Jedro

Pritožba izpostavlja, da je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti, ker se postopki in pregledi v tovrstnih primerih v posledici COVID-19 odvijajo po videokonferenci. Na podlagi drugega odstavka 46. člena ZDZdr sodišče odloča na podlagi neposrednega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. V danih izjemnih okoliščinah, ko so v veljavi ukrepi, s katerimi se želi zajeziti širjenje virusa COVID-19, z namenom čim bolj učinkovite zaščite vseh udeležencev postopka, takšna oblika stika in razgovora sodišča s pridržano osebo ne posega v načelo neposrednosti in ni v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena ZDZdr. Pritožba tudi ne navede konkretnih okoliščin, ki bi morda kazale, da je tak način postopanja sodišča vplival na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebe ter na individualno obravnavo in enako dostopnost do obravnave (glej drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A.1 podaljšalo zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X do 14. 10. 2020. 2. Pridržana oseba po pooblaščencu vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji, da se oseba zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Izvedensko mnenje takega zaključka ne dopušča, saj ne ugotavlja, da je življenje in zdravje osebe ali drugih ogroženo. Ni tudi ugotovljeno, da bi imela oseba hudo moteno presojo realnosti ali okrnjeno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so osebo v psihiatrični bolnišnici narobe zdravili, ker so spregledali vsebino izvida CT glave iz leta 2016, ki kaže na to, da gre za organski izvor bolezni. Zaradi napačne terapije je bilo zdravstveno stanje osebe bistveno slabše, kar se je odrazilo tudi pri njenem nastopu na sodni komisiji. Zaradi posledic COVID-19 ni bil vzpostavljen neposredni stik z osebo, s čimer je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Po videokonferenčni povezavi osebe pogosto ne razumejo poteka postopka, ne vprašanj, slika in zvok namreč nista sinhronizirana. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali milejši ukrep ne bi mogel odvrniti vzrokov ogrožanja osebe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je treba izvesti diagnostiko, zato v času odločanja ni bilo mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom. V sklepu tudi ni pojasnjeno, zakaj sodišče ocenjuje, da je s strani izvedenca predlagano trajanje ukrepa utemeljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba izpostavlja, da je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti, ker se postopki in pregledi v tovrstnih primerih v posledici COVID-19 odvijajo po videokonferenci, zato pridržane osebe ne razumejo postopka in vprašanj, ker slika in zvok nista sinhronizirana, osebe pa tudi ne vidijo celotnega prostora in članov komisije. Na podlagi drugega odstavka 46. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) sodišče odloča na podlagi neposrednega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. V danih izjemnih okoliščinah, ko so v veljavi ukrepi, s katerimi se želi zajeziti širjenje virusa COVID-19, z namenom čim bolj učinkovite zaščite vseh udeležencev postopka, taka oblika stika in razgovora sodišča z osebo ne posega v načelo neposrednosti in ni v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena ZDZdr. Pritožba tudi ne navede konkretnih okoliščin, ki bi morda kazale, da je tak način postopanja sodišča vplival na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebe ter na individualno obravnavo in enako dostopnost do obravnave (glej drugi odstavek 3. člena ZDZdr). Pritožba zgolj posplošeno opozarja, da osebe preko videokonference težje razumejo postopek, vendar konkretno ne navede, v čem bi bilo dejansko stanje v konkretnem primeru drugače ugotovljeno, če razgovor ne bi potekal preko videokonference. Drugačna bi bila tudi situacija, če bi bilo zatrjevano, da se v akutnem bolnišničnem zdravljenju uporabljajo nedopustne metode zdravljenja in bi se iz tega razloga vzpostavil dvom v utemeljenost zdravljenja osebe v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. 6. Izvedenec je v mnenju navedel, da gre pri osebi za organsko blodnjavo duševno motnjo, lahko tudi v kombinaciji z organsko afektivno duševno motnjo in ne za endogeno bolezen tipa shizoafektivne motnje, kot je navedeno v zdravniškem protokolu. Ne glede na navedeno, je odločilna ugotovitev izvedenca, da je pri osebi evidentno, da je presoja realnosti pri njej hudo motena zaradi duševne bolezni, ki jo po njegovih izkušnjah skoraj ni mogoče pozdraviti. Izvedenec še pojasnjuje, da oseba, ko je bila že večkrat odpuščena iz bolnišnice, kritične distance do blodnjavih predpostavk nikoli ni dosegla, prav tako pa je takoj opustila uživanje zdravil, ker je bila prepričana, da jo zastrupljajo. Izvedenec je tudi predlagal, da se opravi magnetna resonanca in ponovno klinično psihološki pregled osebe. Izpostavil je še, če bodo preiskave pokazale podobno stanje prizadetost možganskega tkiva in duševnih funkcij, se bo zastavilo tudi vprašanje smiselnosti zdravljenja v psihiatrični bolnišnici in o namestitvi osebe v SVZ brez privolitve, kjer bodo preskrbeli, da bo oseba redno prejemala terapijo. Izvedenec navaja, da je treba opraviti diagnostiko v nadaljnjih štirinajstih dnevih in zato predlaga, da se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih podaljša za trideset dni. Tudi lečeča zdravnica je potrdila, da se psihično stanje osebe v času zdravljenja ni izboljšalo, veliko je bilo blodnjavih stvari na oddelku, tudi iz razloga, ker oseba ni jemala zdravil in jih je zato dobila v drugi obliki. Pri osebi ostaja v mišljenju blodnjav sistem, ki je že več let prisoten.

7. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da gre pri osebi za duševno motnjo in da oseba odklanja zdravljenje z zdravili, kar pa ogroža njeno zdravje. Oseba nima kritične distance do blodnjavih predpostavk, ki so bile prisotne tudi v času zdravljena. Oseba je bila že večkrat zadržana na zdravljenju prav iz razloga, ker je opustila terapijo, ko je bila odpuščena iz bolnišnice, ker je povsem nekritična do duševne bolezni. Prepričljiva je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi oseba ob vrnitvi v domače okolje opustila zdravila, kar bi huje ogrozilo njeno zdravje, huje pa bi bilo ogroženo tudi zdravje drugih, kot je bilo opisano v sklepu z dne 4. 8. 2020, na podlagi katerega je bilo odločeno, da se osebo zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. Prav zaradi nadaljnjega zdravljenja osebe je zelo pomembno, da se opravi diagnostika, kot jo predlaga izvedenec, ki bo izvedena v času zadržanja, saj v kolikor bi bila oseba odpuščena, na njeno sodelovanje ne bi bilo mogoče računati. Opustitev te diagnostike pa bi še huje ogrozilo njeno zdravje.

8. Iz teh razlogov izhaja, da oseba huje ogroža svoje zdravje, v nevarnosti je tudi zdravje drugih (glej 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr), da je to ogrožanje posledica duševne motnje (2. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), teh vzrokov in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Glede na predviden čas trajanja preiskav in izvedbe potrebnih terapij, je čas zadržanja, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, primeren.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 V nadaljevanju oseba.