Jedro

Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti.

I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 29. 2. 2024 in z dne 19. 7. 2023. Tožnico je od 28. 9. 2022 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, odločilo, da bo o pravici do invalidske pokojnine odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter da mora toženec tožnici povrniti stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo upravno odločanje.

3.Pri tožnici ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče se je pri svoji odločitvi napačno oprlo na mnenje sodnega izvedenca za nevrokirurgijo, ki ga je dne 7. 3. 2025 še zaslišalo. Izvedenec je 14. 11. 2024 ugotovil, da gre pri tožnici za nedokončano zdravljenje. Zaradi kroničnih subjektivnih težav v smislu bolečin v ledveni hrbtenici, je pri tožnici potrebna operacija in stabilizacija nestabilne hrbtenice, ki lahko omili težave. Možna je nova ocena zdravstvenega stanja. Tožnica trenutno ni sposobna za pridobitno delo. Ker zdravljenje ni zaključeno, se izvedenec ni opredelil do datuma in vzroka invalidnosti. Na takšno izvedensko mnenje toženec ni imel pripomb, imela jih je tožnica, ki je predlagala pritegnitev drugega sodnega izvedenca. Ustno zaslišani sodni izvedenec je vztrajal, da zdravljenje ni zaključeno. Po operaciji pri tožnici ne bo šlo za izgubo delazmožnosti. Na vprašanje sodišča o začasni invalidnosti se je izvedenec izjasnil, da tožnica v tem trenutku in v času izdaje odločbe februarja 2024 ni bila pridobitno sposobna. Sodni izvedenec pri tožnici ni ugotovil trajnejše nezmožnosti za delo, ki bi utemeljevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ugotovitve sodnega izvedenca ne dajejo podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, še manj pa že od 28. 9. 2022. Tožnici je bila z odločbo z dne 28. 3. 2022 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Sodni izvedenec ni navedel, da bi bilo potrebno pri tožnici kljub nezaključenemu zdravljenju drugače opredeliti invalidnost, ampak je pojasnil, da je po operativnem posegu in rehabilitaciji možna nova ocena. Sodišče je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na dejstvo, da je tožnica brezposelna in nima možnosti bolniškega staleža za preostale 4 ure, kar ne bi smelo vplivati na oceno delazmožnosti. Odločilne so spremembe zdravstvenega stanja in njihov vpliv na opravljanje dela. Tožnici kot brezposelni je bilo odmerjeno delno nadomestilo v višini 80 % od osnove za odmero delnega nadomestila, kar zagotavlja nadomeščanje izpadlega dohodka za socialni riziko invalidnosti. Pogoji, opredeljeni v 63. členu ZPIZ-2 niso izpolnjeni. Sodišče je brez podlage v izvedenskem mnenju samo odločilo o dveh strokovno medicinskih vprašanjih o datumih in vzroku invalidnosti I. kategorije. Presodilo je, da je datum nastanka nove invalidnosti 28. 9. 2022, vzrok pa je bolezen. Sodni izvedenec je sicer navedel, da je spondilolisteza bolezen, ni pa se opredelil do vzroka ostalih zdravstvenih težav in ni podal skupnega vzroka nastanka invalidnosti. Sodni izvedenec se ni opredelil do datuma nastanka invalidnosti, navedel je zgolj, da je bila tožnica od februarja 2024 in do časa obravnave pri izvedencu nezmožna za delo. Ni navedel, da bi bila tožnica pridobitno nezmožna že vse od zdrsa vretenca dalje, kar navaja sodišče v obrazložitvi sodbe. Napačna je odločitev sodišča, da je invalidnost podana že od 28. 9. 2022, tj. od specialističnega izvida dr. A. A. Invalidnost se praviloma poda, ko sta zdravljenje in rehabilitacija že opravljeni in je zdravstveno stanje ustaljeno. Mnenja lečečih specialistov niso podlaga za ugotavljanje invalidnosti, ker slednji običajno svoje mnenje podajo zgolj z vidika stroke in ne instituta invalidnosti, pri tem pa brez upoštevanja delovnih zahtev in obremenitev. Naloga lečečega specialista je diagnostika in zdravljenje. Svojega stališča glede datuma in vzroka sodišče ni navajalo tekom postopka, zato se stranki glede tega nista mogli izjaviti in nista imeli možnost podaje ugovorov. Toženec nasprotuje razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ob nepriznanju pravice do invalidske pokojnine, kar je tožnica zahtevala. Odločanje o pravici do invalidske pokojnine je sodišče naložilo tožencu. Ker gre v socialnih sporih za odločanje po načelu polne jurisdikcije toženec meni, da bi moralo sodišče odločiti tudi o upravičenosti do pravice do invalidske pokojnine, saj ugotavljanje pogoja pokojninske dobe v konkretnem primeru ne bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami in ne bi podaljšalo postopka.

