Jedro

V lokacijskem postopku ima stranski udeleženec možnost varovati svoje pravice in pravne koristi tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more pa vlivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za gradnjo, ampak izražajo samo njegov zasebni interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.10.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 14.10.1998, s katero je upravni organ prve stopnje investitorki R.M.R. (sedaj stranki z interesom) izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 835/12 k.o. G. po lokacijski dokumentaciji z dne 14.4.1998, ki jo je potrdil Oddelek za urbanizem mestne občine L., pod tam navedenimi pogoji.

Po presoji sodišče prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je med strankama sporno vprašanje odmika predvidene gradnje od parcele tožnikov oziroma vpliva predvidene gradnje na objekt tožnikov in njuno parcelo. Po presoji sodišča prve stopnje so bila v obravnavani zadevi izdana vsa potrebna soglasja in za gradnjo izpolnjeni pogoji, ki jih določajo veljavni predpisi in soglasodajalci. Da bi bilo lokacijsko dovoljenje izdano v nasprotju s predpisanimi pogoji in soglasji, pa tožnika niti ne zatrjujeta.

Stranski udeleženec po presoji sodišča prve stopnje lahko v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa ali splošnega javnega interesa. Sosed oziroma lastnik sosednje parcele ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki ne zadevajo njegovih pravic in pravnih koristi, ampak izražajo le njegov dejanski interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolja ne bi nič spremenilo. Tožbena trditev, da lokacijska dokumentacija predvideva izgradnjo hiše na parc.št. 835/12 in 1494/1 k.o. G., je po presoji sodišča prve stopnje protispisna. Sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za poseg v javno dobro.

Tožnika vlagata pritožbo iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre tožnikoma zgolj za zasebni interes, ki v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ne more biti varovan. Ker gre na parc.št. 1494/1 k.o. G. za vodotok in za območje, opredeljeno kot javno dobro, je javni interes oziroma splošni interes izkazan, izkazujeta pa ga tožnika kot zasebnika. Nadalje navajata, da je šele po spremembi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto P. (PUP, Uradni list SRS, št. 20/89 in Uradni list RS, št. 58/92 ter 17/97) prišlo do parcelacije zemljišč za stanovanjsko gradnjo, od katerih je največja parcela 835/4 in 835/7 k.o. G., vendar ti dve parceli ne vplivata na poslabšanje bivalnih razmer - pritožnikov. V bivalni prostor tožnikov je s svojim stanovanjskim objektom bistveno posegla stranka z interesom R.M.R. Njen gradbeni objekt je višji od objekta pritožnikov in izven linije enotne gradbene črte. S postavitvijo objekta, ki je v kopiji lokacijske dokumentacije označen kot B4, bi bil vrt pritožnikov, ki ima parcelno št. 834/36 k.o. G. v popolni senci, zato stanovanjski objekt na parceli št. 835/12 k.o. G. ne sme biti postavljen, saj bi bilo to v izrazito škodo tožnikov in njunih že pridobljeni pravic na nepremičninah, ki jih imata v lasti. Napaka PUP je, da ne predvideva določb o odmikih med posameznimi objekti.

Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevno zemljišče leži v območju, ki se ureja s PUP, in sicer v območju urejanja ŠS 3/1, nahaja pa se v morfološki enoti 2B/3. Sporno pa je, ali bi postavitev zadevnega objekta posegla v pravice tožnikov.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko stranski udeleženec v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali splošnega javnega interesa. V lokacijskem postopku ima stranski udeleženec možnost varovati svoje pravice in pravne koristi tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more pa vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za gradnjo, ampak izražajo samo njegov zasebni interes. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, so v obravnavanem primeru ugovori v zvezi z zmanjšanjem kvalitete bivanja tožnikov v njuni stanovanjski hiši ugovori, ki izražajo le dejanski interes in zato na odločitev o lokaciji ne morejo vplivati. Zato tudi v pritožbi ponovljeni ugovori v zvezi s posegi v bivalni prostor tožnikov po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj so bila v upravnem postopku pridobljena vsa predpisana soglasja. Iz lokacijske dokumentacije in v njej priloženih soglasij izhaja, da tožnika ne moreta uspeti s pritožbenim ugovorom, da zadevni objekt ne sme biti postavljen, ker bi bil njun vrt v popolni senci. Pritožbeni ugovori v zvezi s posegi na zemljišču parc. št. 1494/1 k.o. G., ki naj bi bilo po zatrjevanjih tožnikov javno dobro, in aktivno legitimacijo tožnikov za uveljavljanje le-teh, po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavanem primeru niso pravno pomembni. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izdanega lokacijskega dovoljenja za poseg investitorke na zemljišču parc.št. 835/12 k.o. G., ne pa posegi na zemljišču parc. št. 1494/1 k.o. G. Presoja ustreznosti ureditve PUP pa ni predmet presoje tega postopka, zato pritožbeno sodišče pritožbenega ugovora, da je napaka PUP-a, da ne predvideva odmika med posameznimi objekti, ni presojalo.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.