Jedro

Odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času zdravljenja je mogoče priznati le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se a) v I. točki izreka znesek 1.844,15 EUR nadomesti z zneskom 1.394,15 EUR; b) v III. točki izreka znesek 1.005,62 EUR nadomesti z zneskom 665,90 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 86,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prisodilo 1.844,15 EUR odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 29.6.2012 (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.005,62 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da iz sodbe izhaja, da sodišče izpovedi toženčeve zakonske partnerice ni verjelo samo zaradi njenega razmerja s tožencem. Glede zavrnitve njene izpovedi sodba razlogov ne vsebuje. Izpoved te priče ocenjuje za verodostojen dokaz. Za nestrokovno ocenjuje izpoved policista M. P.: „da ima izpoved oškodovanca večjo težo na podlagi določil ZUP-a ter zakona o prekrških“. Ta izpoved kaže, da se je nestrokovno lotil preiskovanja prekrška. Opozarja, da se do toženčeve izpovedi sodišče sploh ni opredelilo. Ker je ta izpoved pomembna, so razlogi sodbe pomanjkljivi. Zatrjuje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in temi listinami. Kršitev je podana z navedbo, da izpovedi policistov potrjujejo listinski dokazi C1 do C6, pri čemer so te listine v nasprotju z izpovedjo policistov. Sklicuje se na listino C5, iz katere je razvidna izpoved S. S. in D. G. Oba sta izpovedala, da je prišlo do prepira, ker tožnik ni želel umakniti svojega avtomobila. D. G. je dogajanje natančno opisal. Opozarja na nejasnost razlogov glede nastanka in upoštevanja poškodbe kolena. Na eni strani je navedeno, da tožnikova navedba glede nastanka poškodbe desnega kolena ni potrjena, na osnovi izvedenskega mnenja pa podan zaključek, da je tožnik utrpel tudi udarnino v predel desnega kolena. Ugotovljeno je, da poškodba kolena ni bila povzročena pri speljevanju avtomobila. Razloge v tem delu označuje za nejasne, saj ni razvidno, ali so pri presoji višine odškodnine upoštevane vse poškodbe, ki jih je zatrjeval tožnik. Opozarja na dejstvo, da bodoče bolečine niso ugotovljene, v 11. točki sodbe pa se omenjajo tudi bodoče bolečine. Zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni ugotovljeno, da se je tožnik sklonil k oknu toženčevega avtomobila in spraševal: Was? Was? O tem je izpovedala N. K., razvidno pa je tudi iz posnetka nadzorne kamere. To kaže na soprispevek tožnika k nastali škodi. Tožnik se na poziv toženca, da odstrani svoje vozilo, ni primerno odzval; toženca je provociral verbalno, s sprehajanjem okoli vozila, telefoniranjem in popravljanjem zavesice na prtljažniku; večkrat je izstopil iz svojega avtomobila. Več kot očitno je, da je tožnik zavlačeval svoj odhod od točilne naprave. Meni, da je iz posnetka nazorne kamere in izpovedi N. K. ter M. P. mogoče ugotoviti tožnikovo sokrivdo za škodo. Tožnikovo ravnanje je pri tožencu povzročilo nejevoljo, zaradi katere je pristopil do tožnika in ga prijel za roke ter odrinil. Iz posnetka je vidno, da je tožnikovo zavlačevanje trajalo dobrih 15 minut. Ker se iz posnetka kamer vidi, da tožnik ni bil zadet z avtomobilom, je tožnikova izpoved neverodostojna tudi v ostalem delu. Tožnik jo je v teku postopka prilagajal in spreminjal. Zmotno je dejansko stanje ugotovljeno tudi glede obstoja in intenzivnosti strahu. Ni upoštevano, da je tožnik pristopil do toženčevega avtomobila, se sprehajal pred avtomobilom, telefoniral, sedel v avto, si nekaj zapisoval, spet izstopil … Če bi ga bilo strah, bi ravnal drugače. Glede materialne škode navaja, da je previsoka in da tožnik o njej ni izpovedoval. Trdi, da je sodišče nekritično povzelo stroške, ki jih je tožnik navajal v tožbi. Ti stroški niso dokazani, saj tožnik ni navedel, v katero bolnico se je vozil, h kateremu zdravniku, odvetniku, policiji … in kolikokrat je to pot naredil. Takšen preračun v tožbi ni bil zatrjevan, zato se pritožnik do njega ni mogel opredeliti. Zatrjuje kršitev materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja, da trajne posledice poškodbe niso ugotovljene, tudi bodoče bolečine ne. Tožnikovo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa ni bilo tako intenzivno in ni trajalo toliko časa, da bi bila utemeljena odškodnina za to obliko škode. Opozarja na sodno prakso, da je to vrsto škode treba upoštevati v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da toženec zaslišanja S. S. in D. G. ni predlagal, zato se na njuni izjavi, podani v postopku zbiranja obvestil o prekršku, protipravno sklicuje. Povzetke dogajanja, posnetega z nadzornimi kamerami, označuje za pritožbene novote. Opozarja na pristransko razlago dokazov v pritožbi. Zanika, da bi tožnik provociral toženca. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnikova graja dokazne ocene ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo in se opredelilo do vseh izvedenih dokazov, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je natančna in skrbna. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva.

