Jedro

Sodišče prve stopnje je obseg nepremoženjske škode ugotavljalo z dvema izvedencema, pri čemer je sledilo le mnenju enega izvedenca, čeprav se mnenji med seboj razlikujeta. Ni se opredelilo do mnenja dr. M. in ga ni ocenilo ter se ni opredelilo do omenjenih nasprotij in jih v postopku tudi ni poskušalo odpraviti v skladu s postopkovnimi napotki iz 254. čl. ZPP. S tem je kršilo določbe o dokazovanju z izvedenci. Te kršitve postopka pa bi lahko vplivale na ugotovitev obsega nepremoženjske škode – telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neupoštevanje postopkovnih napotkov iz 254. čl. ZPP pa lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških postopka (2. in 3. odstavek izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 29.4.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v drugem odstavku izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in v tretjem odstavku odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 198.891,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2006 dalje do plačila.

Proti sodbi se zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki dosodi pravično odškodnino. V pritožbi najprej navaja, da je zahtevek v skupni višini 13.020.700,00 SIT z vlogo z dne 22.7.2004 skrčil na 9.020.700,00 SIT. Skrčitev tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče štelo za delni umik tožbe, za kar je po mnenju sodišča potrebno soglasje tožene stranke, ki se je že spustila v obravnavanje zadeve. Ker soglasje tožene stranke ni bilo dano, je sodišče odločalo o celotnem prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. Taka odločitev sodišča je po mnenju tožnika napačna. Tožnik boleha zaradi dveh obolenj, ki sta posledici izpostavljenosti azbestu, in sicer ima pljučno azbestozo in plevralne plake. Diagnozi sta potrdila oba sodna izvedenca medicinske stroke, ki sta bila postavljena v tem postopku. Iz obrazložitve na strani 4 in iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.5.2005 je razvidno, da je sodišče med dokaze sprejelo tudi izvedensko mnenje prof. dr. E.M. z dopolnitvijo, vendar pa razen glede diagnoz obeh tožnikovih obolenj v nadaljevanju obrazložitve sodbe pri določanju višine odškodnine (temelju tožena stranka in intervenient nista ugovarjala) tega izvedenskega mnenja ni upoštevalo. Navedlo je sicer, da je ugodilo predlogu tožene stranke in postavilo novega izvedenca pulmološke stroke, ni pa navedlo razlogov za tako odločitev ne v sodbi in ne v sklepu o postavitvi novega izvedenca. O vseh nadaljnjih elementih, ki vplivajo na določitev višine škode, je sodišče odločalo izključno na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. in v ničemer ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. M. Za tako postopanje ni navedlo nikakršnega razloga. Izvedenca imata o nekaterih posledicah z azbestom povezanih obolenj pri tožniku različna mnenja. Dr. M. meni, da se tožnikovo zdravstveno stanje v zvezi z azbestnima boleznima počasi slabša, da postopno slabšanje lahko pričakujemo tudi v bodoče, da so tožnikove telesne bolečine lažje intenzitete posledica z azbestom povezanih obolenj in se bodo v bodoče lahko stopnjevale, prav tako so fizične omejitve, kot so hitra utrujenost, nezmožnost fizičnega dela, suh kašelj, opustitev kolesarjenja, okvirno v 50 % posledica izpostavljenosti azbestu. Izvedenka pravi, da je tožnik po zdravljenju alkoholizma skoraj abstinent, zabeležk o drugih komplikacijah alkoholne razvade iz preteklih let pa ni našla. Na drugi strani pa dr. D. zaključuje, da se tožnikovo zdravstveno stanje glede azbestnih obolenj ne slabša, da je prognoza plevralnih plakov dobra, verjetnost napredovanja azbestoze v desetih letih od 10 do 15 %, da tožnikove bolečine, kot tudi vse že naštete težave, niso posledica azbestnih obolenj, ampak drugih zdravstvenih težav tožnika, ki jih sicer ugotavlja tudi dr. M., a jim ne pripisuje enakih posledic. Poleg tega dr. D. pravi, da tožnik še uživa alkoholne pijače, azbestni obolenji pa mu ne puščata