3.V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Predmet sodne presoje sta drugostopenjska odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 29. 2. 2024 in z dne 19. 7. 2023, s katero je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

7.Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost ugodilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

8.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnica zaradi nedokončanega zdravljenja še naprej delovni invalid III. kategorije invalidnosti ali pa so pri tožnici izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodbe je razvidno, da je sodišče sporno vprašanje poslabšanja morebitne preostale delazmožnosti ugotavljalo z izvedovanjem sodnega izvedenca nevrokirurga. V pisnem izvedenskem mnenju 14. 1. 2024 je izvedenec ugotovil, da gre pri tožnici za kronično subjektivne težave v smislu bolečin ledvene hrbtenice, ki nihajo v intenziteti, za degenerativne spremembe od vretenca L3 navzdol in spondilolistezo (zdrs vretenca med L4 in L5), ki zahtevajo reoperacijo in stabilizacijo nestabilne hrbtenice. Pričakovana operacija, bi po ugotovitvah izvedenca lahko omilila tožničine sedanje zdravstvene težave, zaradi katerih ni sposobna za pridobitno delo.

10.Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Sodišče mora o vprašanjih s področja medicinske stroke vključiti izvedence, saj za ta vprašanja samo ni kvalificirano. Sodni izvedenec zagotovi sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča, vendar je potrebno paziti, da ne bi izvedenci v svojih izvedenskih mnenjih podajali odgovore tudi na pravna vprašanja.

11.Neutemeljen mora ostati osrednji pritožbeni očitek, da je sodišče iz izvedenskega mnenja napačno zaključilo, da gre pri tožnici za izgubo delazmožnosti. Kljub na prvi pogled jasni ugotovitvi sodnega izvedenca v pisnem izvedenskem mnenju o nedokončanem zdravljenju, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva z zaslišanjem sodnega izvedenca razjasnilo okoliščine potrebe po razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in to pojasnilo v 14. in 15. točki obrazložitve. V 13. točki je sodišče pravilno izpostavilo, da invalidnost po 63. členu ZPIZ-2 ni več pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja, kar je ključno. Pritožbeno sodišče je že večkrat opozorilo, da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti, kar je razvidno v 14. točki obrazložitve.

12.Nenazadnje je zaradi opustitve zahtevane trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen tudi kontrolni pregled. To potrdi, da je I. kategorija invalidnosti ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.

13.Pri tožnici bo zdravstveno stanje, ki pogojuje pridobitno nezmožnost trajalo zagotovo do operacije. Sodni izvedenec je sicer opozoril, da ni nujno, da takšna nezmožnost pri tožnica ostane trajna, saj naj bi operacija tožnici zdravstveno stanje lahko izboljšala. Vendar izvedba operacije ni neizpodbitno gotovo dejstvo. V poseg tožnice ni mogoče prisiliti, saj ima tožnica skladno s 30. členom Zakona o pacientovih pravicah pravico do zavrnitve morebitnih posegov in lahko vztraja pri konservativni terapiji. Določen obseg specialistov po ugotovitvi izvedenca celo spodbuja paciente, da se za operacijo odločajo čim kasneje oziroma so do operacije zadržani. Zaradi slednjega ji ni dovoljeno odvzeti oziroma nepriznati pravic iz invalidskega zavarovanja.

