Jedro

Pri tožnici ni podana okvara, ki bi jo določal veljavni Seznam TO. Zato tožničin zahtevek na priznanje invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2012, v zvezi z odločbo št. ... z dne 6. 10. 2011 ter, da se tožnici prizna invalidnina za najmanj V. oz. podrejeno VIII. stopnjo telesne okvare nastale zaradi poškodbe pri delu dne 26. 8. 2005 in se tožnici v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda nova odločba, s katero se odmeri invalidnina za navedeno telesno okvaro, ki se izplačuje od 1. 7. 2010 dalje ter da je tožnici dolžna toženka izplačati zapadle in neizplačane zneske invalidnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) in zavrglo tožbo v delu, ko tožnica zahteva priznanje I. (podrejene II.) kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 1. 7. 2000 dalje, priznanje pravice do invalidske pokojnine ter izdajo odločbe, s katero se tožnici prizna invalidnost I. (podrejeno II.) kategorije in odmeri invalidska pokojnina, ki se tožnici izplačuje od 1. 7. 2010 dalje, toženka pa ji je dolžna izplačati zapadle neizplačane zneske invalidske pokojnine v roku 15 dni po izdaji odločb z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica. Navaja, da je po tuji krivdi doživela prometno nesrečo, ki jo je onesposobila za delo, kar izhaja tudi iz zdravniškega potrdila osebne zdravnice A.A. z dne 30. 1. 2007, da je nesposobna za delo od 25. 10. 2006 dalje. To izhaja tudi iz izvidov konzilija z dne 19. 7. 2007 in iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 22. 4. 2008 pridobljenega v zadevi, ki se vodi pod opr. št. Ps 63/2007. Nevrokirurg prof. dr. B.B. jo je pregledal in glede obsega zmečkanin in tvorb poslal k torakalnemu kirurgu prim. dr. C.C., ki je izjavil, da je ne bo operiral, "ker bi ostala na mizi". Poškodbe so torej tako hude, da bi poseg pomenil gotovo smrt, kar pomeni, da je pri njej podana invalidnost I. kategorije. Iz priloženih fotografij poškodovanega dela telesa z dne 26. 8. 2005 in 22. 1. 2014 izhaja, da se stanje poslabšuje in izboljšanja ni pričakovati, operacija pa ne pride v poštev. Meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti Sporazuma o telesnih okvarah iz leta 1983, saj ga šteje za protiustavnega. Ne strinja se z navedbami v 18. točki izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, da gre za različne zdravstvene težave, saj je takšen izraz nedopusten ob njenih življenjsko nevarnih poškodbah. Sodišče bi moralo postaviti določenim zdravniškim izvedencem tudi vprašanja glede njihovega nestrokovnega obnašanja, saj ti poškodb ob pregledu niso pregledali, saj je ostala pri tem oblečena, pa so potem podali "strokovno" mnenje o poškodbah, ki jih niti videli niso.

Pritožbene navedbe tožnice podane v vlogi z dne 13. 6. 2014 pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj so podane po pritožben roku, ki se je iztekel 15. 5. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v obsegu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice, ki se nanaša na razvrstitev tožnice v I., podrejeno II. kategorijo invalidnosti in glede priznanja pravice do invalidske pokojnine, zavrglo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožnica je dne 18. 10. 2011, kot je razvidno iz podpisane vročilnice, prejela dve odločbi tožene stranke z dne 6. 10. 2011, ki sta obe vsebovali pravilen pravni pouk glede možnosti pritožbe zoper odločbi, v 15 dneh od vročitve odločbe. Tožnica je vložila pritožbo dne 2. 11. 2011 samo zoper odločbo s katero je bilo odločeno, da nima pravica do invalidnine za telesno okvaro, kakor to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica ni vložila pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 6. 10. 2011, s katero je bilo odločeno, da se tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne. Odločitev je tako postala v tem obsegu pravnomočna in zoper to odločbo ni bilo več mogoče vložiti sodnega varstva, niti niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe zaradi molka organa in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 2. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pravilno zavrglo. Pritožbeno sodišče glede navedenega sprejema dejansko stanje in pravna stališča, kakor jih je zavzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi v točki 6, 7 in 8. Glede telesne okvare in posledično pravice do invalidnine za telesno okvaro je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje izvedenskega organa, to je Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v D., ki je po osebnem pregledu tožnice in po zdravstveni dokumentaciji ugotavljal, katere telesne okvare ima tožnica, predvsem pa je preverjal, ali so pri tožnici podane telesne okvare navedene v tožbi iz III. poglavja B, točka 9.2, VI. poglavja B, točka 8.a, VI poglavja B, točka 8.b ter V. poglavja B, točka 7.c in 7.b ter iz VIII poglavja 1.A. Seznama TO. Izvedenski organ je deloval v sestavi specialista za ortopedijo in nevrologijo, oba specialista sta tožnico ločeno osebno pregledala in podala tudi ločeni mnenji iz svojih strokovnih področij, nato pa je bilo podano tudi skupno mnenje organa kot takega. Sodišče prve stopnje podrobneje opisuje ugotovitve izvedenskega organa v točki 11. obrazložitve. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica dne 26. 8. 2005 doživela prometno nezgodo. Pri tem se je udarila v levo stran telesa, bolela jo je leva stran prsnega koša, vrat, drevenela ji je roka. RTG ni pokazal prepričljivih znakov poškodbe telesa, ni bilo mogoče potrditi ali izključiti poškodbe reber. UZ izvid je pokazal frakturo 8. ali 9. rebra v srednji aksilarni liniji, mišičje in podkožje levega hemitoraksa je bilo edematozno. Zaradi navedenih bolečin v vratu in ramenih levo FTH ni bila izvedljiva. Pritožnica se je zdravila predvsem zaradi posledic bolečin tudi v protibolečinski ambulanti Onkološkega inštituta, nevrolog je v septembru 2006 ugotavljal nevropadsko bolečino. Vse izvedene terapije so imele kratkotrajni učinek. Pri tožnici gre za okvaro in draženje medrebernih živcev, ki se je kronificiralo v tako imenovano interkostalno nevralgijo, ki se manifestira s spontanimi bolečinami na levi strani prsnega koša in preobčutljivostjo kože tega področja na različne dražljaje. Da bi se izognila bolečinam je pritožnica omejila tudi gibe v levem ramenu. Dolgotrajnost tega stanja je vodilo v omejeno gibljivost hrbtenice in levega ramenskega sklepa in s tem tudi v manjšo uporabnost levice. Neugodna je kombinacija opisanih bolečin in psihičnega stanja, protibolečinski ukrepi so zato manj uspešni, bolečine so vseskozi prisotne in se povečujejo.

