Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo ugotavljati prave volje strank, ker v konkretnem primeru v skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ velja samo tisto, kar je izraženo v posebni obliki. V skladu z drugim odstavkom istega člena so namreč veljavni sočasni ustni dogovori, če niso v nasprotju z vsebino pogodbe in če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Konkretno ne gre za obveznosti pogodbenih strank, temveč za ugotovitev dejstva, glede česar je dopustno ugotavljati, da takšno dejstvo ni resnično. Navedeno je mogoče celo pri javni listini, za kakršno sicer, kot je bilo že obrazloženo, v konkretnem primeru ne gre (četrti odstavek 224. člena ZPP).
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 dalje do plačila in znesek 288,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.046,89 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter odloči o tožbenem zahtevku (prav: spremeni), podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču v spremenjeni sestavi. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 56. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta v prvem odstavku določa, da v kolikor je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Prav tako je jasen prvi odstavek 224. člena ZPP, ki določa, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V spisu se nahaja fotokopija notarsko overjene kupoprodajne pogodbe. Pogodba, četudi nosi datum 1. 6. 2007, se je sklenila in realizirala šele leta 2010, za odmero davka je bila prijavljena 17. 12. 2010, 21. 12. 2010 je prodajalec overil podpis na listini, tako da se je tožena stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo. Navedena pogodba je popolna listina, ki glede na vse uradne označbe na njej dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Sodišče je navedena določila spregledalo in se je spustilo v razpravo, kaj se je verjetno odvijalo med pravdnima strankama. Sodišče je v 8. točki obrazložitve napačno utemeljevalo, da se v uradne listine zapisujejo tudi fiktivne trditve in istočasno sestavljajo „neuradne“ listine. Pri tem je spregledalo, da je bila kupoprodajna pogodba sestavljena 1. 6. 2007, „neuradna“ listina, ki naj bi bila sestavljena istočasno, pa je po razlogovanju sodišča izjava z dne 7. 9. 2010 o dolgu v višini 4.000,00 EUR. Med listinama ni istočasnosti. Navaja, da je dokazna ocena v predmetni zadevi očitno posledica pristranskosti sodišča. Je v nasprotju z 8. členom ZPP in neprepričljiva, izkazani sta tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prosta presoja dokazov ne dopušča popolne svobode v tem smislu, da bi se sodnik odločal po svojih subjektivnih občutkih. Sodišče je nekritično in brez jasne obrazložitve sledilo zgolj navedbam tožeče stranke in H. B. (bivše žene tožnika) o tem, da kupnina ni bila v celoti plačana. Ni pojasnilo, zakaj ni sledilo pojasnilom in izpovedim štirih oseb, in sicer tožene stranke, Ž. B., I. G. in odvetnice T. A., ki so vsi potrdili, da je bila kupnina v celoti plačana. T. A. je izrecno pojasnila, da sta obe stranki zatrjevali, da je kupnina v celoti plačana. Ne drži zaključek, da je odvetnica izjavila, da v njeni pisarni ni bilo izvršeno nobeno plačilo, pojasnila je le, da sama pri takšnem dejanju ni sodelovala. Sodišče za svoje zaključke nima podlage, je pa nenavadno, da dvema osebama pokloni vso verodostojnost v nasprotju s štirimi osebami, ki so vse izpovedale, da je bila kupnina v celoti plačana. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da ima kupoprodajna pogodba značaj popolne listine, v kateri je to, kar je v njej navedeno, potrjeno kot resnično. Če je tožeča stranka menila, da je z listino karkoli narobe, bi morala zahtevati njeno razveljavitev. Ker pogodbe ni izpodbijala, velja za popolno in realizirano in na njeni podlagi tožeča stranka ni upravičena do ničesar več. Teh dejstev, ki jih je tožena stranka navedla v vlogah in na zapisnik, sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodba je napačna in brez dokazne ocene, izrek nasprotuje listinam v spisu, sodbe se ne da preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, kako je določilo tek zamudnih obresti, ki naj bi tekle od zneska 4.000,00 EUR od 1. 6. 