Jedro

Soustanovitelj skupne obratovalnice ne more v pravdi uspešno uveljavljati ugovora, da je dolžan plačati le na njega odpadajoči del obveznosti iz gospodarske pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zneska 935.954,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1997 do plačila ter povrnitev stroškov postopka v višini 137.296,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 do plačila; ugotovilo je, da temelji terjatev tožeče stranke na naročilnicah in računih s spremljajočimi dobavnicami, od zapadlosti računov dalje pa je utemeljen tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri zatrjuje, da ni bila nikoli samostojni podjetnik, ampak obrtnica v času od 24.1.1991 do septembra 1992. Tedaj je bila ustanovljena skupna obratovalnica J.S. in V., tako da bi se nanjo lahko nanašala le terjatev do ene polovice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožnica smiselno priznava, da se terjatev tožeče stranke, ki je predmet te pravde, nanaša na skupno obratovalnico J.V. in S.. Vendar je v zvezi s tem nepravilen njen zaključek, da bi se zato vtoževana terjatev lahko nanašala nanjo le do ene polovice; v obravnavani zadevi je namreč podana domneva solidarnosti po 413.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost - slednje pa v tej zadevi ni podano. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v času spornega razmerja veljavni obrtni zakon res določal, da obratovalnica posluje s polnim imenom samostojnega obrtnika in z navedbo dejavnosti, pri čemer je v firmi lahko dodano simbolično ime, vendar pa mora biti označba stranke (v konkretnem primeru: tožene) v tolikšni meri natančna, da omogoča njeno identifikacijo, kar je v obravnavanem primeru vsekakor podano. Pri tem je treba dodati, da tudi tožena stranka pri vstopanju v poslovna razmerja, ni svoje firme uporabljala dosledno in natančno, kar je razvidno iz naročilnic, ki jih je izdala in so bile podlaga spornim računom. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 368.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.