Jedro

V kolikor bi držala zatrjevanja tožene stranke, in sicer, da predstavlja pogodba 12/08 zgolj nadaljevanje pogodbe 06/102, potem ni jasno, zakaj bi pogodba 12/08 ponovno določala že določeno. Če bi za predmetna dela po pogodbi 12/08 veljala vsebina pogodbe 06/102, potrebe po soglasju glede že soglasnega ne bi bilo. Ni prepričljivo, da bi npr. pogodba 12/08 urejala vprašanje reševanja sporov, če je enako že določeno v pogodbi 06/102, prav tako ne, da bi pogodba 12/08 vsebovala navedbo, da lahko stranki za dodatna dela skleneta aneks k tej pogodbi, če pa naj bi bila glede na zatrjevanja tožene stranke pogodba 12/08 aneks k pogodbi 06/102. Navedeno kaže na to, da pogodba 12/08 ni imela značaja aneksa, pač pa samostojne in neodvisne pogodbe.

Na samostojnost obeh pogodb kaže tudi samostojna predaja del glede obeh pogodb (končni obračun oziroma primopredajni zapisnik).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki plačati 1.660,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15509/2010, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 80.348,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.167,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi v celoti razveljavi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili samostojni pogodbi s številkama 06/102 dne 14. 9. 2006 (v nadaljevanju pogodba 06/102) in 12/08 dne 21. 7. 2008 (v nadaljevanju pogodba 12/08). Zatrjuje, da pogodba 12/08 ni samostojna, neodvisna pogodba v razmerju do pogodbe 06/102, temveč je izhajajoč iz smisla in namena celotnega poslovnega odnosa med pravdnima strankama zgolj nadaljevanje pogodbe 06/102 glede dodatnih del. 6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi, v izogib ponavljanju pa se v celoti sklicuje na jasno, pregledno in pravilno obrazložitev prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da zadnji odstavek 1. člena pogodbe 06/102 določa, da se za dodatna oziroma poznejša dela stranki dogovorita na podlagi aneksa k tej pogodbi. Razvidno je, da se mora dogovor v obliki aneksa vezati na pogodbo 06/102. Če se ne, ne gre za aneks po zadnjem odstavku prvega člena te pogodbe. Višje sodišče dodaja, da že iz celotne pravne strukture pogodbe 12/08 izhaja, da gre za samostojno pogodbo. Razviden je predmet pogodbe (1. člen, elektro in strojne inštalacije v skladu s ponudbami), cena (2. člen), način plačila in pogoji (3. člen), dodatna dela (4. člen, »…pogodbeni stranki za izvedbo teh del skleneta aneks k tej pogodbi«), rok za pričetek in končanje del iz 1. člena (5. člen), podaljšanje pogodbenega roka (6. člen), obveznosti naročnika in izvajalca (7. in 8. člen), primopredaja del in ostalih materialov (9. člen), garancija (10. člen), pogodbena kazen (11. člen), salvatorna klavzula (12. člen), pooblaščeni predstavniki (13. člen), končne določbe in reševanje sporov (14. člen) in veljavnost pogodbe (15. člen). Pogodba 06/102 ima primerljivo pravno strukturo. V njej je med drugim tudi določen predmet pogodbe (2. člen), cena (3. člen), obračun in plačevanje pogodbenih del (4. člen), rok izvedbe predmetnih del (7. člen), podaljšanje rokov (8. člen), pravice in obveznosti izvajalca in naročnika (11. člen - 13. člen), primopredaja del (20. člen), bančne garancije (24. člen), pogodbena kazen (22. člen), salvatorna klavzula (31. člen), predstavniki pogodbenih strank (27. člen), reševanje sporov (30. člen) in veljavnost pogodbe (32. člen). Očitno je, da sta pogodbi primerljivo strukturo urejali vsaka zase, samostojno. Ni bistveno, kako obsežno je določen pravni sklop v eni ali drugi pogodbi normiran. Bistveno je, da je pogodba 12/08 imela pogodbene sestavine, ki omogočajo sklepanje, da gre za samostojno pogodbo.

