Jedro

Delavec v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni bil zmožen racionalno razsojati in izraziti svoje prave poslovne volje, zato je sodišče pravilno razveljavilo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka dne

12.5.2003 za delovno mesto VKV zidar v enoti gradbene dejavnosti in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto skupinovodje zidarjev še vedno velja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje del in nalog na navedenem delovnem mestu ter mu izplačati razliko med plačo na delovnem mestu VKV zidar in delovnem mestu skupinovodje zidarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike plače dalje do plačila, v roku 8 dni.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo okoliščino, da je bil tožnik še pred prejemom ponudbe pogodbe v takšnih zdravstvenih težavah psihofizične narave, zaradi katerih je bila prizadeta njegova sposobnost normalnega razsojanja. Za odločitev o spornem vprašanju je pomembno stanje v času do podpisa pogodbe in ne kasneje. Iz ugotovljenih dejstev je razvidno, da je tožnik po podpisu pogodbe še vedno delal. Sodelavci niso ničesar opazili, da bi bilo z njim kaj narobe, razen tega, da je želel opraviti razgovor z nadrejenimi delavci. Navedeno kaže na njegovo povsem normalno razmišljanje in reagiranje na novo nastalo situacijo. Izvedenka je po pregledu zdravstvene dokumentacije in tožnika prišla do zaključka, da tožnik zaradi ugotovljenih posebnih psihičnih lastnostni ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. Vendar je glede tega potrebno poudariti, da je izvedenka napravila mnenje več kot eno leto po spornem dogodku, pri čemer v sporu ni ugotovljeno, v kakšnem stanju je bil tožnik v času od prejema ponudbe do podpisa pogodbe. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji dalo prevelik pomen mnenju izvedenke. V dvomu bi moralo odločiti glede na dokazno breme. Ker se poslovna sposobnost pri polnoletni osebi predpostavlja, bi moralo določno dokazati, če je takšna oseba sposobna razsojanja.

V tej zvezi bi moralo oceniti tudi druge dokaze, to je izpovedbe ostalih prič in ne zgolj mnenje izvedenke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz.

podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, pri čemer sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve.

Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik dne 6.5.2003 prejel od tožene stranke predlog pogodbe o zaposlitvi za delo VKV zidarja v enoti gradbene dejavnosti, ki jo je podpisal dne

12.5.2003. Glede tega je izpovedal, da jo je podpisal pod vplivom strahu, da bo ostal brez dela, zaradi česar ne odraža njegove svobodne in resne volje. V nadaljevanju je sicer nekaj dni še delal, nato pa odšel na pregled k psihiatru ter v bolniški stalež, v katerem se nahaja še danes. Sporno pogodbo o zaposlitvi je izpodbijal na podlagi določbe 14. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) in v predpisanem zakonskem roku.

Pogodba o zaposlitvi predstavlja dvostranski akt med delavcem in delodajalcem, na podlagi katere se sklene delovno razmerje, zaradi česar jo je potrebno obravnavati kot pogodbo delovnega prava. Vendar je v skladu z določbo 11. čl. ZDR glede sklepanja, veljavnosti in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi potrebno dopustiti uporabo splošnih pravil civilnega prava, če glede tega ZDR ne vsebuje posebnih določb. Tako mora biti v skladu z določbo

1. odst. 41. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001) na strani pogodbenih strank izkazana poslovna sposobnost, ki se zahteva za sklenitev pogodbe. V tej zvezi se šteje pravni posel za veljaven, če odraža strankino pravo voljo pri njegovi sklenitvi, to je sposobnost pravilnega razsojanja njegovih pravnih posledic, kar velja tudi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča, saj je po izvedbi listinskih dokazov, zaslišanju tožnika, njegovega nadrejenega delavca in direktorja tožene stranke izvedlo tudi dokaz s pridobitvijo mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Ta je glede tožnikovega psihofizičnega stanja v času od prejema predloga pa do podpisa pogodbe o zaposlitvi podala pisno izvedeniško mnenje, ki ga je pojasnila tudi ustno v svoji izpovedbi na glavni obravnavi, ko je odgovorila na vprašanje strank. Ugotovila je, da tožnik do spornega obdobja ni zbolel za psihično bolezen, kar je sicer izkazano v nadaljevanju, vendar je po pregledu tako zdravniške dokumentacije kot tožnika samega ugotovila, da ima tožnik posebne psihične lastnosti, ki so ob predložitvi pogodbe povzročile zmedenost in nezmožnost racionalne presoje. Po mnenju izvedenke je predloženo pogodbo občutil kot degradacijo, ki je porušila njegovo samospoštovanje, da ni bil več zmožen racionalno razsojati, ne glede na dejstvo, da je od prejema predloga pa do podpisa pogodbe preteklo nekaj dni. Poleg tega je dogodek hudo porušil njegovo notranje ravnovesje, ki je imelo za posledici sprožitev duševnih motenj, kar občuti še danes.

Sodišče prve stopnje je pravilno dalo takšnim strokovnim ugotovitvam izvedenke ključni pomen pri presoji nesposobnosti tožnika, da je v spornem času od prejema predloga pa do podpisa pogodbe ni bil sposoben izraziti pravo poslovno voljo. V tej zvezi je tudi ocenilo izpovedbe zaslišanega nadrejenega delavca in direktorja, s katerima je še pred podpisom pogodbe opravil razgovor in glede tega obrazložilo odločilna dejstva, ki so utemeljevala sprejeto odločitev. Zato kakršnokoli pritožbeno sklicevanje, da je tožnik v spornem času pri sklenitvi izpodbijane pogodbe odražal pravo poslovno voljo oz. da sodba glede tega vprašanja ne vsebuje odločilnih razlogov, ne more biti upoštevno. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v sodbi ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso odločilni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).