Jedro

Že jezikovna in logična razlaga prvega odstavka 495. člena OZ pripeljeta do zaključka, da pravica lahko ugasne, torej preneha, le v primeru, če je poprej obstajala. Zato se je v zvezi s prekluzivnim rokom iz 495. člena OZ treba vprašati, kdaj je nastala (katerakoli) kupčeva pravica iz naslova jamčevanja za pravne napake.

Z uporabo argumenta teleološke redukcije je mogoče ugotoviti, da zakonodajalec pri oblikovanju 495. člena OZ gotovo ni imel v mislih situacije, ko škoda kupcu sploh še ni nastala.

Ker avtodom tožniku ni bil odvzet (odvzet je bil tožnikovemu kupcu A. A.) in ker je tožnik še vedno razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od A. A. in torej ni bil (še) v ničemer prikrajšan, se tudi njegova odškodninska tožba tedaj (še) ni rodila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Dejansko stanje in dosedanji potek postopka:_

1. Pravda je povezana s prodajo rabljenega avtodoma znamke X, ki je prišel v Slovenijo iz Italije. Toženka je avtodom leta 2007 kupila od družbe Y., d. o. o., ki se v okviru svoje dejavnosti (drugi odstavek 64. člena Stvarnopravnega zakonika1) ukvarja s prodajo avtomobilov, in ga 1. 12. 2007 prodala tožniku; tudi toženka se ukvarja s prodajo avtomobilov. Tožnik je avtodom več let uporabljal in ga 23. 8. 2010 prodal A. A. Slednjemu je 24. 10. 2010 avtodom zasegla črnogorska policija v ..., ker je ugotovila, da je bil leta 2004 ukraden v Italiji. Dejstvo tatvine avtodoma je bilo vneseno v Interpolovo bazo 21. 9. 2009, v Schengenski informacijski sistem pa 25. 10. 2010. Kakšna je sedanja usoda avtodoma ni znano, stranki domnevata, da je še vedno zasežen v Črni gori.

2. A. A. je zoper sedanjega tožnika leta 2011 vložil tožbo za vračilo kupnine zaradi pravnih napak (488. – 495. člen Obligacijskega zakonika2), na podlagi katere je bil B. B. (sedanji tožnik) v pravdnem postopku obsojen na vračilo kupnine s pripadki; ta sodba (Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2543/2011-I z dne 30. 5. 2014, priloga A2) je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3176/2014 z dne 15. 4. 2015 (priloga A3); tožnikova revizija je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 140/2016 z dne 17. 5. 2018 (priloga C1). Tožnik je 15. 10. 2015 A. A. na podlagi pravnomočne sodbe plačal 37.000 EUR (priloga A21). S predmetno tožbo, vloženo 9. 7. 2015, tožnik znesek, ki ga je bil dolžan plačati A. A. po sodbi P 2543/2011-I,3 povečano za svoje pravdne stroške iz citirane pravde, terja od toženke, ki mu je prodala sporni avtodom, ki ga je tožnik nato prodal A. A. in za katerega se je izkazalo, da je ukraden.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1584/2015-III z dne 29. 8. 2019 zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 36.545,16 EUR iz naslova pravnih napak pogodbe o prodaji avtodoma, ker je ugotovilo, da je tožnik tožbeno pravico izgubil, ker je zamudil prekluzivni rok iz 495. člena OZ. Zaradi zamude tega roka je zahtevek neutemeljen tudi na podlagi odškodninske odgovornosti za t. i. škodo zaradi zaupanja.

4. Zoper gornjo odločitev se je pritožil tožnik in pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 54/2020 z dne 15. 4. 2020 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje, ker je ugotovilo, da prekluzivni rok ni bil zamujen.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo zahtevek. Dodatno je obrazložilo svoje stališče, da je tožnik zamudil prekluzivni rok iz 495. člena OZ.