6. Očitek, da izpoved toženčeve zakonske partnerice ni upoštevana zgolj zaradi njenega razmerja s tožencem, ni utemeljen. Sodišče je ob povzemanju te izpovedi (v deveti točki sodbe) opozorilo na pričino razmerje s tožencem, navedlo pa tudi to, da ta izpoved „glede na vse izvedene dokaze“ ni sprejemljiva. Ker je toženčeva partnerka edina, ki potrjuje po tožencu opisovan potek dogodka in ker njena izpoved nasprotuje posnetkom nadzornih kamer, ki objektivno prikazujejo potek škodnega dogodka, ji sodišče utemeljeno ni sledilo.

7. Očitek, da je toženčeva izpoved popolnoma ignorirana, je neutemeljen. Sodišče je povzelo tako toženčeve navedbe kot toženčevo izpoved (v osmi, enajsti točki obrazložitve). Do navedb in izpovedi se je opredeljevalo v teh in drugih točkah sodbe z ocenjevanjem izvedenih dokazov. Tega, da je na njihovi podlagi sledilo tožnikovemu opisu dogodka, ni mogoče interperetirati kot ignoriranje toženčeve izpovedi.

8. Vsebine listin C1 do C6 sodišče ni povzemalo, zato je neutemeljen očitek, da je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ne gre za postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, če sodišče listine ali zapisnike napačno dokazno tolmači; ravno tako ne, če dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine ali drugače kot je izpovedala stranka. V tem primeru gre za zmotno dokazno oceno, ki, četudi je nepravilna, ne pomeni protispisnosti. Pritožnik torej s trditvijo, da listina A5 ne potrjuje izpovedi policistov, graja dokazno oceno. Tej pritožbeni graji ni mogoče slediti. Listina C 5 je poročilo policista M. P. o podani naznanitvi prekrška zoper javni red in mir ter o s strani policije izvedenem zbiranju dokazov o kršitvi. Med zbranimi dokazi sta omenjeni tudi obvestili, ki so ju policisti pridobili od S. S. in D. G. Iz obrazložitve odločbe o prekršku (dokaz C1) je razvidno, da sta bili izjavi S. S. in D. G. pri ugotavljanju očitane kršitve upoštevani. Z odločbo o prekršku z dne 17.12.2012 je bilo ugotovljeno, da je toženec kršil prvi odstavek 6. čl. Zakona o varstvu javnega reda in miru in mu je bila izrečena globa. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so izpovedi policistov V. in M. P. skladne z listinami, ki jih je na poziv sodišča dostavila policija (list. št. 18, dokazi C1 do C7), je pravilen. M. P. je o svoji dejavnosti pri preiskavi prekrška izpovedal skladno s temi listinami. Razumljivo je, da je 1.9.2015 o posameznih zbranih dokazih izpovedal manj, kot je zapisal v poročilu, ki ga je podal neposredno po tem, ko je dokaze zbral (30.8.2012). Ko mu je bil njegov zapis v delu, kjer omenja izjavi S. S. in D. G., predočen, je potrdil pravilnost zapisnega. Izpovedoval je torej enako, kot je zapisal v poročilu (dokaz C 5). Zaslišanje S. S. in D. G. v tem pravdnem postopku ni bilo predlagano. Le v primeru, da bi pritožnik zaslišanje teh dveh oseb predlagal v tem postopku, bi njuno izpoved lahko ocenjeval. Informacija, ki sta jo ti dve osebi podali policistom, je bila upoštevana v postopku izdaje odločbe o prekršku.