Glede same telesne okvare gre pri tožnici za interkostalno nevralgijo in stanje po kompresivnem zlomu 3. in 4. prsnega vretenca, za stabilni zlom, saj so bili posteriorni elementi ohranjeni. Zlom kot ga ima tožnica ne more zapustiti telesne okvare, kakor jih določa veljavni Sporazum o telesnih okvarah. Nevrologinja je pri tožnici ugotovila slabši občutek za dotik in spremenjen občutek za bolečino po levi polovici telesa na trupu v višini 7. do 9. rebra levo, pri čemer je ugotovila hipopigmentacijo in indurirano kožo ter boleče zaznavanje dražljajev v tem predelu. Atrofij ali fastikulacij pri tožnici ni zaznala. S področja nevrologije je tako ugotovila, da gre pri tožnici za stanje po poškodbi levega hemitoraksa z zlomom reber ter kompresivnim zlomom dveh torakalnih vretenc. Kot posledica poškodbe so se v steni prsnega koša razvile ciste oz. indurirana koža ter kronična nevropadska bolečina, ki zelo slabo reagira na kakršnokoli vrsto terapije. Izboljšanja ni pričakovati.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana, glede na čas vložitve zahtevka tožnice, v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kateri v 1. odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Zavarovanec pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pridobi, skladno z 2. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 pravico do denarnega nadomestila za okvaro, to je invalidnino ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotek teh okvar je določen v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 - Seznam TO). Tako je potrebno, kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje, za priznanje telesne okvare izpolniti pogoj določen v 143. členu in še dodatni pogoj, da je telesna okvara določena v Seznamu TO. Za telesno okvaro štejejo le tiste izgube in okvare posameznega organa ali dela telesa, ki jih določa Seznam TO.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, kakor je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da pri tožnici ni podana nobena okvara, kakor jo določa veljavni Seznam TO in je tako sodišče prve stopnje zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti navedbam v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in da iz fotografij poškodovanega telesa izhaja, da je pri njej podana telesna okvara. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbam tožnice, da je Seznam TO protiustaven, saj tožnica v ničemer ne navede zakaj bi bil ta protiustaven. V času postopka pri toženi stranki še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar (3. odstavek 143. člena ZPIZ-1), zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženka, na podlagi 454. člena ZPIZ-1, uporabila citirani Seznam TO, kar ni v neskladju z Ustavo.

Kako je potekal pregled pri specialistih Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v D. izhaja iz izvedenskih mnenj. Izvedenca sta ločeno tožnico, v različnih prostorih, tudi osebno pregledala, kar je jasno razvidno iz podanega izvedenskega mnenja. Tako ne drži tožničina pritožbena navedba, da izvedenski organ ni presojal hematoma, pritožbeno sodišče pri tem šteje, da je sodišče prve stopnje to tožnici v zadostni meri pojasnilo v točki 16 izpodbijane sodbe.

Navedeno do sedaj je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožnici ne predstavlja obstoj telesne okvare, ki bi bila kot taka navedena v Seznamu TO ter tako ni pravne podlage, da bi toženka in nato sodišče prve stopnje tožničini zahtevi, da se ji prizna invalidnina za telesno okvaro, ugodilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.