Jedro

Ker se je toženka uprla vrnitvi tožnikovih stvari s sklicevanjem na svojo pridržno pravico, bi moral tožnik, da bi s takšnim zahtevkom uspel, dokazati ne samo, da je lastnik spornih stvari in da so te v toženkini posesti, ampak tudi, da je že poravnal toženkino terjatev iz naslova zapadle najemnine, ki jo je ob prenehanju najemnega razmerja še dolgoval toženki.

Delno plačilo, ki je posledica izvršbe, ne zadošča za prenehanje pridržne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu toženka izroči v posest njegove premične stvari, ki so bile ob vložitvi tožbe še v gostinskem lokalu v pritličju objekta na T., ali pa mu namesto njih plača 20.864,63 EUR. Poleg tega je zahteval, naj mu toženka za njihovo uporabo plačuje po 200,00 EUR mesečno z zamudnimi obrestmi. Za tiste tožnikove stvari, ki so bile iz gostinskega lokala že odtujene, pa je od toženke zahteval plačilo 4.277,25 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo takšen tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Obenem mu je naložilo, da mora toženki povrniti 2.381,39 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, medtem ko izvedenih dokazov sploh ni ocenilo ali pa jih je napačno ocenilo. Poudarja, da je dokazni predlog za zaslišanje priče R. A. umaknil zaradi strahu, za izvedenca grafologa pa zaradi pomanjkanja sredstev za plačilo predujma in iz razloga, ker zgolj parafa, ki naj bi bila tožnikov podpis, ne bi zadoščala za korektno izvedbo tega dokaza. Sodišče je zapisnika, ki ju je predložila toženka, zmotno štelo za primopredajna zapisnika. V resnici 16. 05. 2005 ni prišlo do primopredaje, saj tožnik svojih stvari iz lokala ni odnesel. Zapisnik z dne 22. 01. 2008 pa je sploh ponaredek. Sicer pa stvari, ki jih tožnik zahteva, predstavljajo običajno opremo v vseh gostinskih lokalih. Tožnik vztraja, da so na seznamu z dne 24. 06. 2004 starine in ne stare oziroma rabljene stvari, kot je ugotovilo sodišče. Končno toženka niti ni ugovarjala, da bi bil lastnik teh stvari tožnikov partner S. Z. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je bil lokal že 08. 08. 2003 opremljen s starinami, ko pa tožnik tega ni nikoli trdil. Tudi ni res, da je s tožbo zahteval vrnitev hladilnika F.; v resnici je vtoževal hladilnik za pijačo (za C. C.). Tožnik res ni vedel, kje je ključ od lokala; da bi ga dobil, se je moral najprej napovedati S. G. pri toženki, ta pa je izročitev ključa pogojevala s plačilom toženkine terjatve, zato tožnik svojih stvari ni mogel odnesti. Sodišče ni celovito in pravilno ocenilo izpovedi priče S. G., enako pa velja tudi za ostale izvedene dokaze. Toženka ni imela pridržne pravice, vsaj do rubeža ne, predvsem pa tožnik te toženkine pravice nikdar ni pripoznal. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ne tistih, ki jih zatrjuje tožnik v pritožbi, in ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, najbrž meri na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008), vendar ta ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa samo tiste, ki so pomembni za odločitev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj ni zaslišalo direktorja družbe K., d.o.o., priče A. K. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč upravičeno podvomilo o verodostojnosti kupoprodajne pogodbe št. 03/2004 z dne 10. 03. 2005, ki naj bi jo tožnik sklenil z navedeno družbo. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za vrnitev peči za pizze njena vrednost, o kateri naj bi izpovedal priča M. K., očitno ni relevantna. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je izvedbo tega dokaza opustilo. Zaslišanja priče S. Z. pa tožnik sploh ni predlagal. Za povrh bi na neizvedene dokaze, če je menil, da so s tem kršene njegove pravice v postopku, moral v skladu z 286.b členom ZPP opozoriti sodišče najpozneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar tega ni storil. Res je le, da sodišče prve stopnje ni posebej ocenilo predloženih fotografij notranjosti gostinskega lokala in njegove opreme, vendar ta pomanjkljivost ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj gre za očitno neprimeren dokaz. Samo dejstvo, da stvari še obstajajo, namreč ni dokaz o njihovi lastnini. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in neprotislovne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pravilno je povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato nista podani, drugačne pritožbene trditve o tem pa so ostale na ravni posplošenega zatrjevanja, saj jih tožnik ni konkretiziral. 6. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na katerega je oprlo svojo odločitev. Pravilni so tudi materialnopravni razlogi, s katerimi je tožniku odreklo zahtevano sodno varstvo.