_Pritožbeni postopek:_

6. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z jasnim materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča. Tožnik je utrpel škodo zaradi zaupanja. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik za pravico tretjega izvedel že takrat, ko je A. A. vložil tožbo zoper tožnika. Za to dejstvo je lahko zanesljivo izvedel šele, ko je sodba v zadevi P 2543/2011-I postala pravnomočna, to je 15. 4. 2015. Z vložitvijo A. A. tožbe tožniku ni nastala še nobena škoda in zato tudi še ni mogel uveljavljati odškodninskega zahtevka.

7. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožba je utemeljena.

_Uvodno:_

9. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 15. 4. 2020 pojasnilo svoje materialnopravno stališče v zvezi z zadevo in pri tem stališču vztraja. Sodišče prve stopnje tega stališča ne sprejema in je ponovno zavrnilo zahtevek iz enakih razlogov kot v prvi razveljavljeni sodbi. Res je, da sodišče prve stopnje formalno ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, vendar mora ustrezno argumentirati, zakaj takega stališča ne sprejema. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno utemeljilo, kdaj je tožnik izvedel za pravico tretjega (A. A.) v smislu 495. člena OZ in s temi razlogi se sodišče druge stopnje načeloma strinja. Vendar je argumentacija izpodbijane sodbe ostala na pol poti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne sledi razlogom sodišča druge stopnje, da ni mogoče zahtevati povrnitve škode, dokler škoda ni nastala.

10. Ker je vsaka odločba samostojna, bo sodišče druge stopnje najprej ponovilo svoje stališče iz sklepa z dne 15. 4. 2020. 11. Iz nespornih dejstev in predloženih sodb v zadevi P 2543/2011-I izhaja, da je v navedeni pravdi A. A. terjal od tožnika vračilo kupnine na podlagi jamčevanja za pravne napake. Pravne napake pri kupoprodajni pogodbi so podane, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in ni privolil, da bi vzel obremenjeno stvar (prvi odstavek 488. člena OZ). Prodajalec odgovarja za pravno napako vselej, ko vzrok zanjo izvira iz njegove sfere,4 ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato dobra vera in/ali krivda prodajalca nista pomembni.

12. Nadalje OZ določa, da če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico [poudarilo višje sodišče] na stvari, mora kupec obvestiti prodajalca in zahtevati od njega, da stvar oprosti take pravice ali zahteve (489. člen OZ). Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati znižanje kupnine (prvi odstavek 490. člena OZ). Iz navedenega izhaja, da aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da stvar pravno osvobodi oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari.

13. Ni treba, da stvar kupcu odvzame ravno lastnik ali imetnik pravice. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se tudi posegi oblastnih organov štejejo za ravnanje tretjega v smislu 489. oziroma 490. člena OZ, ki terja prodajalčevo reagiranje v smeri osvoboditve kupčeve stvari. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.5 _Pravna narava tožnikovega zahtevka:_

14. Tožnik v tej pravdi uveljavlja toženčevo odškodninsko odgovornost. Instituti jamčevanja za napake so posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti in pravila o jamčevanju za pravne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Zato kupec obremenjene stvari ne more po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti uveljavljati povrnitve škode, ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari zaradi napake, saj ima za to na voljo druge jamčevalne zahtevke.6 Lahko pa zahteva povrnitev škode zaradi zaupanja (škode, ki je posledica kupčevih premoženjskih razpolaganj, opravljenih na podlagi zaupanja, da izročena stvar nima napak) ali refleksne škode.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v tej pravdi uveljavlja škodo zaradi zaupanja, saj je avtodom prodal A. A. v dobri veri (zaupanju), da nima pravnih napak. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se odgovornost za škodo zaradi zaupanja v zvezi s pravnimi napakami ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, med katerimi je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 495. člena OZ).

_Začetek teka prekluzivnega roka:_

16. V tej zadevi je ključno vprašanje, kdaj je za tožnika začel teči enoletni prekluzivni rok iz 495. člena OZ. Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje to vprašanje v obeh sojenjih rešilo na materialnopravno zmoten način.

