Jedro

Pritožnik je v zapuščinskem postopku izjavil, da se dedovanju sporne nepremičnine odpoveduje, takrat še živeči vnukinji zapustnika pa sta se priglasili k dedovanju, zato je sodišče njune dediče utemeljeno proglasilo kot zakonite dediče sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po do sedaj znanih podatkih v zapuščino sodi nepremičnina - katastrska občina X, parcela 1376. Za dediče je na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikove pravnuke in pravnukinjo A. O., M. O., B. J. in S. B., vsakega do ¼ zapuščine. Ker je B. J. svoj dedni delež odstopil v korist S. B., je ugotovilo, da slednja podeduje ½ zapuščine.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dedič F. Č., vnuk pokojnega J. Č., ki trdi, da sodišče napačno ugotavlja, da so se potomci po J. Č. odpovedali dedovanju. Pri dedovanju po pok. J. Č., se nihče ni odpovedal dedovanju. Dedovanju so se v korist svoje mame M. Č. odpovedali otroci F. Č. starejšega, katerega dediči so bili I. Č., M. Č., F. Č. mlajši. Poleg tega sodišče napačno ugotavlja, da so I. Č., M. Č., F. Č. mlajši, zapustnikovi nečaki. Te osebe so zapustnikovi vnuki, kar je pomembno pri zakonitem dedovanju. I. Č., M. Č. in F. Č. mlajši so se odpovedali zapuščini v korist svoje mame po pok. očetu F. Č., roj. ... 1915, umrlem ... 1982 in sicer le glede takrat znanega premoženja. Nepremičnina, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je novo najdeno premoženje. Vsekakor se torej F. Č. mlajši torej vnuk pokojnega J. Č. (ne nečak!) ni odpovedal dedovanju nepremičnine parc. št. 1376, k. o. X, ki sploh ni bila predmet dedovanja ne po pok. F. Č. starejšem in ne po pok. F. Č. mlajšemu. V izpodbijanem sklepu sta tudi omenjeni hčerki I. S., in sicer B. O. in F. J., čeprav je imela I. S. sedem otrok. Ni jasno, ali je ostalih pet potomcev podalo kakšno dedno izjavo, in ali jih je sodišče k temu pozvalo. Glede na navedeno je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, materialno pravo napačno uporabilo in kršilo določbe zapuščinskega postopka. Sodišče bi namreč moralo dediče po pok. J. Č., torej njegove vnuke, med njimi tudi pritožnika, poklicati k dedovanju, saj so dediči in se dedovanju nepremičnine parc. št. 1376 k. o. X niso odpovedali.

3. Pritožba je bila vročena vsem udeležencem postopka, ki jim je bil vročen tudi sklep o dedovanju. Na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po zapustniku J. Č., roj. ... 1880 in umrlem ... 1960 se je prvotno vodil zapuščinski postopek pod opr. št. 0 467/1960. V njem je bilo ugotovljeno, da je zapustnik 7. 4. 1955 napravil izročilno pogodbo, s katero je svoje premoženje izročil sinu F. Č. Kasneje se je ugotovilo, da je zapustnik v zemljiški knjigi vpisan še kot lastnik parcele 1376 k. o. X, ki ni bila predmet izročilne pogodbe in glede katere še ni bil izdan sklep o dedovanju. S predmetnim sklepom je sodišče odločilo še o dedovanju tega premoženja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik zapustil otroke I. S., F. Č., F. Z., A. Č. in M. Z., ki so vsi že pokojni. Nadalje je ugotovilo, da so se tekom prvotnega zapuščinskega postopka takrat še živeča zapustnikova sin in hči A. Č. in M. Z. ter zapustnikovi vnuki1, I. Č., M. Č., F. Č. (potomci po pok. zapustnikovem sinu F. Č.) ter M. Z. in M. K. (potomca po pok. zapustnikovi hčeri F. Z.) dedovanju zgoraj navedene nepremičnine parcela 1376 k. o. X odpovedali, med tem ko sta se takrat še živeči zapustnikovi vnukinji B. O. in F. J. k dedovanju priglasili, vendar sodišče glede te nepremičnine sklepa o dedovanju ni izdalo.

7. Z golo trditvijo, da se ni odpovedal dedovanju nepremičnine, ki je predmet izpodbijanega sklepa, pritožnik ne more uspeti. Iz zapuščinskega postopka I D 000/83, ki je tekel po očetu pritožnika, to je Č. F. (rojenem 1915 in umrlem 1982) oziroma iz zapisnika2 o zapuščinskem naroku z dne 25. 4. 1986 namreč izhaja, da je navzoči dedič F. Č. (tj. pritožnik) izjavil, da se dedovanju sporne nepremičnine odpoveduje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se takrat še živeči vnukinji zapustnika B. O. in F. J. k dedovanju priglasili, je pravilna, posledično pa tudi odločitev, da je kot zakonite dediče sporne nepremičnine proglasilo dediče po pok. B. O. in dediče po pok. F. J. 8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

1 In ne nečaki, kot pravilno opozarja pritožba. Gre za očitno pomoto, ki ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. 2 Pritožbeno sodišče ob robu dodaja, da je sodišče prve stopnje po prejeti pritožbi ta zapisnik vročilo pritožniku, s pozivom, ali vztraja pri pritožbi. Klub temu, da se pritožnikovega odgovora na ta poziv ne more šteti za pritožbo, se bo pritožbeno sodišče do njega opredelilo. Pritožnik je navedel, da se je odpovedal le dedovanju nepremičnine s parc. št. 2776, ne pa tudi nepremičnine s parc. št. 1376. Pritožbeno sodišče se je prepričalo, da ne gre za dve različni nepremičnini. Iz zapuščinskega spisa oziroma že iz smrtovnice v zapuščinski zadevi O1 24/66 je jasno, da gre za parc. št. 1376, ki je bila vpisana v vl. št. 2766 k. o. X. Enako izhaja iz zapisnika z dne 10. 3. 1966, v kateri je zapustnikov sin, to je oče pritožnika izjavil, da so bile pomotoma izpuščene nepremičnine, med drugim tudi parc. št. 1376 vl. št. 2766 k. o. X. Enako izhaja iz zapisnika z dne 13. 7. 1983, kjer je mati pritožnika predlagala, da se izvede dedovanje tudi glede njive, vpisane pri vl. št. 2766 k. o. X, pri kateri je kot lastnik še vedno vpisan oče njenega pokojnega moža J. Č. (I.).