funkcionalnih okvar. Prikazana nasprotja imajo velik vpliv na določanje odškodnine, saj je od mnenja izvedenca odvisno, ali je tožnik upravičen do odškodnine zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnini po obeh postavkah je sodišče na podlagi mnenja dr. D. zavrnilo, z vidika mnenja dr. M. pa je taka odločitev neutemeljena. Vsi dokazi v postopku imajo enako dokazno moč in sodišče mora odločati na podlagi presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. V konkretnem primeru pomembnega dokaza ni upoštevalo, hkrati pa takega postopanja ni utemeljilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se sodbe v delu, v katerem ne upošteva izvedenskega mnenja dr. M., ne da preizkusiti, ker o tem nima razlogov. Hkrati obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in tem, kar izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M. Zaradi take presoje dokazov je tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj so zaključki obeh izvedencev o bistvenih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče ni ponudilo razloga, zakaj kaže slediti le enemu od obeh mnenj. Tožnik meni, da je sodišče na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovil dr. D., napak uporabilo materialno pravo. Dokazano je, da tožnik trpi zaradi dveh z azbestom povezanih obolenj in je njegov strah pred napredovanjem azbestoze in pred razvojem novih težjih azbestnih obolenj objektivno utemeljen, upoštevaje dejstvo, da tožnik še ni tako star, pa mu je prisodilo odškodnino za strah, kot se priznava tožnikom s plevralnimi plaki. Prav tako je verjetnost nevšečnosti in potrebe po invazivnih preiskavah ob nadaljnjem zdravljenju pri tožniku zaradi dveh obolenj večja kot pri tistih, ki imajo zaradi azbesta razvito le eno lažjo bolezen, denimo plevralne plake. Izvedenec je v mnenju izrecno navedel, da psihološke posledice z azbestom povezanih obolenj pri tožniku in strah pred nadaljnjim potekom bolezni vplivajo na njegovo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče pri presoji upravičenosti do odškodnine iz tega naslova navedenega ni upoštevalo oziroma se je postavilo na stališče, da je opisano škodo že upoštevalo pri odškodnini za strah. Taka utemeljitev je v nasprotju z zakonom. V skladu s 1. odst. 200. čl. ZOR so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah dve ločeni premoženjski škodi, za kateri sodišča lahko prisojajo odškodnino. Odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je upoštevaje že uveljavljeno sodno prakso prenizka. Zaradi navedenega je tožnik prepričan, da bi mu sodišče najmanj v tem delu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo odmeriti pravično odškodnino. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov medicinske ekspertize in glede stroškovne odločitve. Sodišče je za sestavo druge in tretje pripravljalne vloge od priglašenih 750 in 500 točk priznalo le 50 točk za sestavo vsake, ker naj ne bi šlo za pripravljalni vlogi v smislu odgovora na navedbe nasprotne stranke, temveč za pripombe na izvedensko mnenje. Stroške za sestavo četrte pripravljalne vloge pa je zavrnilo z razlogom, da za pravdo ni bila potrebna. V tej vlogi je tožnik obrazloženo nasprotoval predlogu tožene stranke, pri tem pa je šlo za predloge, ki so se nanašali na razjasnitev dejanskega stanja in interpretacijo izvedenskega mnenja. Sodišče je tudi za stroške končnega poročila v nasprotju z v praksi uveljavljenimi 50 točkami tožniku priznalo le 20 točk. Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je najprej podala izvid in mnenje izvedenka dr. E.M., ki ga je na pripombe tožene stranke dopolnila. Tožena stranka je tudi po dopolnitvi nasprotovala mnenju navedene izvedenke. Trdila je, da izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja, da je mnenje nepopolno, ker izvedenka ni pojasnila, na podlagi česa je prišla do postavljene diagnoze, da je mnenje v nasprotju z opravljenimi preiskavami, zlasti kar se tiče ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in da je pristransko, ter je predlagala drugega izvedenca, ker je menila, da gre za take pomanjkljivosti, ki se jih ne bi dalo odpraviti z dopolnitvijo ali zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in je določilo novega izvedenca dr. A.D., ki je podal izvid in mnenje, dopolnitve pa nato sodišče ni zahtevalo, ker tožena stranka, ki je to predlagala, ni založila predujma. Sodišče prve stopnje je kot dokaz upoštevalo obe izvedenski mnenji, tudi mnenje dr. E.M., kar izhaja iz dokaznega sklepa v zapisniku o glavni obravnavi na list. št. 82, svojo odločitev pa je oprlo le na izvedensko mnenje dr. D. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je na peti strani navedlo, da je poverilo izvedenstvo medicinske pulmološke stroke Bolnišnici Golnik, ki je za to nalogo določila prof. dr. E.M., ki je podala pisno mnenje in dopolnitev; tožena stranka je podala (že zgoraj navedene pripombe) na mnenje z dopolnitvijo dr. M. in je predlagala postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je štelo, da je izvedensko mnenje dr. D. popolno, strokovno in v njem ni nasprotij, ki bi terjala dopolnitev in se pri tem sklicevalo na 3. odst. 254. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja dr. M. in do razlik in nasprotij v obeh mnenjih. Izvedenka dr. M. ugotavlja, da se tožnikovo zdravstveno stanje počasi slabša, da tožnik pod lopaticami čuti zbadajoče bolečine, ki se pričakujejo tudi vnaprej in so v zvezi z azbestno boleznijo, da se hitro utrudi, ne more fizično delati, suho kašlja, ne zmore naporov in so po mnenju izvedenke splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 50 % zaradi bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu, za 50 % pa zaradi bolezni srca. Izvedenec dr. D. pa meni, da tožnik ne trpi fizičnih bolečin, da mu bolezni ne povzročajo funkcionalnih okvar, njegove subjektivne težave niso posledica azbestoze in plevralnih plakov, temveč drugih bolezni, sedanje stanje bolezni se ne slabša. Sodišče prve stopnje je obseg nepremoženjske škode ugotavljalo z dvema izvedencema, pri čemer je sledilo le mnenju enega izvedenca, čeprav se mnenji med seboj razlikujeta. Ni se opredelilo do mnenja dr. M. in ga ni ocenilo ter se ni opredelilo do omenjenih nasprotij in jih v postopku tudi ni poskušalo odpraviti v skladu s postopkovnimi napotki iz 254. čl. ZPP. S tem je kršilo določbe o dokazovanju z izvedenci (2. odst. 254. čl. ZPP). Te kršitve postopka pa bi lahko vplivale na ugotovitev obsega nepremoženjske škode – telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. ZPP v 254. čl. določa, kako naj ravna sodišče prve stopnje pri dokazovanju z izvedenci in kako naj odpravi morebitna nasprotja in pomanjkljivosti pri izdelavi izvedenskih mnenj, neupoštevanje postopkovnih napotkov iz 254. čl. ZPP pa lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP), ki jo je tožena stranka v postopku uveljavljala. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe ugodilo in jo je v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se bo moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti do obeh izvedenskih mnenj in v skladu s postopkovnimi napotki iz 245. čl. ZPP odpraviti nasprotja med ugotovitvami obeh izvedencev o odločilnih okoliščinah, ki vplivajo na ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, in odločiti še o tožbenem zahtevku, ki je bil zavrnjen (1. odst. 354. čl. ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od celotnega uspeha v postopku, je sodišče prve stopnje moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v 3. odstavku izreka sodbe. Glede na sprejeto odločitev se ni opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb tožnika, pripominja le, da je vlogo stranke, v kateri ta poda pripombe na izvedensko mnenje, odgovori na navedbe nasprotne stranke in se opredeli do njenih dokaznih predlogov glede na njeno pravico v postopku, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih nasprotne stranke, gotovo treba šteti za pripravljalno vlogo, ki je bila potrebna v postopku.