17. Prvi odstavek 495. člena OZ določa: Kupčeva _pravica_ iz pravnih napak _ugasne_ po enem letu od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega [vsi poudarki višje sodišče]. Že jezikovna in logična razlaga pripeljeta do zaključka, da _pravica_ lahko _ugasne_, torej preneha, le v primeru, če je poprej obstajala. Zato se je v zvezi s prekluzivnim rokom iz 495. člena OZ treba vprašati, kdaj je nastala (katerakoli) kupčeva pravica iz naslova jamčevanja za pravne napake.

18. Razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je ustrezna v tipičnem, povprečnem primeru pravnih napak – ko nekdo kupcu odvzame stvar ali sicer uveljavlja svoje pravice, kar neposredno prizadene kupčev premoženjski položaj. V takih primerih je jasno, da lahko kupec nemudoma, ko se take zahteve ali ravnanja tretjega pojavijo, zahteva od prodajalca, da prodano stvar oprosti pravic ali zahtev tretjega v smislu 489. člena OZ, in v takih primerih začne tudi rok iz 495. člena OZ teči takoj, ko je kupec seznanjen s pravico tretjega.

19. V konkretnem primeru pa ni bilo tako. A. A. vložitev tožbe ter vodenje pravde (še) v ničemer nista vplivala na tožnikov premoženjski položaj; avtodom ni bil zaplenjen njemu; s kupnino je tožnik razpolagal (torej je imel premoženjski ekvivalent avtodoma); ni bilo še gotovo, ali jo bo moral vrniti, kdaj in v kolikšnem znesku. Mogoče si je zamisliti številne okoliščine, ko tožnik (ob enakih ostalih okoliščinah) ne bi utrpel nobene premoženjske izgube ali posega v svoje pravice: A. A. bi lahko izgubil pravdo zaradi slabega pravdanja; lahko bi pravdo dobil, vendar iz kakršnega koli razloga ne bi predlagal izvršbe; lahko bi jo predlagal, pa ta ne bi bila uspešna zaradi tožnikove neplačevitosti; nenazadnje bi lahko A. A. in B. B. sklenila sodno ali izvensodno poravnavo, s katero bi spremenila višino in ročnost obveznosti. V vseh teh primerih bi sedanji toženec zoper tožnikov zahtevek za povrnitev škode zaradi zaupanja uspešno ugovarjal, da tožniku škoda (še) ni nastala, ali da mu ni nastala v vtoževani višini.

20. Do smiselno enakega rezultata pripelje tudi razlaga 490. člena OZ. Sankcije za pravne napake iz navedenega člena lahko kupec uveljavlja proti prodajalcu le v primeru, ko nekdo kupcu stvar odvzame ali je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena (prvi odstavek 490. člena OZ), ali če kupec zaradi pravne napake ne more doseči pogodbenega namena (drugi odstavek 490. člena OZ). Nič od tega se v obravnavani zadevi tožniku še ni zgodilo v trenutku, ko je zvedel za odvzem avtodoma, niti v trenutku, ko je A. A. zoper njega vložil tožbo; avtodom ni bil odvzet tožniku, temveč nekomu tretjemu, in tožnik je s tem, ko je avtodom prodal, svoje pravice prenesel na A. A., torej zaplemba s strani črnogorskih organov sama po sebi že pojmovno ni mogla vplivati na njegove pravice. Njegove (premoženjske) pravice so se zmanjšale šele, ko je moral A. A. vrniti kupnino.

21. Nadalje tretji odstavek 490. člena OZ določa, da ima kupec v vsakem primeru pravico do povračila škode, ki mu je nastala. Torej je že z jezikovno razlago mogoče ugotoviti, da lahko zahteva povrnitev škode le v primeru, da mu je ta (že) nastala. Vse navedeno potrjuje, da v tem konkretnem primeru rok iz 495. člena OZ še ni mogel začeti teči takrat, ko je tožnik zvedel za odvzem avtodoma oziroma, ko je A. A. zoper njega sprožil pravdo.

