Jedro

Okoliščina, da dogovorjeni odložni pogoj še ni nastopil, je razlog, zaradi katerega je tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen (74. in 75. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je bil pravilno zavrnjen. Takšna odločitev sodišča pa ni ovira za morebitno novo tožbo v primeru, če bo dogovorjeni pogoj izpolnjen. Tedaj bi namreč tožba imela drugačno dejansko podlago.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 408.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je toženec z dogovorom z dne 12.1.1995 zavezal plačati tožniku 5.000 DEM, ko in če bo njegova mati prejela denar od gospe Darinke iz Zadra. Ta pogoj pa se še ni izpolnil, zato je tožba preuranjena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pogoj je štelo za dovoljen in mogoč.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi zaradi zatrjevane preuranjenosti moralo sodišče tožbo zavreči, saj sicer tožnik zaradi že razsojene stvari ne bo mogel ponovno tožiti. Sicer pa šteje pogoj za nemogoč in zato po 75. členu Zakona o obligacijskih razmerjih za nezapisan. Gospe Darinke namreč sploh ne pozna in nima nobene možnosti, da bi ugotovil, ali je svoj dolg tožnikovi materi že poravnala in ali ji je sploh kaj dolžna.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, je glede na postopkovna določila pravilen in dovoljen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je obravnavalo vsebinsko in odločilo o njegovi utemeljenosti. Okoliščina, da dogovorjeni odložni pogoj še ni nastopil, je razlog, zaradi katerega je tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen (74. in 75. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je bil pravilno zavrnjen. Takšna odločitev sodišča pa ni ovira za morebitno novo tožbo v primeru, če bo dogovorjeni pogoj izpolnjen. Tedaj bi namreč tožba imela drugačno dejansko podlago. Istovetnost denarnega zahtevka se ugotavlja glede na dejansko podlago, saj denarni znesek sam ne opredeljuje tožbenega zahtevka dovolj popolno, da bi bilo zgolj na podlagi tega mogoče ugotoviti, ali gre za razsojeno stvar (333. člen ZPP). Na podlagi drugačne dejanske podlage pa je mogoče ponovno tožiti za isti znesek.

Tožeča stranka v svojo škodo navaja, da je dogovorjeni pogoj nemogoč. Če bi bilo to res, bi bil dogovor ničen (2. odstavek 75. člena ZOR), kajti gre za odložni pogoj. Na podlagi ničnega dogovora tožnik ne bi mogel ničesar terjati. Toda dogovorjeni pogoj ni nemogoč. Pravdni stranki sta se sporazumeli, da bo toženec plačal tožniku 5.000 DEM, ko in če bo toženčeva mati prejela denar od g. Darinke. V tem ni nič nemogočega. Tožnik niti ne trdi, da ne obstoji terjatev toženčeve matere do g. Darinke, trdi le, da nima možnosti tega ugotoviti. Toda doslej ni navajal ničesar o tem, kaj je ukrenil, da bi zadevo razjasnil. Tudi če bi imel pri ugotavljanju dolga g. Darinke do toženčeve matere težave, to ni razlog, da bi se pogoj štel kot nemogoč. Tožnik je pristal na tak pogoj in če bi ga želel prikazati kot nemogočega, bi moral navesti ustrezne razloge za to. Sklicevanje na težave pri ugotavljanju, ali je pogoj izpolnjen, ne zadostuje. Pri tem pa seveda ostane vprašanje tožnikovega interesa za uveljavljanje okoliščin, zaradi katerih bi bil ničen dogovor, ki je temelj njegovemu zahtevku.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).