7. V kolikor bi držala zatrjevanja tožene stranke, in sicer, da predstavlja pogodba 12/08 zgolj nadaljevanje pogodbe 06/102, potem ni jasno, zakaj bi pogodba 12/08 ponovno določala že določeno. Če bi za predmetna dela po pogodbi 12/08 veljala vsebina pogodbe 06/102, potrebe po soglasju glede že soglasnega ne bi bilo. Ni prepričljivo, da bi npr. pogodba 12/08 urejala vprašanje reševanja sporov, če je enako že določeno v pogodbi 06/102, prav tako ne, da bi pogodba 12/08 vsebovala navedbo, da lahko stranki za dodatna dela skleneta aneks k tej pogodbi, če pa naj bi bila glede na zatrjevanja tožene stranke pogodba 12/08 aneks k pogodbi 06/102. Navedeno kaže na to, da pogodba 12/08 ni imela značaja aneksa, pač pa samostojne in neodvisne pogodbe. Poleg tega po vsebini pogodbi nista identični v delih, v katere vsebina aneksa ni posegla, na način, da bi se določeni členi pogodbe 06/102 v celoti prenesli v pogodbo 12/08 (npr. glede pogodbene kazni, ali pravic in obveznosti pogodbenih strank). Iz tega sledi, da sta stranki prilagodili vsebino pogodbe 12/08 njima lastnemu, takrat izraženemu in pričakovanemu interesu, ki glede na vsebino pogodbe 12/08 ni bil identičen tistemu iz pogodbe 06/102. 8. V pogodbi 12/08 ni najti ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bila pogodba 12/08 aneks k pogodbi 06/102. Neprepričljiva so zato zatrjevanja tožene stranke, da to izhaja iz namena pogodbenih strank. Iz pogodbe 12/08 ne izhaja, da bi stranki soglašali, da gre za aneks pogodbe 06/102. V navedenem primeru, ko sta stranki svojo voljo pisno oblikovali, kot to izhaja iz pogodb 06/102 in 12/08, bi teleološka razlaga lahko služila za interpretacijo jezikovnega pomena pogodbenih določil. Iz jezikovne analize pogodbe 12/08 pa ne izhaja, da bi se kakorkoli vezala na pogodbo 06/102. Obratno, iz zapisanega v pogodbi 06/102 izhaja, da bi moral biti glede dodatnih del sklenjen aneks. Drži navedba tožene stranke, da ni bistveno, kako se aneks poimenuje (aneks ali pogodba), pa vendar je tudi jezikovna analiza eno izmed tistih dejstev, ki utemeljujejo zaključke, da pogodba 12/08 ni aneks pogodbe 06/102, ob dejstvu, da tudi iz vsebine pogodbe ne izhaja, da gre za aneks. Teleološko razlogovanje tožene stranke tako ni namenjeno razlagi jezikovnega pomena pogodbenih določil in njunega medsebojnega poslovnega odnosa, temveč je namenjeno ustvarjanju nove pravne in dejanske podlage (ki ne izhaja iz soglasno izražene volje strank) ter kreira njuno avtonomno izraženo voljo. Stranki sta z njima lastno avtonomijo izrazili svoj interes v obliki pogodb 06/102 in 12/08. Iz soglasno izjavljenega skupnega interesa zatrjevanja tožene stranke niso razvidna, zato bi višje sodišče z razlogovanjem, kot ga zatrjuje tožena stranka, v nasprotju z načelom avtonomije strank, vsebinsko samo ustvarjalo njuno pravno razmerje, kar pa ni dopustno.

9. Dejstvo, da gre pri obeh pogodbah za strojne in elektro inštalacije na isti stavbi, ne spremeni zaključkov višjega sodišča. Tožeča stranka se je s to dejavnostjo ukvarjala, zato ni presenetljivo, da je v obeh primerih izvajala dela, ki so po naravi strojne in elektro inštalacije, ali pa, da je za dela po obeh pogodbah tožena stranka izbrala tožečo stranko, glede na to, da je prav tožeča stranka glede na pogodbo 06/102 že izvajala inštalacije na tej stavbi ter jih je zato dobro poznala, imela pa je tudi reference (izpoved A. A.). Obema samostojnima pogodbama je skupna (poleg strank) zgolj narava predmeta njunih razmerij - strojne in elektro inštalacije - medtem ko sta predmeta razmerij različna (različne ponudbe tožeče stranke glede različnih konkretnih izvedbenih del).