22. To vprašanje je jasno rešeno tudi v pravni teoriji: »Razlog, zaradi katerega rok za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov iz prvega odstavka 480. člena OZ7 teče od (pravočasnega) obvestila o napaki, je okoliščina, da napaka sama pomeni hkrati tudi neposredno škodo, katere odpravo je mogoče zahtevati z uveljavitvijo jamčevalnih zahtevkov. […] Pri pravilni (primerni, smiselni) uporabi tega pravila za uveljavitev odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja, je treba upoštevati, da ni nujno, da bi škoda zaradi zaupanja nastala hkrati z (neposredno) škodo, ki jo pomeni sama napaka […]8 Niti zastaralni niti prekluzivni rok za uveljavitev določene pravice že pojmovno ne more[ta] začeti teči, dokler ne nastane ta pravica. […] Zato je treba pri (primerni, smiselni) uporabi prvega odstavka 480. člena OZ za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi napake enoletni rok šteti od dneva, ko je ta škoda nastala, in ne že od dneva, ko je kupec prodajalca obvestil o napaki.9« Sodišče druge stopnje se z navedenimi stališči v celoti strinja.

23. Dobesedno branje 495. člena OZ, za kakršno se zavzema sodišče prve stopnje (da mora kupec v vsakem primeru, ne glede na to, kdaj mu je škoda nastala in ali mu je sploh [že] nastala, odškodninsko tožbo vložiti v enem letu od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega), nima opore ne v pravni teoriji ne v metodah razlage pravnih norm. Z uporabo argumenta teleološke redukcije10 je mogoče ugotoviti, da zakonodajalec pri oblikovanju 495. člena OZ gotovo ni imel v mislih situacije, ko škoda kupcu sploh še ni nastala.

24. V nekoliko drugačni zadevi (šlo je za odškodnino po splošnih predpisih) je VSRS jasno zapisalo (poudarki višje sodišče): »Merilo za začetek teka (objektivnega) zastaralnega roka je, da je tožba rojena (actio nata) – da jo torej upnik objektivno sploh lahko vloži. […] razlaga (ki jo vsebujeta sodbi nižjih sodišč) bi vodila v nevzdržen pravni sklep, da je subjektivni zastaralni rok začel teči pred objektivnim. Tak sklep je nevzdržen zato, ker pomeni, da subjektivni rok začne teči (in lahko tudi poteče), še preden je tožba rojena. Torej že tedaj, ko upnik svoje terjatve še ne more sodno uveljavljati.«11 To stališče vsebuje načelno, temeljno pravilo, ki se nanaša na vse oblike odškodninskih zahtevkov, četudi govori le o zastaralnem roku: zastaralni ali prekluzivni rok za uveljavitev določene pravice ne more začeti teči (in še manj izteči), dokler ta pravica ne nastane. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj bi pravila povrnitve škode zaradi zaupanja v okviru jamčevalnih zahtevkov odstopala od tega temeljnega načela.

25. Sodišče prve stopnje se v podporo svojega pravnega naziranja sklicuje na več odločb višjih in vrhovnega sodišča, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od citiranih odločb ne omogoča zaključka, da lahko rok za vložitev odškodninskega zahtevka poteče, še preden je škoda sploh nastala.

26. V zadevi VSRS II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010, ko je tudi šlo za dvakratno prodajo avta s pravno napako in posledično škodo zaradi zaupanja, je VSRS zavzelo stališče, da je tožniku _škoda nastala z dnem vrnitve kupnine_ (poudarilo pritožbeno sodišče) in ne morda z dnem prejema zahtevka za vrnitev kupnine ali obvestila o napaki. V navedeni zadevi ni bilo nosilno vprašanje, ali je rok začel teči z nastankom škode ali že kdaj prej, saj je VSRS ugotovilo, da je bila tožba neodpravljivo nesklepčna; vložena je bila skoraj tri leta po tožnikovi vrnitvi kupnine svojemu kupcu. Vendar iz citirane sodbe nikakor ne izhaja, da bi moral tožnik odškodninski zahtevek vložiti, še preden mu je škoda sploh nastala.