2011, od tedaj dalje naj bi tekle obresti tudi od zneska 165,00 EUR. Da je sodišče pristransko, izhaja tudi iz obrazložitve glede plačil stroškov notarja, vpisa v zemljiško knjigo in stroškov za NUSZ. Sodišče navaja, da je zato, ker je odrezke položnic v zvezi z NUSZ predložila tožeča stranka in se odrezki glasijo na njeno ime, dokazano, da je NUSZ plačala tožeča stranka, čeprav je tožena stranka oziroma Ž. B. pojasnila, kdo je plačal položnice in kako so odrezki prišli nazaj v roke tožeče stranke, česar sodišče ni upoštevalo. Pri vrednotenju listinskih dokazov sodišče očitno uporablja različne metode vrednotenja in ocenjevanja njihove dokazne vrednosti.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Zmotno je navajanje tožene stranke, da sporna pogodba z dne 1. 6. 2007 (priloga A 4 - notarsko overjena kupoprodajna pogodba) predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Vsebine listine namreč ni oblikoval in sestavil notar ali druga oseba z javnimi pooblastili, zato ima lahko notarjev podpis in žig na tem dokumentu le naravo overitve podpisa. Navedena listina je zasebna listina.
6. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo ugotavljati prave volje strank, ker v konkretnem primeru v skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ velja samo tisto, kar je izraženo v posebni obliki. V skladu z drugim odstavkom istega člena so namreč veljavni sočasni ustni dogovori, če niso v nasprotju z vsebino pogodbe in če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Konkretno ne gre za obveznosti pogodbenih strank, temveč za ugotovitev dejstva, glede česar je dopustno ugotavljati, da takšno dejstvo ni resnično. Navedeno je mogoče celo pri javni listini, za kakršno sicer, kot je bilo že obrazloženo, v konkretnem primeru ne gre (četrti odstavek 224. člena ZPP). Navedba, da sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali je v pogodbi navedeno dejstvo neresnično, je zato neutemeljena.
7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornimi dejstvi izvedlo dokazni postopek in tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je dejstvo, da naj bi bila kupnina že ob sklenitvi pogodbe v celoti poravnana, v pogodbi navedeno napačno. V razlogih sodišča prve stopnje, da v praksi stranke v listine zapisujejo tudi fiktivne trditve in istočasno sestavljajo tudi neuradne listine, ni nasprotja. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče napačno navedlo, da naj bi bila istočasno sestavljena „neuradna“ listina - izjava z dne 7. 9. 2010 o dolgu v višini 4.000,00 EUR, saj sodišče česa takšnega ni ugotovilo. Navedeno fiktivnost je pojasnilo s tem, da sta v primeru sporne kupoprodajne pogodbe stranki kot znesek kupnine navedli 14.605,24 EUR, kot nesporno pa sta priznali, da je že bil plačan na račun kupnine najmanj znesek 22.000,00 EUR.
8. Tožena stranka tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija neutemeljeno. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in ni napravilo dokazne ocene s presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi strank in prič upoštevalo in ocenilo tudi potrdilo tožene stranke z dne 7. 9. 2010, ki ga tožena stranka v pritožbi zanemarja. Neutemeljeno se sklicuje na priče Ž. B., I. G. in T. A., ki naj bi vsi potrdili, da je bila kupnina v celoti plačana ter sodišču neutemeljeno očita zmotno ravnanje, ker pričam ni sledilo. Ž. B. je res izpovedala, da je tožena stranka tožeči stranki plačala celotno kupnino in da o tem pričajo listine, vendar je pojasnila tudi, da pri plačilih na račun kupnine ni bila prisotna, razen pri plačilu kupnine v višini 2.000,00 EUR, ki pa ni sporno. Tudi I. G. je sicer izpovedal, da je, kolikor je njemu znano, tožena stranka tožeči stranki plačala celotno kupnino, prisoten pa je bil le ob delnem plačilu, torej plačilu zneska 7.000,00 EUR. Tudi ta znesek ni sporen, česa drugega pa z izpovedjo navedene priče tožeča stranka ni uspela dokazati. Priča T. A. pa je izpovedala le, da sta stranki zatrjevali, da je bila kupnina plačana in ne o konkretnem dejstvu plačila celotne kupnine, zato se tudi nanjo tožena stranka sklicuje neutemeljeno. Sodišče je zato utemeljeno sledilo tožeči stranki in priči H. B., ki je v dogodkih in pri plačilih ves čas sodelovala. Utemeljeno pa tudi ni sledilo toženi stranki, saj je tožena stranka v svoji izpovedi prihajala v protislovja. Odločilno pa je k oceni prispevalo potrdilo z dne 7. 9. 2010, za katero je tožena stranka priznala, da ga je podpisala.
9. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je odvetnica T. A. izjavila, da v njeni pisarni ni bilo izvršeno plačilo. Izpovedala je namreč, da če bi se pri njej štel denar (kar je zatrjevala tožena stranka), bi to v potrdilo zagotovo napisala, zato je zaključek sodišča pravilen.
10. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka znesek 4.000,00 EUR tožeči stranki še dolguje in toženi stranki naložilo plačilo tega zneska. Neutemeljena je navedba, da bi morala tožeča stranka pogodbo izpodbijati, saj tožeča stranka ravno na podlagi pogodbe zahteva izpolnitev le-te.
11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obrazložitve o teku zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je razloge o zamudnih obrestih navedlo v 5. točki obrazložitve. Iz te izhaja, da je sodišče, kljub temu, da je ugotovilo, da bi tožeča stranka obresti lahko zahtevala že od bolj zgodnjega datuma, ugodilo zahtevku za plačilo zamudnih obresti v mejah tožbenega zahtevka (tako sta bila zneska 105,60 EUR in 59,40 EUR, skupaj 165,00 EUR plačana že 21. 12. 2010, sodišče pa je zahtevku v obrestnem delu ugodilo od 1. 6. 2011, kot je obresti zahtevala tožeča stranka). Obrestim glede glavnice pa je tožena stranka nasprotovala v odgovoru na tožbo zato, ker naj bi tožena stranka navedenega zneska sploh ne dolgovala, nakar je tožeča stranka v naslednji vlogi tek obresti pojasnila, tožena stranka pa mu ni več oporekala.
12. Neutemeljene so tudi navedbe o pristranskosti sodišča, ki naj bi izhajala iz obrazložitve o plačilu stroškov notarja, vpisa v zemljiško knjigo in stroškov za NUSZ. Razlog, da je sodišče tožeči stranki verjelo, ni bilo le dejstvo, da je dokazilo o plačilu stroškov tožeča stranka vložila v pravdni spis. Na dokazilu o plačilu NUSZ je kot ime plačnika navedeno ime tožeče stranke na naslovu, kjer biva in ne na naslovu tožene stranke. Tožena stranka oziroma Ž. B. sta izpovedali, kako naj bi odrezki prišli v roke tožeče stranke, vendar tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka položnice izročila toženi stranki, pač pa le, da je tožeči stranki izročala določene zneske v gotovini (pri tem je priča Ž. B. izpovedala le, da je imela odrezke za RTV za tri, štiri ali pet mesecev naročnine, ne za tudi za NUSZ. Izpovedala je tudi, da je tožena stranka na svoj naslov dobila položnice za plačevanje NUSZ, kar pa se je izkazalo za neresnično).
13. Tožena stranka navaja še, da sodišče dejstev, ki jih je navedla v vlogah ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, sodba naj bi bila napačna in brez dokazne ocene, izrek sodbe pa naj bi nasprotoval listinam v spisu in se sodbe ne da preizkusiti. Glede na splošnost in nekonkretiziranost navedb podrobnejši odgovor nanje ni potreben (na konkretizirane navedbe pa je bilo že odgovorjeno).
14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).
15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.