9. Neutemeljen je očitek o nejasnih razlogih glede poškodbe kolena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem dogodku tožnik utrpel tudi poškodbo (udarnino) desnega kolena, ni pa ugotovilo načina, na katerega je do poškodbe prišlo. Ni namreč sledilo tožniku da je poškodba nastala pri tem, ko je toženec vanj zapeljal z avtomobilom. Sledilo je izvedencu, ki je ugotovil, da je poškodba lahko nastala z udarcem kolena ob trd predmet. Nedvomno je tako tudi nastala. Iz posnetkov nadzornih kamer sicer ni mogoče ugotoviti kdaj in kam je tožnik s kolenom udaril. Gotovo pa je, da je do tega lahko prišlo, saj je toženec s tožnikom grobo ravnal v neposredni bližini trdih predmetov (avtomobil, robniki na tleh, oprema bencinskega servisa …). Tudi tožnik je v teku postopka, že v razgovoru z izvedencem, dopustil možnost, da poškodba kolena ni bila povzročena z vožnjo avtomobila, ampak pri fizičnem obračunavanju toženca z njim. Nobenega dvoma torej ni, da je poškodba kolena posledica toženčevega grobega ravnanja s tožnikom. Dejstvo, v katerega od trdih predmetov je tožnik – pri tem, ko ga je toženec zgrabil za nadlahti in potegnil stran od njegovega avtomobila – udaril s kolenom, ni bistveno. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Tudi to škodo je upoštevalo pri določitvi višine odškodnine, kar je pravilno.

10. Dejstvo, da se tožnik ni natančno opredelil do nastanka poškodbe kolena oz. da se je v začetku postopka o tem opredelil drugače kot v nadaljevanju, ne zmanjšuje tožnikove verodostojnosti. Očitno je, da tožnik ne ve v katerem trenutku oz. s katerim udarcem je bila poškodba kolena povzročena. Gre za podrobnost, ki za odločitev ni pomembna.

11. Tudi posnetke nadzornih kamer je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo. Tožnik se je k toženčevemu avtomobilu napotil neposredno po tem, ko se je vrnil do svojega avtomobila. To potrjuje, da se je odzval na toženčeve klice iz avtomobila, kakor je zatrjeval in izpovedal tožnik. Posnetki ne potrjujejo pritožnikove ocene, da je tožnik k toženčevemu avtomobilu pristopil z namenom, da bi naredil red. Zakaj naj bi z vprašanjem „Was?“ tožnik, ki je nemško govoreča oseba, toženca izzival, pritožba ne pojasni. Tožnikovega ravnanja ni mogoče oceniti kot namernega izzivanja. Tudi če se je tožnik dolgo zadrževal na prostoru za točenje goriva, za toženčevo reakcijo s fizičnim nasiljem ni opravičila. Pritožbena trditev, da je vse skupaj trajalo 15 minut, je pritožbena novota. Posnetki kamer kažejo bistveno krajši čas od trenutka, ko je toženec svoje vozilo postavil za tožnikov avtomobil do trenutka, ko je toženec spraznil prostor ob točilnem mestu. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik k nastanku škode ni prispeval ter da deljene odgovornosti za tožencu nastalo škodo ni. Ker je potek dogodka mogoče ugotoviti z ogledom video posnetkov, je nepomembno, kako je posnetke razlagal policist. 12. Pritožnik pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik bolečine trpel tudi v bodoče. V štirinajsti točki sodbe so bolečine in nevšečnosti natančno opisane in pri tem kakršnekoli bolečine v bodočnosti niso omenjene. Pri tem, ko je sodišče v zaključnem stavku štirinajste točke povzelo, za katere bolečine se odškodnina priznava, je, očitno po pomoti, naštelo tudi bodoče telesne bolečine. Gre za očitno pisno pomoto, saj o bodočih bolečinah v postopku ni bilo govora.

