Jedro

Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku. Sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek.

Tožnica je zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja stvarnih napak in pravočasnosti grajanja, toženec pa je s svojo pasivnostjo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se vse tožničine trditve štejejo za resnične.

Izrek

Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu 2.508,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Obenem mu je naložilo tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 195,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki pritožbenih razlogov posebej ne specificira. Obširno pojasnjuje dogovarjanje s toženko in opisuje dela, ki jih je zanjo dejansko opravil. Poudarja, da okenske police res ni vgradil, ker tožničina mama tega ni želela. Zaradi vremenskih razmer je bila samo ena stena dokončana z zaključnim slojem, zato je bil s tožnico sklenjen dogovor, da se z delom nadaljuje jeseni. V septembru 2017 se je oglasil pri njej, da bi dela dokončal, vendar je ni bilo doma, njen telefon pa je bil nedosegljiv. Njeni najemniki ga niso bili pripravljeni sprejeti, češ da bodo manjkajoča gradbena dela opravili sami in jih nato kompenzirali z najemnino. Poudarja, da so bili vgrajeni materiali priznanih izdelovalcev, delo pa je bilo izvedeno strokovno.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo tožencu s pozivom, da nanjo odgovori, sicer bo v nasprotnem primeru izdana zamudna sodba. Tožba je bila tožencu vročena s fikcijo vročitve. Na tožbo toženec v postavljenem 30-dnevnem roku ni podal odgovora, zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo izpolnjenost predpostavk iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pravilno izdalo zamudno sodbo.

6. Pravno podlago odločitve predstavljajo določbe o podjemni pogodbi. Tožnica je zatrjevala, da je bilo delo opravljeno pomanjkljivo in z napakami, ki jih je odpravila z drugim izvajalcem, stroške popravila pa predstavlja vtoževani znesek 2.508,65 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ravno to pa poskuša toženec, ki v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog pa - kot je bilo že prej navedeno - ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče do njegovih navedb podrobneje ne bo opredeljevalo, saj nasprotujejo bistvu instituta zamudne sodbe.

8. Tožnica je zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja stvarnih napak in pravočasnosti grajanja, toženec pa je s svojo pasivnostjo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se vse tožničine trditve štejejo za resnične. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).