27. V nekoliko drugačni zadevi (šlo je za nepremičnino in ne avtomobil) II Ips 509/2007 z dne 18. 2. 2010 je VSRS ugotovilo, da je »... za obstoj lastninske pravice M. B. na kupljeni stvari tožnik zvedel s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje« (in ne že z vložitvijo tožbe). Sodišče prve stopnje v zvezi s to sodbo (24. točka izpodbijane sodbe) obširno razlaga, da je ključno dejansko vprašanje, kdaj je tožnik zvedel za pravico tretjega. Res je, da je pomembno, vendar tudi ta odločba ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da lahko tožbena pravica ugasne, še preden se tožba rodi.

28. Takega zaključka ne dajejo niti s strani sodišča prve stopnje citirane odločbe: zadevi VSL I Cp 2331/2018 z dne 24. 4. 2019 in II Cp 16/2009 z dne 15. 4. 2009 ne obravnavata škode zaradi zaupanja in vprašanja nastanka škode, temveč »običajno« jamčevanje za pravne napake; zadeva VSL II Cp 1433/2018 z dne 14. 11. 2018 obravnava primer, ko je škoda obstajala že ob sklenitvi pogodbe; zadeva VSM I Cp 162/2012 z dne 10. 7. 2012 ne obravnava škode zaradi zaupanja, temveč cesijo terjatve, ki ni več obstajala. Tudi citati iz strokovne literature (Cigoj, Perović – Stojanović, Blagojević – Krulj), ki jih navaja izpodbijana sodba, takega zaključka ne utemeljujejo.

29. Tudi interpretacija začetka teka enoletnega prekluzivnega roka iz 495. člena OZ, kot izhaja iz sodbe VSRS II Ips 828/2005 (to interpretacijo je podalo sodišče v prvi sodbi, v sedaj izpodbijani pa se na to odločbo le posplošeno sklicuje), ne omogoča zaključka, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje. V navedeni zadevi se VSRS ni opredelilo do revidentovih navedb o tem, da ni bil upravičen zahtevati vračila kupnine z jamčevalnim zahtevkom, še preden je moral sam na podlagi pravnomočne sodbe plačati svojemu kupcu. Ukvarjalo se je predvsem z vprašanjem, ali je prišlo do podaljšanja roka zaradi izjeme po drugem odstavku 495. člena OZ. O vprašanju, kdaj je tožniku (ki je bil v pravdi II Ips 828/2005 v zelo podobnem položaju kot tožnik predmetne pravde) nastala škoda, se ni izrecno in nedvoumno opredelilo.

30. Sicer pravilne argumente, da pravila o odgovornosti za pravne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, je treba upoštevati v kontekstu konkretnega primera, pa tudi v skladu s splošnimi načeli odškodninskega in obligacijskega prava. Tako so pri jamčevalnih zahtevkih izključena npr. pravila o splošnih zastaralnih rokih za odškodninske obveznosti (namesto teh velja prekluzivni rok iz 495. člena OZ), ne morejo pa pravila o odgovornosti za pravne napake izključiti (naj)splošn(ejš)ega pravila, da je povrnitev škode mogoče zahtevati šele, ko je škoda sploh nastala in ko je tudi po višini znana. Pri škodi zaradi zaupanja v okviru jamčevanja za pravne napake veljajo tudi splošna pravila odškodninskega prava o vzročni zvezi, pravno priznanih oblikah škode ipd., četudi to v 488. do 495. členu OZ ni izrecno zapisano.

