred pričetkom del pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Glede na vsebino tega soglasja je prav pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja odložni pogoj za pričetek del, ki nikoli ni bil izpolnjen in zato tožnika nikoli ne bi smela pričeti z deli oziroma preureditvijo skupnih prostorov v stanovanje. V vsakem primeru pa gre zaradi neobstoja gradbenega dovoljenja za nelegalno gradnjo oziroma samovoljno oziroma nezakonito preureditev skupnih prostorov v stanovanje. Prvotno besedilo prvega odstavka 116. člena SZ/91 določbe o vknjižbi lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja res ni vseboval, vendar je zakonodajalec v letu 1994 besedilo spremenil in je treba upoštevati tudi ta del določbe, ki je bil takrat dodan. Že jezikovna razlaga dodanega dela prvega odstavka 116. člena SZ/91 jasno pove, da je bil s tem dodan pogoj za vknjižbo lastninske pravice, ki ga morajo tisti, ki se štejejo za upravičence za originarno pridobitev lastninske pravice po tej določbi tudi izpolnjevati, sicer vknjižba ni možna in ni dovoljena. Ob tako jasni in nedvoumni določbi sklicevanje sodišča na podobne primere in argumente Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 814/2005 in II Ips 172/2009 pomeni, da si je pravosodna oblast vzela pravico spremembe dela predpisa, ki ga je sprejela zakonodajna oblast. Sodišče prve stopnje niti ne pove, zakaj je bila potem sploh potrebna sprememba oziroma novela prvega odstavka 116. člena SZ/91 iz leta 1994, če ta del določbe nima nobenega vpliva na pridobitev pravice do vpisa lastninske pravice na stanovanju. Tožena stranka pričakuje, da bi sodišče vsaj bolj natančno in obširno obrazložilo, zakaj naj bi se sicer ta določba uporabljala oziroma zakaj jo je zakonodajalec potem sploh sprejel. Navedba sodišča, da naj bi bila dopolnitev iz leta 1994 potrebna zato, da bi se pridobiteljem lastninske pravice olajšal zemljiškoknjižni postopek in to zlasti v tistih primerih, ko so bile hiše, v katerih so si uredili stanovanje iz skupnih prostorov, v denacionalizacijskih postopkih vrnjene denacionalizacijskim upravičencem v naravi, ne zadosti. Ker bi zakonodajalec v letu 1994 sporno določbo dopolnil zato, da bi se nanašal na te postopke, bi to tudi izrecno zapisal, torej da se to nanaša na denacionalizacijske postopke. Sodišče tudi ne pove, v čem naj bi se olajšal zemljiškoknjižni postopek. Zlasti upoštevaje določbe ZZK-1, ki določajo vknjižbo lastninske pravice na podlagi sodbe. Toženka meni, da je bilo tudi materialno pravo narobe uporabljeno, ker se je sodišče postavilo na stališče, da obstoj gradbenega dovoljenja ni bil predpostavka pridobitev lastninske pravice. Toženka se strinja, da je bil namen pri določitvi dodatnega pogoja ta, da se pridobitev lastninske pravice ne omogoči s tistim, ki so kot graditelji ravnali samovoljno. Prav zato je zakonodajalec predvidel, da se mora ta nesamovoljnost, torej dovoljenost oziroma legalnost izkazovati na način, kot je to določil iz novelo iz leta 1994, torej ali s predložitvijo gradbenega dovoljenja ali s predložitvijo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Toženka nazadnje tudi ne razume, kaj je želelo povedati sodišče s tem, ko je navedlo, da naj se v zvezi s tem primerja tudi vsebina 68. člena v času adaptacije veljavnega SZ/82, saj ni sporno, da naj bi tožnika preuredila skupne prostore na podstrešju v letu 1973. Ta ugotovitev sodišča je torej nepravilna.

3. V odgovoru na pritožbo sta tožnika navedla, da je stališče toženke pravno zmotno, čemur pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa. Tožnika sta lastninsko pravico pridobila na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena SZ/91, torej z dnem 19.10.1991. Pridobila sta jo na originaren način, na podlagi zakona, saj sta bili izpolnjeni obe predpostavki, torej da je pred uveljavitvijo SZ-91 na novo nastalo stanovanje s preureditvijo ali nadzidava skupnih prostorov v hiši in da je občan z izgradnjo stanovanj v prejšnjih skupnih prostorih in z vselitvijo vanj razrešil svoje stanovanjsko vprašanje. Gradbeno dovoljenje je bilo zgolj podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne pa pogoj za pridobitev lastninske pavice na originaren način. Prvotno besedilo prvega odstavka 116. člena SZ/91 te določbe sploh ni vsebovalo. Določba je bila popravljena zato, da bi se pridobitelju lastninske pravice olajšal zemljiškoknjižni postopek, pri čemer je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Gradbeno dovoljenje v predmetnem sporu torej ni pravno relevantno dejstvo. Bistveno je, da tožnika preureditve skupnih prostorov nista izvajala samovoljno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma poudarja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih sicer pritožba tudi ne konkretizira. Iz vsebine pritožbe izhaja le nestrinjanje z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, katerim pa višje sodišče v celoti pritrjuje.