7. Ker se je toženka uprla vrnitvi tožnikovih stvari s sklicevanjem na svojo pridržno pravico, bi moral tožnik, da bi s takšnim zahtevkom uspel, dokazati ne samo, da je lastnik spornih stvari in da so te v toženkini posesti, ampak tudi, da je že poravnal toženkino terjatev iz naslova zapadle najemnine, ki jo je ob prenehanju najemnega razmerja še dolgoval toženki. Tega dejstva pa tožnik ni niti zatrjeval. Delno plačilo, ki je posledica izvršbe, ne zadošča za prenehanje pridržne pravice. Po 1. odstavku 261. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB1) ima namreč upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, to pravico pridržati toliko časa, dokler mu terjatev ni v celoti plačana. Dejstvo, da se je toženka šele v pravdi začela sklicevati na pridržno pravico, ni pomembno. Bistveno je pač, da tožnikova obveznost dotlej še ni prenehala. Upnik je po 263. členu OZ res dolžan pridržano stvar vrniti dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve, vendar tožnik temu pogoju pač ni zadostil. Dejstva, da je toženka po tožnikovih trditvah pridobila „tri pravnomočne izvršilne naslove zoper tožnika“, namreč ni mogoče enačiti z zavarovanjem terjatve. Pridržno pravico bi morebiti lahko nadomestila bančna garancija ali poroštvo, ne pa zgolj izvršilni naslov, ki tožniku nalaga plačilo. Končno tožnik ni dokazal, da stvari, ki jih je toženka pridržala, proti njegovi volji niso več v njegovi posesti. Toženka namreč posesti ni pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Kot izhaja iz zapisnika z dne 16. 05. 2005, je toženka dovolila tožniku, da do 22. 06. 2005 odstrani svoje stvari iz njenega poslovnega prostora, vendar tožnik te možnosti ni izkoristil. Če je toženka pozneje začela pogojevati vrnitev stvari s plačilom najemnine, pa glede na določilo 1. odstavka 261. člena OZ takšno njeno ravnanje ni bilo protipravno. Tožnik zato ni upravičen do zahtevane vrnitve stvari, iz istega razloga pa tudi ne do zahtevane uporabnine zanje.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov odškodninski zahtevek. Ker je tožnik brez pripomb s svojim podpisom potrdil ugotovitve zapisnika z dne 16. 05. 2005 o primopredaji prostorov, pri kateri je osebno sodeloval, je upravičeno podvomilo o njegovi trditvi, da naj bi v gostinskem lokalu ostale še druge njegove stvari, ki naj bi jih toženka pozneje odtujila. Očitno so izpovedi prič, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, prilagojene za potrebe te pravde, če pa tožnik ni zmogel niti pojasnila, zakaj naj bi bile v navedenem zapisniku določene tožnikove stvari izpuščene iz seznama stvari, ki so se tedaj nahajale v lokalu. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je celovita in dovolj prepričljiva, da je pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Ker tožnik za stvari, ki naj bi jih toženka odtujila, ni dokazal ne njihovega obstoja in ne svoje lastninske pravice, mu tudi zahtevana odškodnina zanje ne pripada.

9. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Tožnik, ki je s svojo pritožbo propadel, do povračila stroškov zanjo ni upravičen.