14.Povsem prepričljiva je argumentacija sodišča v 15. točki, da je potrebno obravnavati vsak primer posebej in presoditi, ali gre za začasno ali trajno stanje. Pri zdravstvenih težavah, ki jih ima tožnica s hrbtenico že več let, kar potrjuje tudi medicinska dokumentacija, ne moremo enoznačno trditi, da gre zgolj za začasno nezmožnost za delo, ki bi jo tožnica lahko premostila z morebitnim bolniškim staležem. Da pri tožnici ne gre zgolj za tipično trenutno nezmožnost za delo, ki bi jo lahko krilo obvezno zdravstveno zavarovanje potrjuje ugotovitev zaslišanega izvedenca, saj gre pri tožnici za kronično, trajneje spremenjeno anatomsko in funkcionalno motnjo, ki traja kontinuirano od zdrsa vretenca dalje in pri kateri ne moremo govoriti o zanesljivem pričakovanem izboljšanju. Operacija bo tožnici s stališča zdravja prinesla razbremenitev oziroma izboljšanje, nedorečeno pa ostaja po izvedeni operaciji vprašanje tožničine delazmožnosti. Ob dejstvu, da gre za starejšo delavko, staro 60 let, ki zaradi trajajočih težav dolgo ni delala in opravlja fizična dela, je po mnenju izvedenca vprašljiv obseg njene ponovne vključitve v delovni proces. Ključna je ugotovitev, da je do poslabšanja že priznane invalidnosti prišlo, ali bo prišlo do izboljšanja, pa z gotovostjo ni mogoče trditi.

15.Neupoštevno mora ostati pritožbeno zatrjevanje o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi nemedicinskih okoliščin. Sodišče je v 14. točki obrazložitve zgolj dodatno pojasnilo, da je tožnica brezposelna in nima možnosti bolniškega staleža za 4 ure, kot je zatrjeval toženec. To dejstvo ni bilo ključno za odločitev sodišča. Pravno relevantno je, da gre za zdravstveno stanje, ki traja več let.

16.Nenazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče brez pravne podlage določilo datum in vzrok invalidnosti. Lečeči specialist je dne 28. 9. 2022 ugotovil, da je tožničino stanje doseglo stopnjo popolne nezmožnosti za delo in da je reoperacija medicinsko nujna. Ne gre zgolj za specialistovo ugotovitev, saj je izvedenec tisti, ki je sklicujoč se na izvid lečečega nevrokirurga z dne 28. 9. 2022 ugotovil, da je upoštevajoč klinični pregled in pregled MR ledvene hrbtenice podana indikacija za reoperacijo nivoja L4-L5 in spondilodezo s stabilizacijo s kovinskim materialom nestabilne hrbtenice, kar je bilo predhodno opredeljeno kot razlog tožničine nezmožnosti za delo. Tako je sodišče povzelo datum tožničine pridobitne nezmožnosti za delo iz strokovnih dejstev.

17.Pravilna je tudi opredelitev vzročnosti pri tožnici ugotovljene invalidnosti. Sodišče je pri tem sledilo nespornemu vzroku že priznane invalidnosti na podlagi odločb toženca. Iz mnenja IK II. stopnje z dne 9. 11. 2023 je razvidno, da gre pri tožnici za bolezen, in sicer lumbalnostenozo in lumboishialgijo desno. Ne iz mnenj toženca ne iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi k invalidnosti prispevale še katerekoli druge zdravstvene težave. Slednje ni bilo niti zatrjevano.

18.Neuspešen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče samo v okviru meritornega sojenja tožnici priznati tudi pravico do invalidske kategorije, ne pa jo prepustiti tožencu. Sodišče je v 17. točki izpostavilo, da podatki o gostoti zavarovanja za tožnico iz predloženega spisa niso nedvoumno razvidni, ker se je tožnici priznala tudi pokojninska doba na podlagi drugih okoliščin, pri čemer je sporna tudi doba. Sodišče je povsem ustrezno uporabilo pooblastilo 82. člena ZDSS-1 ter tožencu naložilo, da mora o pravici do invalidske pokojnine odločiti s posebno odločbo.

19.Upoštevajoč obrazloženo, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

20.Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnica sama, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča in stroški, ki so nastali z njim, niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1List. št. 44.

2Tablete, rehabilitacija.

3Tožnica na operacijo čaka od leta 2022, zato stanja ni mogoče opredeliti kot začasne nezmožnosti za delo, niti ni mogoče z gotovostjo trditi, da bo tožnica po reoperaciji zmožna za pridobitno delo.

4Kopija delovne knjižice.

5Leta 2022 12 let in leta 2021 13 let, 4 mesece in 29 dni.