Jedro

V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, se je sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi dejstvi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in jih štelo za priznane, ker jih tožena stranka ni (argumentirano) prerekala.

Vročilnica ima dokazno moč javne listine in dokazuje domnevano dejstvo, da je tožena stranka prejela vlogo tožeče stranke z dne 15. 2. 2011, skupaj z dokazi, ter poziv sodišča, da naj nanjo odgovori.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120154/2010 z dne 1. 9. 2010 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 731,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila, vse v roku osmih dni (I. točka izreka sodbe), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 128,50 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Ob vpogledu v javno dostopne podatke AJPES višje sodišče ugotavlja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu, St 1466/2013 z dne 25. 7. 2013 nad tožečo stranko začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zaradi česar sodišče praviloma ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). V konkretnem primeru so bila že pred nastopom prekinitve opravljena vsa procesna dejanja (oziroma so zanje potekli vsi roki), le odločba o pritožbi še ni bila izdana, zaradi česar ni ovir za odločanje (prim. smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni nikoli podpisala delovnega naloga in ni na kakršenkoli način naročila del, ki so predmet te pravde. Tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami izpodbija dejansko stanje, kar pa ni dopustno. Enako velja za pritožbene navedbe tožene stranke, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predračun poslala tožeči stranki po faksu, saj faksa nima in ga nikoli ni imela, niti ne stacionarne številke. Tudi s pritožbenimi navedbami, da ni prejela napadene fakture (zaradi česar je ni mogla zavrniti), tožena stranka napada na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, česar glede na predhodno navedeno zakonsko podlago ni mogoče upoštevati.

8. Pritožnica trdi, da ni bilo podlage za uporabo domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP (ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke), ker je vsa dejstva direktno zanikala in argumentirano prerekala. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pravno relevantnih dejstev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Res je, da je tožena stranka (takrat dolžnik) vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, s katerim je nasprotovala terjatvi tožeče stranke (takrat upnika), vendar je v zvezi z obravnavano terjatvijo navedla zgolj to, da le-ta ne obstaja, ker ni nikoli naročila blaga ali storitev, ki bi lahko bila podlaga za izstavitev fakture, ki je ni niti nikoli prejela. Tožeča stranka je nato vložila pripravljalno vlogo, v kateri je zatrjevala, da je direktor tožene stranke po telefonu naročil popravilo vodilnega kolesa na gradbenem stroju, za kar je pripravila predračun št. 019/09 z dne 10. 4. 2009, ter da se je tožena stranka po prejemu predračuna odločila, da bo nadomestne dele kupila sama, tožeča stranka pa naj bi opravila zgolj popravilo gradbenega stroja, česar pa tožena stranka ni argumentirano prerekala, ker po ugovoru zoper sklep o izvršbi ni vložila nobene vloge več. Tožena stranka tudi ni konkretizirano nasprotovala navedbam tožeče stranke iz pripravljalne vloge (dopolnitve tožbe) glede obsega izvedenih popravil in višino stroškov, za kar je tožeča stranka predložila tudi dokaze (predračun, račun in več delovnih nalogov). V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, se je sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi dejstvi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in jih štelo za priznane, ker jih tožena stranka ni (argumentirano) prerekala.

9. Pritožbene navedbe tožene stranke, da ni videla ali prejela nobenih dokaznih listin, ki jih je predložila tožeča stranka, so pavšalne in dokazno nepodprte. V spisu se nahaja vročilnica (pripeta k red. št. 10 spisa), ki ima dokazno moč javne listine in dokazuje domnevano dejstvo, da je tožena stranka prejela vlogo tožeče stranke z dne 15. 2. 2011, skupaj z dokazi, ter poziv sodišča, da naj nanjo odgovori (tako izhaja iz polja „vsebina“ vročilnice, kjer je navedeno: vloga na r. št. 9 s prilogami). Šteje se, da je bila ta sodna pošiljka toženi stranki vročena v predalčnik na njenem naslovu 3. 8. 2011. Pravnim osebam se namreč vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 139. člena ZPP). Če to ni mogoče, kot je bilo v konkretnem primeru, se pisanje pusti v predalčniku in se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku ( prvi odstavek 141. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je vročilnica nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 141. člena ZPP), ampak le z dokazno podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost, ki pa jih tožena stranka v pritožbi ni navedla (niti ni predlagala dokazov).

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).