Jedro

Za odločitev o tožbi v konkretnem primeru je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki izrecno določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Do s tem povezanih vprašanj, ki so relevantna tudi za obravnavani primer, se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 ponovilo svoje stališče iz sklepa I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015, da se postopek s pritožbo na podlagi ZNPPol ne zaključi z upravnim aktom (torej tudi ne z upravno odločbo, kot navaja tožnik), pač pa s posredovanjem pisnega odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Sodišče pa ne more na podlagi 4. člena ZUS-1 obravnavati niti tistega dela tožbe, ki bi se ga lahko razumelo kot izpodbijanje samih nezakonitih ravnanj policista, saj je tožba v tem delu prepozna.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper, kot je navedel, odločbo senata Ministrstva za notranje zadeve, Sektorja za pritožbe (v nadaljevanju: senat) št. 2600-520/2020/31 z dne 31. 5. 2021. 2. Po navedeno številko in datumom je senat tožniku podal (tožbi priloženi) pisni odgovor v zvezi s pritožbo oziroma pritožbama zoper postopke oziroma dejanja policistov, ki ju je tožnik vložil na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) in v katerih je, kot je razvidno iz predmetnega odgovora senata, uveljavljal naslednje razloge: I.) da sta ga 12. 9. 2020 policista šikanirala, maltretirala in žalila, pri čemer sta pristransko obravnavala prometno nesrečo; II.) da je policist A.A. odlašal z vročitvijo plačilnega naloga, katerega je nato tožniku vročil tako, da ga je ustavil z modrimi lučmi šele 10. 10. 2020; III.) da sta 21. 10. 2020 policista opravila neupravičen osebni pregled tožnika in pregled njegovega osebnega vozila ter se do njega vedla nedostojno, policist B.B. pa je tožniku grozil z besedami "dajva ga, dajva ga"; IV.) da se je 23. 10. 2020 policist B.B. nedostojno obnašal in žalil tožnika z besedami, da je zadet, ter mu neupravičeno odredil tehnični pregled vozila in strokovni pregled; V.) da je 3. 11. 2020 policist A.A. tožniku izrekel globo zaradi neuporabe varnostnega pasu in zaščitne maske, medtem ko sopotniku v tožnikovem vozilu za ista prekrška globe ni izrekel. Senat je 15. 4. 2021 in 27. 5. 2021 izvedel sejo, na kateri je bil tudi tožnik, ter po obravnavi in proučitvi pritožbenih očitkov odločil, da je pritožba delno utemeljena, in sicer je utemeljen pritožbeni razlog iz točke II.), ostali pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. To je senat tožniku sporočil v pisnem odgovoru št. 2600-520/2020/31 z dne 31. 5. 2021 in v njem tudi navedel razloge za takšno presojo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da izdano odločbo senata z dne 31. 5. 2021 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugovarja, da je senat odločal nepošteno, arbitrarno, diskriminatorno in pristransko v korist policistov A.A. in B.B., s postopanjem katerih se je kršilo in nedopustno posegalo v temeljne človekove pravice in svoboščine tožnika. Senatu očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah, kot tudi kršitev 14., 15. in 16. člena Ustave. Četudi je bilo iz dokazil razvidno, da so bile tožniku kršene človekove pravice, dostojanstvo in svoboda gibanja, je senat vse pritožbene očitke zoper oba policista (razen tistega iz točke II.) zavrnil. 4. V nadaljevanju tožbe tožnik za vsakega od pritožbenih razlogov, ki so bili obravnavani pred senatom in so predmet njegovega odgovora z dne 31. 5. 2021, navaja, v čem je bil postopek senata nepravilen in katera dejstva je senat napačno ugotovil oziroma jih ni ustrezno upošteval pri svoji presoji. V zvezi z dejanji policistov iz točke I.) zatrjuje, da sta policista lažno navajala pričo C.C., čeprav je tožnika v Zdravstvenem domu (ZD) ... obravnavala zdravnica Č.Č., ki ga je označila kot mirno in normalno osebo. Senat pa je upošteval le navedbe C.C., čeprav bi predsednica senata od poročevalke lahko zahtevala dopolnitev poročila. Zahtevala bi lahko tudi poročilo policijske postaje ali je D.D. zbežal s kraja nesreče. Imenovani tudi ni bil napoten na strokovni pregled, ampak je bil nanj napoten samo tožnik, čigar test je bil negativen. V zvezi z očitkom iz točke II.), ki ga je senat spoznal za utemeljenega, tožnik dodaja, da je šlo za njegovo sistematično preganjanje in poniževanje v javnosti. Glede neupravičeno opravljenega osebnega pregleda tožnika in pregleda njegovega vozila (pritožbeni razlog pod točko III.) tožnik poudarja, da je bil njegov avto parkiran pravilno. Na prvi seji senata je bilo ugotovljeno, da policista o tem ne govorita resnice in da je prišlo do osebnega pregleda nezakonito; zakaj to ni bilo upoštevano pri odločitvi, ni jasno. Policista sta šele na drugi seji priznala, da sta opravila pregled tožnika in vozila; prej sta kljub priči E.E. zatrjevala, da od tožnika nista ničesar zahtevala. Osebni pregled in pregled vozila sta opravila zaradi tožnikovega domnevnega posedovanja prepovedanih snovi, vendar njuna zahteva ni bila upravičena, kot je ugotovil tudi senat, ki pa je policistoma arbitrarno verjel, da nista pregledala tožnika in njegovega vozila. Prav tako je odreditev tehničnega pregleda vozila in strokovnega pregleda (točka IV.) pomenila šikaniranje tožnika, ki se je tudi moral s tehničnega pregleda sam peljati v ZD na strokovni pregled, čeprav bi ga moral peljati policist. Gre za šikaniranje, česar senat ni upošteval, kar kaže, da je ravnal arbitrarno v korist policista. Tožnik pojasnjuje, da se je zoper ravnanje istih policistov pritoževal že leta 2013 in 2017, z ustavljanjem z modrimi lučmi so ga namreč sistematično javno žalili in blatili ter mu izrekali neupravičene globe, kar dokazuje s sodbami ter pripominja, da je še v enem postopku, ker je bil nelegitimno ustavljen, zaradi suma jemanja prepovedanih substanc mu je bilo za 24 ur neupravičeno odvzeto vozniško dovoljenje in s tem kršena pravica do svobode gibanja ter je bil napoten na strokovni pregled, vendar je bil rezultat negativen. V zvezi s pritožbenim razlogom iz točke V.) pa se sprašuje, zakaj ni bil pridobljen zapisnik o priči F.F.. Tudi tu je senat deloval pristransko v korist policistov, ki jima je verjel na besedo, tožniku pa ne, čeprav je njegova izpovedba podkrepljena z izjavo priče. Policistov v ... je veliko več kot devet, kar je navedla poročevalka. Če te isti večkrat ustavijo, gre očitno za sistematično represijo in psihični pritisk, ista policista sta ustavljala tudi bivšo zunajzakonsko partnerico tožnika, s katero sta se prav zaradi tega pritiska razšla.