_Sklepno:_

31. Zgoraj povedano pripelje do zaključka, da prekluzivni rok iz 495. člena OZ še ni mogel začeti teči z dnem vložitve A. A. tožbe zoper sedanjega tožnika. Tedaj je bil tožnik res seznanjen z dejstvom, da si nekdo tretji lasti pravico na stvari, vendar mu takrat škoda zaradi zaupanja še ni nastala, saj ni bilo gotovo, ali, koliko in kdaj bo moral A. A. plačati. Jamčevalnega zahtevka iz naslova pravnih napak zoper svojega prodajalca (sedanjega toženca) tožnik tedaj ni imel, ker avtodom tožniku ni bil odvzet (odvzet je bil tožnikovemu kupcu A. A.), tožnik je še vedno razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od A. A. in torej ni bil (še) v ničemer prikrajšan; zato se tudi njegova odškodninska tožba tedaj (še) ni rodila.

32. Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek zavrne zaradi zamude prekluzivnega roka iz 495. člena OZ, je torej materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče sodbe ni moglo spremeniti, saj je med strankama sporna tudi višina zahtevka. Izpodbijana sodba je sicer navedla razloge o višini kupnine, ki jo je tožnik plačal tožencu za avtodom (34. točka obrazložitve), vendar je toženec vložil tudi eventualno nasprotno tožbo in pobotni ugovor, o katerih pa izpodbijana sodba nima razlogov. Ker je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku12). Sodišče druge stopnje ni samo dopolnjevalo postopka, ker bo v zvezi nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom treba prvič ugotavljati večje sklope dejstev, česar zaradi varstva pravice do pritožbe ne more prvikrat in edinikrat ugotavljati pritožbeno sodišče. 33. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku sprejelo enako odločitev in ni sledilo materialnopravnim naziranjem sodišča druge stopnje. Četudi je to pravica prvostopenjskega sodnika, pa pritožbeno sodišče (ki pri svojem materialnopravnem naziranju vztraja) ne more dopustiti, da bi zaradi tega trpela pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je skladno s 356. členom ZPP odredilo, da se ponovljeni postopek opravi pred drugim sodnikom.

34. Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je sodišče druge stopnje določitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Tožnik je A. A. glede na potrdilo v prilogi A21 plačal več, kot sedaj vtožuje, kar pa ni pomembno za to pravdo, saj stranka prosto razpolaga s svojim zahtevkom. 4 Sodba VSRS II Ips 140/2016 z dne 17. 5. 2018. 5 Npr. odločbe VSRS II Ips 113/2012 z dne 16. 10. 2014, II Ips 689/2003 z dne 12. 1. 2005, VSL I Cp 1796/2010 z dne 22. 9. 2010 in VSL II Cp 1484/2009 z dne 15. 7. 2009. 6 N. Plavšak, komentar 490. člena OZ v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 261-262. 7 Komentar sicer govori o 480. členu OZ, ki ureja stvarne napake, vendar so ta načela enako uporabljiva tudi za pravne napake, saj je ureditev notifikacije in prekluzije v 480. in 495. členu OZ vsebinsko enaka. 8 Plavšak, op. cit., str. 175. 9 Plavšak, op. cit., str. 176. 10 Teleološka redukcija je zrcalno nasprotje zakonske analogije. Upoštevaje namen zakonodajalca zakonska analogija širi uporabo pravne norme tudi na podobne dejanske stanove, teleološka redukcija pa (prav tako skladno z namenom zakonodajalca) določene dejanske stanove, na katere se predpis (navidezno – navidezno seveda v smislu jezikovne razlage) nanaša, izključuje iz območja urejanja pravne norme. Zakonska analogija temelji na načelu, da moramo enakovrstne primere obravnavati enako, teleološka redukcija pa na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti (prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 141-143). V konkretnem primeru je vprašljivo, ali je teleološka redukcija sploh potrebna, saj je mogoče tudi z logično razlago priti do zaključka, da kupčeva pravica (do povrnitve škode) ne more ugasniti, še preden je sploh nastala. 11 VSRS sodba II Ips 330/2013 z dne 3. 12. 2015. 12 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.