Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Ker višina davka od dobička pravnih oseb, ki ga je revidentka dolžna plačati, ne presega 20.000 EUR, navedeni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Višina davčne osnove, od katere se davek odmerja, ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije, ki je na strani revidentke, revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pomembnega pravnega vprašanja ni opredelila jasno in določno, zlasti pa ni opisala okoliščin, ki naj bi kazale na njegovo pomembnost. Revidentka tudi ni izkazala neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja izpolnjevanja pogojev za priznavanje davčne olajšave za investicije v opredmetena osnovna sredstva na podlagi 39. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, saj ni predložila kopije sodne odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, niti ne zatrjuje, da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje z dne 30. 4. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ v delu, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, odločil, da mora revidentka: I.1. plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 2002 od osnove 7.209.778,00 SIT (30.085,87 EUR) po stopnji 25 % v znesku 1.802.444,00 SIT (7.521,46 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od 1. 5. 2003 do 30. 4. 2004 v znesku 303.659,78 SIT (1.267,15 EUR), ter obračunati in plačati zamudne obresti od 1. 5. 2004 do dneva plačila davčne obveznosti; I.2. plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička od januarja 2003 do februarja 2004 v znesku 195.301,02 SIT (814,97 EUR). Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 14. 12. 2007 zavrnil revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa v delu pod točkama izreka I.1. in I.2., v katerem ni bilo odločeno z delno odločbo z dne 19. 5. 2006. Z navedeno delno odločbo z dne 19. 5. 2006 je bilo odločeno o zamudnih obrestih pod točkama izreka I.1. in I.2. do dneva izvršljivosti prvostopenjske odločbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih, npr. X Ips 669/2008, X Ips 282/2009 in X Ips 472/2009. 6. Revidentka navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker ji ni bila priznana davčna olajšava za nakup nepremičnine v znesku 8.010.864,00 SIT (33.428,00 EUR) in tako vrednost izpodbijanega dela sodbe presega znesek 20.000,00 EUR.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izpolnjen. V obravnavani zadevi je bilo o obveznostih revidentke odločeno v I.1. točki izreka izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa, s tem ko ji je bilo naloženo v plačilo 7.521,46 EUR davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, kar pa ne presega 20.000,00 EUR. Višina davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek od dobička pravnih oseb za leto 2002, ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke (enako stališče Vrhovnega sodišča izhaja iz sodbe X Ips 747/2007 in sklepa X Ips 475/2010). Odločitev glede nepriznavanja davčne olajšave za investicije v opredmetena osnovna sredstva v višini 33.428,00 EUR predstavlja odločitev o enem izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove, zato ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

9. Glede dovoljenosti revizije na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede pravnega vprašanja izpolnjevanja pogojev za priznavanje davčne olajšave za investicije v opredmetena osnovna sredstva na podlagi 39. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO), ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, odločilo drugače kot v zadevi U 1953/2000. Revidentka pa ni predložila kopije sodne odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, niti ne zatrjuje, da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo(1). Zato upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidentke, revidentka ni izkazala neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje kot pogoja za dovoljenost revizije v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Revidentka se sklicuje tudi na to, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki pa ga konkretno ne opredeli niti ne izpostavi na zahtevani način (kot izhaja iz 8. točke te obrazložitve). Zato tudi v primeru, če revidentka morda meri na to, da pomembno pravno vprašanje predstavlja vprašanje izpolnjevanja pogojev za priznavanje davčne olajšave za investicije v opredmetena osnovna sredstva na podlagi 39. člena ZDDPO, Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidentka zlasti ni opisala okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost tega pravnega vprašanja. Zato revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je glede vprašanja davčne olajšave za nakup nepremičnine na podlagi 39. člena ZDDPO že zavzelo stališče v sodbi X Ips 66/2005 in X Ips 171/2010.