Jedro

Pravilno je bil kot neutemeljen zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo pogodbenih obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost določb prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR in odločilo, da določbi nista v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-202/93 - 17 z dne 6.10.1994 ugotavlja, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo in s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti, zaradi zagotavljanja načela, da je Slovenija pravna in socialna država. Glede na te podlage za dopustnost omejevanja svobodne pogodbene volje je po mnenju Ustavnega sodišča zakonodajalec lahko predpisal različne omejitve te svobode glede na različne statusnopravne značilnosti posameznih udeležencev v pravnem prometu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklepom ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 206,78 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije v DEM na dan plačila, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled za čas od 6.4.1994 do plačila; da ne obstaja terjatev tožeče stranke za razliko v višini 8.042 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled za čas od 6.4.1994 do plačila; da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 15.950,40 SIT. Zaradi pobota ugotovljenih terjatev in zaradi neobstoja terjatve tožeče stranke do višine 8.042 DEM je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zaradi umika za znesek 46.180 SIT s pripadki je postopek v tem delu končalo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 204.513 SIT pravdnih stroškov.

S sklepom z dne 1.3.2002 je sodišče prve stopnje popravilo napako v odločbi z dne 14.4.1999 glede opravilne številke tako, da je napačno navedeno opravilno številko II P 493/97 nadomestilo s pravilno opravilno številko I P 312/94. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 15.950 SIT in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 206,78 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan plačila, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled za čas od 6.4.1994 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 153.196,75 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo plačilo 1.281,75 SIT pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v konkretnem primeru za pogodbene obresti po 399. členu ZOR. Nobeno od sodišč ni odgovorilo na trditve o arhaičnosti določb, ki ne upoštevajo veljavne sodne prakse v evropskem prostoru ali med poslovnimi subjekti v Sloveniji. Leta 1978, ko je začel veljati novi ZOR, so tovrstne obresti (po četrtem odstavku 399. člena ZOR) znašale najmanj 12 odstotkov letno, v konkretnem primeru gre za dogovor 5-odstotnih mesečnih obrestih za obdobje pol leta. Sodišče prve stopnje oderuštva ne zatrjuje. Uporaba 399. člena ZOR na način, kot sta ga uporabili sodišči, je v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda ter življenjem. Preživeto je stališče, da se posameznik ne more ukvarjati s kreditnimi posli, ker je ta dejavnost naloga gospodarskih organizacij. To je bilo po razlagi pravne teorije podlaga takratne določbe 399. člena ZOR. Sodna praksa je očitno zastarela, saj se danes že samostojni pravni subjekti (s.p., d.o.o. itd.) ukvarjajo s kreditnimi in hranilnimi posli. Določba 399. člena ZOR ni bila pravilno uporabljena. Vrhovno sodišče naj sprejme ustrezno pravno mnenje in revizija naj pomeni predlog za tovrstno aktivnost revizijskega sodišča. Tožnik tudi ni uveljavljal anatocizma (279. člen ZOR), zato je napačno ocenjeno v odločbi višjega sodišča, da gre za procesne obresti. Obe sodišči bi morali uporabiti Zakon o- višini zamudnih obresti..., ki je v tem primeru gotovo pravni temelj.

Revizija opozarja, da gre pri izpodbijanih odločitvah celo za kršitev ustavnega načela svobodne gospodarske pobude, prvega protokola EKČP ter splošnih načel ZOR o pogodbeni svobodi strank ter načelu vestnosti in poštenja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 14.4.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, končan na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90).

Revizijsko sodišče je zato odločalo po določbah zakona iz leta 1977. V sporu med pravdnima strankama, ko tožeča stranka vtožuje plačilo s posojilno pogodbo dogovorjenih obresti (ki po izračunu tožeče stranke, upoštevaje dogovorjeno 5-odstotno obrestno mero, znašajo 8.042 DEM) in tožena stranka priznava vtoževano terjatev samo v višini, kolikor znašajo obresti po obrestni meri, kot se plačujejo za hranilne vloge na vpogled, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo 399. člena ZOR. Pogodbeni stranki namreč po prvem odstavku 399. člena ZOR ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled, saj velja v primeru dogovora o višji obrestni meri največja obrestna mera dovoljenih obresti (četrti odstavek 399. člena ZOR). To torej pomeni, da je bil pravilno kot neutemeljen zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost določb prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR in odločilo, da določbi nista v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-202/93 - 17 z dne 6.10.1994 ugotavlja, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo in s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti, zaradi zagotavljanja načela, da je Slovenija pravna in socialna država. Glede na te podlage za dopustnost omejevanja svobodne pogodbene volje je po mnenju Ustavnega sodišča zakonodajalec lahko predpisal različne omejitve te svobode glede na različne statusnopravne značilnosti posameznih udeležencev v pravnem prometu. Posebnosti v statusnopravnih značilnostih fizičnih in pravnih oseb predstavljajo po mnenju ustavnega sodišča tako različna dejanska stanja, ki opravičujejo tudi različno zakonsko ureditev meja pogodbene avtonomije navedenih vrst oseb. Tako je po mnenju Ustavnega sodišča utemeljena različna zakonska ureditev, če gre za pravne posle, ki jih sklepajo profesionalni udeleženci v blagovnem prometu, ali pa posle, ki jih sklepajo občani, ki se ne ukvarjajo profesionalno s sklepanjem obligacijskih pogodb, ampak samo občasno zaradi zadovoljevanja vsakdanjih življenjskih potreb. Skupno tem razlikam je, kot navaja Ustavno sodišče, da se od udeležencev v gospodarskih pogodbah pričakuje profesionalnost, s tem pa večja izkušenost in zahtevana skrbnost, zato se jim nalagajo večji riziki in omogočajo višji dobički (manj poudarjeno načelo enake vrednosti spolnitev) in jih veže manj kogentnih določb. V tem smislu je tudi razumeti odgovor, ki ga je revidentu na pritožbene navedbe o arhaičnosti določb 399. člena ZOR dalo višje sodišče, ko je napisalo, da je uporaba 399. člena ZOR v skladu z načeli temeljne ustavne ureditve. Vse povedano pa daje odgovor tudi na v reviziji zatrjevano kršitev ustavnega načela svobodne gospodarske pobude.

Prav tako ni podana napačna uporaba materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini obrestne mere za obrestne obresti. Pravilno sta se sodišči prve in druge stopnje sklicevali na uporabo drugega odstavka 279. člena ZOR in analogno uporabo 339. člena ZOR. Glede na to, da se terjatev tožeče stranke nanaša na zapadle in neplačane obresti, je sodišče od vložitve tožbe dalje vtoževane obresti lahko obravnavalo le kot obresti po drugem odstavku 279. člena ZOR, ki so kot izjema od prepovedi v prvem odstavku 279. člena ZOR dopustne. Ker je terjatev tožeče stranke vezana na valuto in izražena v nemških markah, sta sodišči tudi pravilno uporabili analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti (prim. Poročilo VSS 1/93 str. 23). Uporaba tedaj veljavnega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92) na katerega verjetno revident misli, ko se sklicuje na "Zakon o višini zamudnih obresti..." ne pride v poštev, saj je šlo v konkretnem primeru za predpis, ki je določal obrestno mero zamudnih obresti za domačo valuto, ni pa bil namenjen obveznostim, izraženim v tujih valutah.

Revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena (prvi odstavek 400. člen ZPP 1977), zato na ta del revizijskih razlogov ni treba odgovarjati.

Glede na ugotovljeno, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da uradni preizkus ni pokazal kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).