Jedro

Peti odstavek 24. člena SZ-1 izrecno določa subsidiarno odgovornost lastnika za obratovalne stroške najemnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 212620/2013 z dne 30. 12. 2013 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi, (II.) tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da gre v konkretnem primeru za subsidiarno poroštvo tožene stranke, zoper katero je terjatev zastarala (drugi odstavek 1034. člena OZ). Tudi sicer tožeča stranka do povračila zneska v skupni višini 188,64 EUR v nobenem primeru ne bi bila upravičena, saj gre za stroške, ki so nastali v postopku zoper A. d.o.o., ki ni stranka tega spora. Sodišče prve stopnje je še opozorilo na ravnanje tožeče stranke, ki je v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

6. Tožeča stranka zaključke sodišča prve stopnje izpodbija (zgolj) iz razloga, da gre v konkretnem primeru za solidarno in ne subsidiarno odgovornost tožene stranke, kot naj bi to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje na podlagi 24. člena SZ-1, zaradi česar zastaranja ni mogoče utemeljevati na podlagi drugega odstavka 1034. člena OZ. Stališče tožeče stranke ni pravilno. Peti odstavek 24. člena SZ-1 izrecno določa subsidiarno odgovornost lastnika za obratovalne stroške najemnika. Da gre ga subsidiarno in ne solidarno odgovornost tožene stranke, pa v tem sporu izhaja iz navedb tožeče stranke same. V postopku na prvi stopnji je namreč tožeča stranka odgovornost tožene stranke izrecno utemeljevala na pravilih o subsidiarni odgovornosti poroka, na subsidiarno poroštvo pa se je sklicevala tudi v listinah (konkretno: pozivu št. 005939/2013 z dne 29. 11. 2013).

7. Ker uveljavljenih pritožbenih razlogov ni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna, tožeča stranka pa drugih pritožbenih razlogov ni konkretizirala.

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je tožena stranka dolžna sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).