13. Obstoj strahu pritožnik zanika z razlago, da se je tožnik brez strahu približal njegovemu avtomobilu, da se je sprehajal pred njegovim avtomobilom, sedel v avto, si nekaj zapisoval .. Tožnik je jasno izpovedal, da je strah utrpel šele zaradi toženčevega nasilnega dejanja, po katerem se je, kar kažejo posnetki kamer, hitro odpeljal s kraja dogodka. Da bi ga bilo strah pred tem dogodkom, tožnik ni zatrjeval ali izpovedoval in tak strah ni ugotovljen.

14. Tožnik je materialno škodo dokumentiral z zdravniškim spričevalom, ki potrjuje uporabo mazil in zdravil ter izkazuje njihovo ceno. Z vožnjami, potrebnimi zaradi dogodka in njegovih posledic, je tožnik toženca seznanil že pred postopkom (dopisa A 6 in A 7), v postopku pa dopisa, s katerima je to storil, predložil. Toženec je v odgovoru na tožbo opozoril zgolj to, da račun ni uraden, drugih trditev, s katerimi bi nasprotoval uveljavljani materialni škodi, pa ni podal. Ker račun ni edini dokaz, s katerim je mogoče dokazati uporabljena zdravila in njihovo vrednost, je sodišče zahtevku za materialne stroške utemeljeno sledilo. Gre za zdravila, ki so potrebna za zdravljenje poškodbe, kakršne je tožnik utrpel in razumno argumentirane vožnje. Ob zaslišanju tožnika bi toženec višino stroškov lahko preverjal, pa tega ni storil. 15. Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja kršitev materialnega prava pri priznanju odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno ugotovljene dejanske okoliščine – da je bil tožnik prvi teden po dogodku omejen na domače okolje in da v času dveh do treh tednov ni bil sposoben izvajati hišnih del ter se športno udejstvovati – ne utemeljujejo priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljene nevšečnosti namreč niso prerasle v samostojno obliko škode. Odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je mogoče priznati le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (duševne bolečine močnejše intenzivnosti, ki trajajo daljši čas) ali če to opravičujejo posebne okoliščine. V sodni prasko so zato redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem), pogosti pa primeri zavrnitve takih zahtevkov (npr. osem mesecev zmanjšana moč roke fizičnega delavca, tri mesece omejena gibljivost treh prstov desnice, pet mesecev trajajoča posttravmatska stresna motnja in mnogi drugi; prim. II Ips 618/2005, II Ips 103/98, II Cp 2471/2009, II Cp 1471/2009). Ugotovljeno tožnikovo prikrajšanje zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti je upoštevano v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

16. Zaradi nepravilnega materialno pravnega zaključka glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojeno odškodnino treba zmanjšati za 450,00 EUR. Toliko je namreč prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo za to obliko škode. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato v tem obsegu spremenjena, v ostalem delu pa potrjena (358. čl. in 353 čl. ZPP).

17. Kadar pritožbeno sodišče odločitev spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Priznani stroški tožeče stranke znašajo 1.538,60 EUR, tožene stranke pa 399,55 EUR (specifikacija je razvidna iz 22. točke prvostopenjske sodbe). Tožeča stranka je uspela uveljaviti 55 % zahtevka. Tožena stranka se je uspela ubraniti 45 % zahtevka. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 845,90 EUR, tožena pa do povrnitve 180,00 EUR stroškov postopka. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 665,90 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

18. Tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na uspehu strank. Tožnik je prisojeno odškodnino uspel znižati za 450,00 EUR, kar je 24 % uspeh. V tem obsegu je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali v sledeči višini: nagrada za postopek (tar. št. 3210 Odvetniške tarife) 139,20 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR, DDV 34,98 EUR, sodna taksa za pritožbo 165,00 EUR.

19. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 761/2016 z dne 6.4.2016 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.