Jedro

Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja. Tega statusa nepremičnine, ki niso v lasti občine ali države, ne morejo pridobiti z uporabo, ampak zgolj na podlagi splošnega ali posamičnega pravnega akta države ali lokalne skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. ter IV. točka izreka razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Za potrebe predlagateljičinih parc. št. 335/8, 336/16, 336/20, 336/21 in 336/22, vse k. o. X, je določena nujna pot za hojo in vožnjo od javne ceste parc. št. 1496/1 k. o. X po celi širini vozišča parc. št. 337/20 in 337/21, obe k. o. X in polkrožno po 3,5 m širokem koridorju na parc. št. 336/11 k. o. X ter celotni širini vozišča parc. št. 336/12 k. o. X do parc. št. 336/13 k. o. X (I. in II. točka izreka). Nadomestilo, ki ga mora predlagateljica plačati nasprotnemu udeležencu, znaša 24,53 EUR (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločeno, da jih je predlagateljica dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu v višini 488,36 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v celoti, ne pa tudi odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlog za določitev nujne poti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da predlagateljičine nepremičnine imajo povezavo z javno cesto, ker je po zemljiščih parc. št. 336/13 in 337/17, obe k. o. X, v korist predlagateljičinih nepremičnin vpisana stvarna služnost. Po zemljišču parc. št. 337/17 promet poteka dvosmerno, po parc. št. 336/13 k. o. X pa enosmerno. Do svoje nepremičnine predlagateljica lahko pripelje po parc. št. 337/17, v nadaljevanju pa vzvratno cca 5 do 6 m po parc. št. 336/13 k. o. X. Sprejemljivost vzvratne vožnje utemeljuje s sodno prakso, ki zagovarja restriktiven pristop pri presoji pogojev za določitev nujne poti in s stališčem, da udobnejša zveza ne more biti razlog za ustanovitev nujne poti. Ker parc. št. 336/13 k. o. X ni javna cesta, na njej ne veljajo cestno-prometni predpisi. Vzvratna vožnja pa je tudi sicer dovoljena na javnih prometnih površinah, razen na hitrih cestah in avtocestah. Parcela št. 337/20 k. o. X je zgolj formalno v lasti nasprotnega udeleženca. Dejansko gre za občinsko cesto, ki je javno dobro in izven pravnega prometa. Na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic in na njej ni mogoče ustanoviti nujne poti. Tudi služnost zato na tem zemljišču ni bila ustanovljena. Predlagateljica neomejeno vozi in hodi po zemljiščih, kjer je trasirana nujna pot; nasprotni udeleženec ji uporabe te poti ne preprečuje. Potrebe po določitvi nujne poti zato ni. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila drugačna potna zveza (od ustanovljene) povezana z nesorazmernimi stroški. Predlagateljičin predlog je prekoračen, ker je predlagana uporaba poti na parc. št. 337/21 k. o. X v širini 3,5 m, nujna pot pa je ustanovljena po celotni širi vozišča parc. št. 337/21 k. o. X. Nadomestilo za ustanovljeno nujno pot je prenizko določeno. Nesprejemljivo je, da je odmerjeno le v višini 10 % vrednosti nepremičnin. Sodišče, ki je nadomestilo določalo, strokovnega znanja za ocenjevanje nima. Neutemeljeno je nepremičnine vrednotilo s pomočjo podatkov GURS, saj sta oba udeleženca predlagala angažiranje sodnega izvedenca. Nesprejemljiv je argument, da bi stroški izvedenca presegli vrednost nadomestila. Argument, da je nujna pot že urejena kot prometna površina, govori v prid večjemu in ne manjšemu nadomestilu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Nujno pot sodišče dovoli, če nepremičnina nima povezave z javno cesto ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. čl. Stvarnopravnega zakonika). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničine nepremičnine parc. št. 335/8, 336/16, 336/20, 336/21 in 336/22, vse k. o. X, povezave z javno cesto nimajo. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša. Kljub služnostni pravici, ki jo ima na nepremičninah parc. št. 337/17 in 336/13, obe k. o. X, predlagateljica do svoje nepremičnine zaradi prometnega režima ne more priti. To ji onemogoča enosmerna ureditev vožnje po parc. št. 336/13 k. o. X. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da bi predlagateljica do svojih nepremičnin lahko prišla z vzvratno vožnjo. Tudi vzvratna vožnja v nasprotni smeri enosmerno urejenega prometa je vožnja v nasprotno smer od dovoljene, samo avtomobil je pri taki vožnji pravilno obrnjen. Taka vožnja bi bila še bolj nevarna od običajne vožnje v nasprotno smer. Kljub temu, da ima predlagateljica služnost hoje in vožnje na prometni površini pred njenim poslovnim prostorom in pred solastnimi parkirišči, zaradi prometnega režima nima povezave z javno potjo. Z argumentom, da lahko vozi v nasprotni smeri od dovoljene, predlagateljici ni mogoče odreči pravice do nujne poti, tudi z restriktivno razlago pogojev za njeno ustanovitev ne. S prometnimi znaki določen režim vožnje je za voznike obvezujoč, ne glede na lastništvo prometnih površin. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da cestno-prometni predpisi, torej cestno-prometni zanki na površini, ki ni javna cesta (dostop do trgovin, parkirišč), ne veljajo. S 15. čl. Zakon o javnih cestah (ZJC) je določeno, da je promet na takih površinah dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določijo lastniki ali od njih pooblaščeni upravitelji teh prometnih površin.

5. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da sodišče ni presojalo, ali bi bila drugačna potna zveza, povezana z nesorazmernimi stroški. Nobeden od udeležencev se namreč ni skliceval, da bi druga potna zveza obstajala. Nasprotni udeleženec – v katerega lasti so zemljišča, po katerih je nujna pot določena in zemljišča, na katerih obstaja služnost – bi se ustanovitvi nujne poti lahko izognil s spremembo prometnega režima na tej površini, vendar kakršnekoli pripravljenosti za spremembo prometne ureditve ni navajal. Ustanovljena zasilna pot je edina možna potna povezava in ne morda udobnejša zveza predlagateljičinih zemljišč z javno potjo.

6. S tem, ko je sodišče po parceli št. 337/21 k. o. X določilo pot v širini vozišča in ne 3,5 m, kot je potrebno širino opisala predlagateljica, ni prisojeno nekaj drugega ali več kot je zahtevala predlagateljica. Sodišče mora razmerje med udeleženci urediti in uredilo ga je na način, kot je predlagateljica predlagala. Drugačen opis trase poti po parc. št. 337/21 k. o. X, kot ga je podala predlagateljica, ne pomeni, da njenemu predlogu sodišče ni sledilo. V nepravdnem postopku določnega zahtevka ni potrebno postaviti; če pa je postavljen, sodišče nanj ni vezano.

7. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja (19. čl. SPZ). Tega statusa nepremičnine, ki niso v lasti občine ali države, ne morejo pridobiti z uporabo, ampak zgolj na podlagi splošnega ali posamičnega pravnega akta države ali lokalne skupnosti. Pritožnica ne zatrjuje, da bi tak akt obstajal. Iz zemljiškoknjižnih podatkov ni razvidno, da bi bil status javnega dobra pri parc. št. 337/20 k. o. X zaznamovan. Ker je tudi to zemljišče v lasti nasprotnega udeleženca, je potno povezavo z javno potjo treba vzpostaviti tudi preko tega zemljišča. 8. Dejstvo, da nasprotni udeleženec predlagateljici ne preprečuje uporabe njegovih zemljišč po trasi, kjer je določena zasilna pot, ni razlog, s katerim bi bilo določitev zasilne poti mogoče odreči. Tožeča stranka interes za določitev zasilne poti ima, ker mora v upravnem postopku izkazati potno povezavo svojega poslovnega prostora z javno potjo. Formalno urejen dostop do nepremičnine je pogoj za izdajo upravnih dovoljenj (gradbenega, uporabnega) in posledično pogoj za uporabo nepremičnine, ki potne povezave z javno cesto nima.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja na procesno kršitev, ker nadomestilo za zasilno pot ni bilo ugotovljeno s pomočjo sodnega izvedenca. O višini nadomestila se lahko izreče zgolj izvedenec, saj je za vrednotenje zemljišča in ocenjevanje prikrajšanosti zaradi ustanovljene zasilne poti potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, zaradi katere je odločitev glede določitve nadomestila treba razveljaviti (354. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje, ki je nadomestilo določilo s pomočjo množičnega vrednotenja nepremičnin, je sicer ravnalo racionalno. Ker pa pritožnik s takim vrednotenjem ne soglaša, je odločitev o višini nadomestila, ki je ni mogoče preizkusiti, treba razveljaviti. Razen tega vrednotenje nepremičnin, ki je bilo izvedeno za potrebe obdavčitve nepremičnin in katerega pravilnost ni vzdržala ustavnopravne presoje, ne more biti podlaga za določanje nadomestila za zasilno pot. 10. Ker bodo stroški postopka ugotovljivi šele ob zaključku postopka, ko bodo znani v celoti, je tudi odločitev o stroških postopa razveljavljena. Tudi o stroških pritožbenega postopka bo odločeno ob zaključku postopka, skupaj z ostalimi stroški postopka (četrti odstavek 163. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).