Jedro

Razveljavljen tarifni del pravilnika na veljavnost pogodbe ni vplival, saj sta bila način in višina plačila med strankama v pogodbi dogovorjena posebno, sama obveznost plačila nadomestila za uporabo repertoarja pa izhaja že iz ZASP in torej pogodba ni bila sklenjena na podlagi prej navedenega pravilnika, ampak na podlagi ZASP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani, opr. št. Ig 06/00130, z dne 6.7.2006, v 1. točki izreka razveljavi še za glavnico 158.735,50 SIT (oziroma 662,38 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

79.367,75 SIT (oziroma 331,19 EUR) od 24.3.2002 do plačila in

79.367,75 SIT (oziroma 331,19 EUR) od 24.4.2002 do plačila in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu z a v r n e .

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka s sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani, opr. št. Ig 06/00130, z dne 6.7.2006, v 1. točki izreka za glavnico 909,64 EUR (217.966,12 SIT) razveljavilo in v tem delu pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavilo, s sodbo pa je v II. točki pod a. vzdržalo prej navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka v veljavi za glavnico 746.752,32 SIT (oziroma 3.116,14 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

79.367,75 SIT (oziroma 331,19 EUR) od 24.3.2002 do plačila,

79.367,75 SIT (oziroma 331,19 EUR) od 24.4.2009 do plačila,

56.883,98 SIT (oziroma 237,37 EUR) od 20.7.2003 do plačila,

18.318,52 SIT (oziroma 76,44 EUR) od 23.8.2003 do plačila,

18.318,52 SIT (oziroma 76,44 EUR) od 24.9.2003 do plačila,

18.318,52 SIT (oziroma 76,44 EUR) od 24.10.2003 do plačila,

123.623,95 SIT (oziroma 515,87 EUR) od 24.11.2003 do plačila,

123.636,95 SIT (oziroma 515,87 EUR) od 21.12.2003 do plačila,

123.636,95 SIT (oziroma 515,87 EUR) od 24.1.2004 do plačila in

105.305,43 SIT (oziroma 439,43 EUR) od 24.2.2004 do plačila, pod b. je v preostalem delu 1. točko navedenega sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo ter pod c. sklep o izvršbi v 3. točki izreka razveljavilo in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške izvršilnega postopka, v III. točki izreka pa je glede stroškov pravdnega postopka odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje.

Zoper II. a. in c. ter III. točko izreka odločitve s sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in naloži v povrnitev tožeči stranki stroške izvršilnega in pravdnega postopka, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni res, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da naj bi tožena stranka enkrat trdila, da jo pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj št. S-4922 (priloga B2, v nadaljevanju Pogodba) ne zavezuje, na drugem mestu pa, da je zavezuje, ker je tožena stranka prvotno trdila, da je Pogodba ne zavezuje, šele podrejeno pa, da jo je potrebno upoštevati. Tožena stranka je tudi trdila, da od razveljavitve pravilnika s strani Ustavnega sodišča RS ni več pravne podlage za sklenitev Pogodbe in zato strank ta ne zavezuje več. Zmotno je nadaljnje prepričanje sodišča prve stopnje, da določba pravilnika ne bi bila uporabljiva samo v primeru, če tožeča stranka v roku, ki ji ga je postavilo Ustavno sodišče RS, ne bi spremenila razveljavljene določbe. Sodišče prve stopnje te razveljavljene določbe sploh točno ne opredeli in se torej zoper ta del sodbe ni možno učinkovito pritožiti. Sicer pa je razveljavitev pravilnika po Ustavnem sodišču res pričela učinkovati šele po šestih mesecih, vendar prej, kot je bilo pravnomočno odločeno v tej pravdni zadevi, torej te določbe v tej pravdi ni mogoče uporabiti. Poleg tega je tožeča stranka s sprejetjem tarife za uporabo glasbenih neodrskih del iz repertoarja Z. S. leta 2002 razveljavila prej navedeni pravilnik in torej toženi stranki ni jasno, kako je tožeča stranka svojo terjatev temeljila na določbah pravilnika, ki v predmetnem času ni več veljal. Nelogično in nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da Pogodba pravdni stranki še vedno zavezuje, hkrati pa meni, da ni potrebno opraviti poračunavanj akontacij, kot je to dogovorjeno v določbi 10. člena Pogodbe. Pogodba lahko samo velja ali pa ne velja. Nevzdržna je utemeljitev, da tožeča stranka vtožuje samo akontacije, te pa temeljijo na izdanih računih. Sodna praksa je jasna, da terjatev ne more temeljiti na izdanem računu, ampak le na obligacijskem razmerju med upnikom in dolžnikom. V tej fazi postopka tožeča stranka ne more več terjati akontacije, saj bi v skladu s Pogodbo že moral biti opravljen obračun. Ni pa naloga tožene stranke, da bi sama naredila takšen obračun, ampak mora na podlagi uporabe materialnega prava ugotoviti sodišče samo, do kakšnega zneska je terjatev tožeče stranke utemeljena, če sploh je. Tožena stranka za prav nobenega izmed morebiti še neplačanih računov ni mogla biti v zamudi, ker je tožeča stranka zahtevala plačilo drugačnih zneskov, kot so bili dogovorjeni s Pogodbo. Zato tožeči stranki tudi ne gredo zamudne obresti. Skladno določbi 156. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) bi moralo sodišče prve stopnje pri računanju višine terjatve upoštevati tudi čas oddajanja programa, česar ni storilo. Čeprav je tožena stranka podrejeno ugovarjala tudi zastaranje dne 24.3.2002 in 24.4.2002 zapadlih terjatev iz razloga, ker gre za občasno terjatev, za katero velja 3-letni zastaralni rok, in tudi iz razloga, ker gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, je sodišče prve stopnje podalo le razloge glede nezastaranja terjatve, ker ne gre za gospodarsko pogodbo. Ker ni potrebnih razlogov, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na nepravilno odločitev o tožbenem zahtevku je nepravilna tudi odločitev o stroških izvršilnega in pravdnega postopka, ker ni pravilno upoštevan uspeh strank v postopku. V delu, v kolikor je bila tožba umaknjena, pa bi bilo potrebno odločiti ne glede na uspeh v pravdi, ampak skladno načelu povrnitve stroškov v primeru umika tožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Če je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da tožena stranka v svojih navedbah enkrat trdi, da Pogodba iz priloge B2 ni več zavezujoča, drugič pa, da je, ta kršitev na odločitev o tožbenem zahtevku ne more vplivati, torej ni bistvena kršitev določb postopka in se je zato ne more uspešno uveljavljati v pritožbi (338. člen ZPP). Irelevantne so nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z dejstvom, da sodišče prve stopnje določno ne navede, katere določbe pravilnika (pritožba verjetno misli na Pravilnik o javni priobčitvi del iz leta 1998) naj bi Ustavno sodišče RS razveljavilo, ker je iz obširnih razlogov izpodbijane odločbe v tem delu nedvoumno, da je bil razveljavljen tarifni del pravilnika, kar na veljavnost pogodbe iz priloge B2 ni vplivalo, saj sta bila način in višina plačila med strankama v Pogodbi dogovorjena posebno, sama obveznost plačila nadomestila za uporabo repertoarja Z. S. pa izhaja že iz ZASP in torej pogodba ni bila sklenjena na podlagi prej navedenega pravilnika, ampak na podlagi ZASP. Sledi, da je zmotno tudi prepričanje pritožbe, da naj bi z razveljavitvijo pravilnika odpadla pravna podlaga oziroma causa pogodbe, zaradi česar ta strank ne bi več zavezovala.

Sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ne temelji na računih tožeče stranke (priloge A3 do A14), ampak iz njih le pravilno ugotovi, da tožeča stranka v tej pravdi vtožuje akontacijo avtorskega honorarja za posamezne, neplačane mesece. Pravilnost po tožeči stranki vtoževane terjatve po posameznem računu pa presoja in ugotovi skladno določbi 9. člena v zvezi s 7. in 8. členom med strankama takrat zavezujoče in veljavne Pogodbe iz priloge B2. Pri tem ne šteje, da določba 10. člena Pogodbe ne bi bila veljavna, ampak je utemeljeno ne uporabi, ker se tu vtožuje mesečna akontacija, ne trimesečni obračun. Prvotno je tožeča stranka po pogodbi dolžna plačevati mesečno akontacijo nadomestila. Trimesečni obračun po 10. členu Pogodbe pa tožeča stranka napravi in ga izstavi toženi stranki, v kolikor je ta višji od vplačane akontacije, ko se nadomestilo doplača, oziroma v kolikor je od vplačane akontacije nižji in se zato poračuna v naslednjem obračunskem obdobju. Tožena stranka v pritožbi ne da izračuna, s katerim bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali je izračun sodišča prve stopnje o višini utemeljene terjatve napačen, oziroma ne poda niti trditev, da bi se obračun posameznega obračunskega obdobja razlikoval od po sodišču prve stopnje prisojenih akontacij nadomestila v izpodbijani sodbi. Pritožba, da jo pritožbeno sodišče lahko preizkusi, mora podati opredeljene pripombe in so zgolj pavšalna oporekanja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje neupoštevna. Da bi pritožbeno sodišče točnost prisojene vtoževane terjatve po sodišču prve stopnje na podlagi Pogodbe iz priloge B2 lahko preverilo, bi torej morala pritožba zneskovno določno navesti, v koliko in zakaj je izračun zneskovno napačen. Da je vtoževana terjatev po temelju utemeljena s Pogodbo iz priloge B2, pa je že pojasnjeno.

V zmoti je pritožba nadalje v trditvah, da tožena stranka s plačilom ni v zamudi in da zato tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti. Ko je namreč tožena stranka prejela račun za plačilo posamezne mesečne akontacije, čeprav je bil znesek na njem previsok, bi morala dejansko dolgovani znesek v dogovorjenem 8-dnevnem roku plačati. Za izračun dolga je imela vse podatke v pogodbi in listinah, ki jih je prav v ta namen predložila tudi tožeči stranki.

Pridružiti se je pojasnilu sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so kriteriji za višino nadomestila v Pogodbi iz priloge B2 določeni in da nobeden od njih ni odvisen od dolžine oddajanja programa. Zato je tudi ugovor tožene stranke, da bi moralo biti nadomestilo ustrezno nižje glede na dolžino oddajanja programa, neutemeljen.

Slediti pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko za zneska dvakrat po 79.367,75 SIT (oziroma po 331,19 EUR), zapadla 24.3.2002 oziroma 24.4.2002, ni skladno določbi 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ugotovilo zastaranja, posledično čemur bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v tem delu. V tej pravdi vtoževano nadomestilo je namreč občasna terjatev, saj se z njim črpa avtorska pravica, za katero pa po 1. odstavku 347. člena OZ velja 3-letni zastaralni rok.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Z delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje se uspeh strank v pravdi ni toliko spremenil, da bi bilo potrebno posegati v odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških. Povračila stroškov postopka ne glede na uspeh v pravdi (zaradi delnega umika tožbe) pa tožena stranka v pravdi ni zahtevala, tako, da o tem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno oziroma mogoče odločati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka povračila le-teh opredeljeno ni zahtevala.