5. Sklepno tožnik apelira, naj sodišče ugotovi kršitve, storjene s strani policistov in samega senata, saj je bil postopek pristranski in arbitraren ter izključno v korist zaščite policistov, ki so prekoračili pooblastila in kršili policijski kodeks. S tem so bile tožniku sistematično kršene osnovne človekove pravice in dostojanstvo. Po navedenem tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo št. 2600-520/2020/31 z dne 31. 5. 2021 odpravi.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Iz uvoda tožbe in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odgovor senata Ministrstva za notranje zadeve, Sektorja za pritožbe zoper policijo št. 2600-520/2020/31 z dne 31. 5. 2021. Ta odgovor senata je bil izdan v pritožbenem postopku po ZNPPol, ki je urejen v IV. poglavju navedenega zakona (137. do 156. člen ZNPPol). Na tej podlagi se zoper delo policista lahko uvede postopek pritožbe, v katerem se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporaba policijskih pooblastil. Pritožba oziroma pritožbi, s katerima je tožnik uveljavljal nestrinjanje z dejanji policistov A.A. in B.B., razvidnimi iz 2. točke te obrazložitve, sta bili vsebinsko obravnavani v postopku pred senatom (152. člen ZNPPol), ki je po opravljeni seji v izpodbijanem pisnem odgovoru tožnika seznanil s svojo odločitvijo in razlogih zanjo (153. člen ZNPPol).

