Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik vložil dva zahtevka in za drugega je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ločeno obravnava. Odločitev o razločitvi postopka se nanaša na vodstvo postopka, zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo, ki se nanaša na vodstvo postopka, pa ni pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrže v delu, v katerem toženka izpodbija odločitev o ločenem obravnavanju zahtevka, po katerem naj tožniku plača 3.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu oziroma v odločitvi o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje o navedenem tožbenem zahtevku in odstopu zadeve Okrajnemu sodišču v Ljubljani pa se zavrne in v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo preživnine v višini 360,00 EUR mesečno za čas od vložitve tožbe (tč. 1 tožbenega zahtevka) in povrnitev nastalih stroškov preživljanja v času od maja 2014 do junija 2015 v skupnem znesku 3.870,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožbeni zahtevek za plačilo stroškov preživljanja v času od maja 2014 do junija 2015 v znesku 3.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obravnava ločeno in sicer pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedlo je, da je glede na vrednost spornega predmeta za sojenje o tem tožbenem zahtevku stvarno in krajevno pristojno omenjeno okrajno sodišče. 2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga. Iz pritožbenih navedb izhaja toženkino nerazumevanje izpodbijane odločitve, saj meni, da je sodišče prve stopnje o omenjenem tožbenem zahtevku že odločilo.

3. Pritožba zoper odločitev o ločenem obravnavanju zahtevka ni dovoljena, zoper odločitev o nepristojnosti okrožnega sodišča za obravnavanje tega zahtevka in odstopu zadeve pristojnemu okrajnemu sodišču pa ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na določbah tretjega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določbi drugega odstavka 19. člena ZPP. Po prvi sodišče lahko odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe. Gre za situacije, ko je v eni tožbi združenih več zahtevkov. Pri ločitvi iz enotnega postopka nastanejo ločeni postopki, ki tečejo neodvisno drug od drugega, kot da bi bile od vsega začetka vložene različne tožbe. V obravnavani zadevi je tožnik vložil dva zahtevka in za drugega je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ločeno obravnava. Odločitev o razločitvi postopka se nanašajo na vodstvo postopka, zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo, ki se nanaša na vodstvo postopka, pa ni pritožbe (8. točka prvega odstavka in tretji odstavek 270. člena ZPP). Toženkina pritožba zoper to odločitev torej ni dovoljena. Nedovoljeno pritožbo pa mora sodišče druge stopnje zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

5. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZPP se okrožno sodišče lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe. Okrožno sodišče se je po odločitvi o ločenem obravnavanju tožnikovega verzijskega zahtevka izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o njem in še navedlo, da bo po pravnomočnosti te odločitve odstopilo zadevo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Toženka te odločitve argumentirano ne izpodbija. Njen preizkus v okviru razlogov, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa je pokazal, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, naveden v omenjenem zakonskem določilu. V tem delu je zato toženkina pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v tem delu potrditi izpodbijani sklep 2. točka 365. člena ZPP.