10. Tožena stranka pravilno navaja, da ni nobenega razloga, da se o dodatnih delih stranki ne bi dogovorili tudi s posebno pogodbo. Prav to se je v tem primeru tudi zgodilo. Glede novih del je bila sklenjena nova pogodba. Besedna zveza »dodatna dela« ne kaže na to, da bi dela po pogodbi 12/08 predstavljala nadaljevalna dela v razmerju do pogodbe 06/102. V vsakem primeru je šlo za nova dela, dela, ki niso bila del pogodbe 06/102 - »dela, ki niso bila dogovorjena«. Nova dela bi se lahko dogovorila tudi z aneksom k pogodbi 06/102 (kljub temu, da je bil rok za izvedbo del po pogodbi 06/102 določen na 30. 11. 2007, 7. člen), pod pogojem, da bi stranki o tem dosegli soglasje. Pravno relevantno je dejstvo, ali se nova dela dogovorijo z aneksom k pogodbi 06/102 ali pa z novo pogodbo, saj je od tega odvisen pravni temelj. Posplošena zatrjevanja tožene stranke, da gre za isto časovno obdobje, zaključkov višjega sodišča ne spreminjajo. Med obema pogodbama sta slabi dve leti razmika; ko se je prva pogodba zaključevala, je bila podpisana pogodba 12/08, kar med drugim po mnenju višjega sodišča dodatno utemeljuje sklepanje, da je pogodba 12/08 samostojna pogodba.

11. Da glede teh del ni bil sklenjen aneks k pogodbi 06/102, izhaja tudi iz dejstva, da sta stranki sklenili več drugih, nedvoumnih dodatkov (dejanskih aneksov). Iz tega izhaja, da sta stranki vedeli in znali soglasno aneksirati pogodbo 06/102, zato je samostojna narava pogodbe 12/08 toliko bolj očitna in ne predstavlja nikakršnega naključja v njunem poslovnem odnosu. Med strankama ni sporno, da je bil končni obračun po pogodbi 06/102 sklenjen dne 5. 9. 2008. Zato so prepričljive navedbe tožeče stranke, da na samostojnost obeh pogodb kaže tudi samostojna predaja del glede obeh pogodb (končni obračun oziroma primopredajni zapisnik). Septembra 2008 je bil opravljen končni obračun in prevzem del po pogodbi 06/102, decembra 2009 pa glede del po pogodbi 12/08. Obračun z dne 5. 9. 2008 je bil opravljen po datumu sklenitve pogodbe 12/08 – 21. 7. 2008. V končnem obračunu je specificiran predmet končnega obračuna (1. člen končnega obračuna). Pogodba 12/08 ni navedena kot katerikoli dodatek, čeprav naj bi bila po zatrjevanjih tožene stranke aneks k pogodbi 06/102 in je bila sklenjena celo pred dnem končnega obračuna ter je bila vsebina pogodbe 12/08 na dan končnega obračuna med pravdnima strankama že dogovorjena in znana.

12. Prvostopenjsko sodišče je svoj zaključek utemeljilo s prepričljivo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič in tožene stranke. Zatrjevanja tožene stranke, da je B. B. izpovedala, da se je sklenila osnovna pogodba, nato pa še ena pogodba, pritrjujejo zaključku obeh sodišč. Navedbe, da je šlo za isti predmet, objekt in lokacijo, na zaključke višjega sodišča ne vplivajo, kot je pojasnjeno zgoraj. Z isto obrazložitvijo višje sodišče zavrača tudi posplošene pritožbene navedbe o vsebinski povezanosti del, kot izhajajo iz izpovedb C. C., ki je bil pri pri toženi stranki zaposlen šele od februarja 2010 do februarja 2012, ter A. A. 13. Višje sodišče kot pravilen potrjuje s strani tožene stranke izpodbijani zaključek prvostopenjskega sodišča glede zatrjevanih, (ne)odpravljenih napak (rešetke talnega konvektorja), saj pritožnik tudi v tem delu izpodbija zgolj presojo prvostopenjskega sodišča glede (ne)samostojnosti pogodbe 12/08. Enako velja za zamudne obresti, tožena stranka pa vtoževanega zneska po naročilu št. 73/2009 ni izpodbijala.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.