8. Za odločitev o tožbi v konkretnem primeru je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki izrecno določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Do s tem povezanih vprašanj, ki so relevantna tudi za obravnavani primer, se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu I Up 25/2015 z dne 6. 4. 20161 ponovilo svoje stališče iz sklepa I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015,2 da se postopek s pritožbo na podlagi ZNPPol ne zaključi z upravnim aktom (torej tudi ne z upravno odločbo, kot navaja tožnik), pač pa s posredovanjem pisnega odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Vrhovno sodišče je zato kot zmotno zavrnilo stališče, da bi moralo upravno sodišče takšen pisni odgovor senata presojati kot upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

9. Izpodbijani odgovor senata št. 2600-520/2020/31 z dne 31. 5. 2021 torej ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi 2. člena ZUS-1 izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, kar pomeni, da je treba takšno tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Ker pa v obrazložitvi tožbe tožnik uveljavlja tudi kršitev svojih človekovih pravic, je sodišče tožbo presojalo tudi z vidika (dopustnosti) upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.3

11. Tudi do tega vidika (subsidiarnega upravnega spora v tovrstnih zadevah) se je že opredelilo Vrhovno sodišče. V sklepu I Up 25/20154 je ponovno poudarilo že iz sklepa I Up 69/2015 izhajajoče stališče, da predmet morebitne presoje v upravnem sporu tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 ni končni akt, izdan v postopku odločanja o pritožbi po ZNPPol, temveč se za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko vloži tožbo v upravnem sporu neposredno zoper sporno dejanje policije, storjeno pri izvrševanju oblastvenih pooblastil, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12. Sodišče je v smislu navedenega in okviru tožbenega predloga preverilo, ali bi bilo mogoče tožbo obravnavati kot tožbo po 4. členu ZUS-1 zoper zatrjevana nezakonita dejanja policistov, ki so predmet izpodbijanega odgovora senata, ter ugotovilo, da predpostavke za to niso izpolnjene, saj je takšna tožba prepozna. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, po katerem je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta določba oziroma tak rok velja tudi za tožbo zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v katere naj bi bilo poseženo s posamičnim dejanjem.5 V konkretnem primeru torej 30-dnevni rok za vložitev tožbe zoper obravnavana dejanja policistov ni začel teči šele z vročitvijo izpodbijanega odgovora senata MNZ tožniku, ampak takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje (kot izhaja iz pisnega odgovora senata, in teh navedb tožnik konkretizirano ne prereka, so bila sporna dejanja storjena 12. 9. 2020, 10. 10. 2020, 21. 10. 2020, 23. 10. 2020 in 3. 11. 2020). Tudi kolikor je bil tek tožbenega roka v zvezi s posameznimi od teh dejanj zaradi posebnih ukrepov zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 začasno ustavljen, je glede na to, da so s 1. 2. 2021 spet začeli teči vsi procesni roki v sodnih zadevah in vsi roki uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih,6 tožba zoper dejanja policistov, ki so predmet izpodbijanega pisnega odgovora, ki je bila vložena šele 3. 7. 2021 (s tega dne priporočeno po pošti poslano pošiljko), očitno prepozna.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo niti v rednem upravnem sporu niti v subsidiarnem upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin; prav tako pa niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper posamična dejanja policistov, ki so bila predmet z izpodbijanim pisnim odgovorom senata zaključenega pritožbenega postopka, saj je takšna tožba vložena prepozno.

14. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo na seji, torej brez glavne obravnave, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev sprejelo procesno odločitev, pri čemer okoliščine, ki so glede na obrazloženo za to odločitev bistvene, niti niso sporne.

15. Sklepno sodišče zgolj še dodaja, da s stališči in odločitvijo iz tega sklepa sledi tudi svoji v tovrstnih zadevah oblikovani sodni praksi (npr. sklep I U 2/2019 z dne 31. 1. 2019).

1 Glej 8. točko obrazložitve sklepa I Up 25/2015. 2 Glej 9. točko obrazložitve sklepa I Up 69/2015. 3 Tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 (ki pomeni zakonsko izpeljavo drugega odstavka 157. člena Ustave) torej ni dopustna, če ima stranka na voljo drugo sodno varstvo (kot je npr. sodno varstvo pred pristojnim rednim sodiščem v prekrškovnih zadevah, tudi v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja). V sodnih postopkih sprejetih odločitev drugih sodišč ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu (glej še 3. člen ZUS-1), česar pa tožnik tudi sicer v tem upravnem sporu niti ne uveljavlja. 4 Glej že omenjeno 8. točko obrazložitve sklepa I Up 25/2015. 5 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 69/2015 (6. točka obrazložitve). 6 Glej Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 12/21) ter Sklepa o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. list RS, št. 167/20 in 4/21).