6. Tožnika trdita, da sta leta 1973 preuredila skupne prostore na podstrešju stanovanjske stavbe na naslovu G. 8 v stanovanje, na katerem sta na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91 pridobila lastninsko pravico. Toženka (1) trdi, da tožnika nista mogla pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi 116. člena SZ/91, ker nimata gradbenega dovoljenja oziroma nista dokazala, da sta ga pridobila in se sklicuje na besedilo iste, v letu 1994 novelirane, določbe SZ.

7. SZ (2) je v prvotnem besedilu prvega odstavka 116. člena določal, da občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj. Določilo je bilo z novelo v letu 1994 (3) dopolnjeno tako, da imajo občani pravico do vpisa lastninske pravice na takem stanovanju stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. 8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu pravilno izhajalo iz utrjenega stališča sodne prakse, da je gradbeno dovoljenje le podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, na katerem je bila pridobljena lastninska pravica na originaren način ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 116. člena SZ (4). Ker med strankami ni bilo sporno, da sta si tožnika s preureditvijo skupnih prostorov rešila svoj stanovanjski problem, da v relevantnem obdobju nista bila imetnika stanovanjske pravice in da sta za preureditev pridobila soglasje vseh takratnih imetnikov stanovanjske pravice in soglasje Stanovanjskega podjetja D.(5), je sodišče pravilno zaključilo, da sta tožnika lastninsko pravico na stanovanju, glede na to, da so izpolnjene predpostavke iz 116. člena SZ, pridobila na podlagi samega zakona in da gradbeno dovoljenje ni ena od predpostavk pridobitve lastninske pravice ex lege.

9. Pritožba obširno polemizira z opisanim enotnim stališčem sodne prakse in vztraja pri svojem razumevanju določbe prvega odstavka 116. člena SZ, ki naj bi že po jezikovni razlagi pomenila, da morajo tisti, ki se štejejo za upravičence za originarno pridobitev lastninske pravice, izpolnjevati tudi z novelo iz leta 1994 dodan pogoj, to je obstoj gradbenega dovoljenja. Na ta očitek je odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da je bila sprememba besedila prvega odstavka 116. člena SZ iz leta 1994 namenjena le olajšanju zemljiškoknjižnega postopka (6). Tudi po mnenju višjega sodišča novela SZ iz leta 1994 ni posegla v način pridobitve lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ oziroma predpisala dodatne okoliščine, ki mora biti izpolnjena za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (7).

10. Kot pravilno poudarjata tožnika v odgovoru na pritožbo in kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je v predmetnem sporu bistveno, da tožnika nista ravnala samovoljno, torej, da sta za preureditev imela soglasje ostalih imetnikov stanovanjske pravice in Stanovanjskega podjetja D.. Pritožba zmotno meni, da je zakonodajalec z novelo iz leta 1994 predvidel, da se mora „nesamovoljnost“ (ki jo enači z dovoljenostjo) dokazati ali s predložitvijo gradbenega dovoljenja ali s predložitvijo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Gradbeno dovoljenje je nenazadnje predmet upravnega postopka, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje tehničnih pogojev za gradnjo in ne more konkurirati z ex lege načinom pridobitve lastninske pravice. Iz istih razlogov ni relevantno, da je v 4. točki soglasja Stanovanjskega podjetja D. navedeno, da si mora pred pričetkom del uporabnik pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, posledično pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za odložni pogoj, ki se ni izpolnil, kar po mnenju toženke pomeni, da tožnika z gradnjo ne bi smela začeti in je šlo za samovoljnost. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnika pa sta v odgovoru na pritožbo v pretežnem delu le pritrjevala stališčem sodišča prve stopnje, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Pravna naslednica Občine Ljubljana-Center, ki je v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vpisana kot imetnica pravice uporabe.

(2) Uradni list RS, št. 18/91-I z dne 11. 10. 1991

(3) Objavljeno v v Uradnem listu RS, št. 21/94 z dne 22. 4. 1994. (4) Tako npr. odločbe VS RS II Ips 355/2000 z dne 22. 2. 2001, II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007, II Ips 172/2009 z dne 7. 5. 2009, II Ips 121/2010 z dne 3. 6. 2010, II Ips 222/2011 z dne 8. 10. 2011

(5) Soglasje za preureditev dela podstrešja v bivalni in delovni prostor št. 05/1-2753 z dne 5. 3. 1973

(6) Prim. sklep II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007. (7) Da to ni bil namen zakonodajalca izhaja tudi iz Poročevalca Državnega zbora RS, št. 11 z dne 15. 3. 1994: “...se rešujejo primeri vpisa v zemljiško knjigo tistih lastnikov stanovanj, ki so to postali ex lege na podlagi določb stanovanjskega zakona in sicer z nadzidavo ali preureditvijo skupnih prostorov v večstanovanjski hiši...“.