Jedro

Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da je toženec neupravičeno posekal les. S tem je zatrjevala protipravno ravnanje, torej enega od elementov odškodninske odgovornosti. Da je šlo za neupravičen poseg v premoženje izhaja tudi iz določbe 88. čl. ZDen. Zatrjevala pa je tudi škodo, ki jo je utrpela. Če je že sodišče prve stopnje štelo, da ni podana pravna podlaga neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR), pa bi moralo presojati zahtevek na drugi pravni podlagi,ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj sodišče prve stopnje na pravno podlago, ki jo navaja tožeča stranka ni vezano, vezano je le na trditveno podlago stranke, ta pa je podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožečih strank, s katerim so zahtevale plačilo zneska 2.649,07 EUR nastalega zaradi koristi, ki jih je tožena stranka imela, ko je v gozdu, ki je bil predmet denacionalizacijskega postopka, posekala 17 dreves. Obrazložilo je, da parcela, na kateri naj je tožena stranka opravila posek dreves v času poseka še ni bila v solasti tožnikov in toženca kot denacionalizacijskih upravičencev, zato tožniki niso bili prikrajšani z obogatitvijo tožene stranke, s tem pa ni bil podan eden od temeljnih elementov neupravičene obogatitve.

Tožeče stranke so se zoper sodbo pravočasno pritožile in s pritožbo uveljavljajo pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da so solastniki gozdnega zemljišča, parcele št. ... k. o. Š., ki je vpisana pri vložku št. ... k. o. Š., ta nepremičnina pa je bila pravnim prednikom strank vrnjena z denacionalizacijskim postopkom s pravnomočno odločbo U. e. M. z dne 12. 6. 1996. Že pred končanim denacionalizacijskim postopkom pa je toženec januarja 1995 na parceli št. ... brez predhodnega odkazila posekal 17 dreves iglavcev. Toženec je ta les prodal S. G. G., ki mu je za ta les izplačala 761.809,40 takratnih SIT kupnine. Zato menijo, da je bil njihov zahtevek, da jim toženec plača ustrezen del kupnine, saj je bil neupravičeno obogaten, utemeljen in ga sodišče ne bi smelo zavrniti. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je obstojal pravni temelj za pridobitev koristi, ki jo je imel toženec, vendar se sodišče o tem ni opredelilo, pač pa se je zgolj sklicevalo na dejstvo, da v času toženčevega poseka, tako kot seveda tudi toženec, tudi tožniki še niso bili lastniki navedene nepremičnine. To dejstvo je sicer resnično, saj pravno formalno pravdne stranke v januarju 1995 niso postale lastnika gozda, so pa kot dediči denacionalizacijskih upravičencev predlagali uvedbo in bili strani v denacionalizacijskem postopku, ki je tekel pri U. e. M. Glede na določilo Zakona o denacionalizaciji je bilo prepovedano kakršnokoli razpolaganje s premoženjem, ki je bilo predmet vračanja kot tudi uživanje le-tega. To je med drugim sodišču tudi izrecno pojasnil kot priča zaslišani revirni gozdar S. T. Toženec je ravnal v nasprotju s to prepovedjo in je s tem tožnike prikrajšal za utemeljeno pričakovano korist od njihove solastnine. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka kot tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje med strankami ni bilo sporno. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so pravno pomembna, so naslednja: denacionalizacijski postopek, katerega predmet je bila tudi ta gozdna parcela, je tekel na predlog strank, predlog pa je bil vložen 1993. leta; vse pravdne stranke so bili dediči po pokojnih lastnikih in denacionalizacijski upravičenci; toženec je na parceli v 1995. letu posekal 17 dreves in jih prodal podjetju S. d.d. G. G. in 20. 3. 1995 prejel plačilo v višini 761.809,40 takratnih SIT, denar pa je sam zadržal;denacionalizacijski postopek je bil na U. e. M. končan s pravnomočno delno odločbo z dne 12. 6. 1996; zapuščinski postopek po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu J. Z. je bil končan s sklepom z dne 23. 11. 2000 pod opr. št. D 84/2000, po pokojnem M. Z. pa pod opr. št. D 305/2000 z dne 16. 11. 2000. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določbe čl. 78 Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da se dedovanje po umrlem v postopku denacionalizacije uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju in da takrat tudi preide pokojnikova zapuščina na dediče, štelo, da takrat ko je toženec posekal drevesa, jih prodal in si zadržal kupnino, pravdne stranke še niso bili solastniki teh parcel, zato je tudi zavrnilo zahtevek in se z ostalimi ugovori strank ni ukvarjalo. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča takšni zaključka sodišča prve stopnje niso pravilni in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, iz tega razloga pa tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Na podlagi splošnih določb odškodninskega prava odgovarja za škodo tisti, ki jo povzroči (154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se na podlagi določbe čl. 1060 Obligacijskega zakonika - OZ uporablja), enako pa velja tudi pri obogatitvah, saj mora korist vrniti obogateni. Sodišče je napačno obrazložilo pravno podlago. Že II. odst. 72. čl. ZDen določa, da so odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanje premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljanja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo, kar pomeni, da se ti zahtevki priznavajo za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 52/98 z dne 18. 3. 1999 navedlo, da pri tem ni pomembno, kdaj denacionalizacijski upravičene postane lastnik denacionaliziranega premoženja in da velja le, da so upravičenci do odškodnine samo tisti, ki s svojo zahtevo za denacionalizacijo uspejo, kar pa tožniki so. Res je, da 71. čl. ZDen ureja druge vrste odškodninskih zahtevkov, vendar pa tudi iz te določbe izhaja, da je toliko bolj upravičen zahtevek tožnikov proti tožencu, pa čeprav tožniki (pa tudi toženec ne) v času sečnje še niso postali lastniki nepremičnine. Bistveno je, da je toženec samovoljno sekal les v času, ko je vedel, da je bil v teku denacionalizacijski postopek in ko ga je vezala tudi določba 88. čl. ZDen, ki je prepovedovala vsakršno razpolaganje s premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka.

Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da je toženec neupravičen posekal les. S tem je zatrjevala protipravno ravnanje, torej enega od elementov odškodninske odgovornosti. Da je šlo za neupravičen poseg v premoženje izhaja tudi iz določbe 88. čl. ZDen. Zatrjevala pa je tudi škodo, ki jo je utrpela. Če je že sodišče prve stopnje štelo, da ni podana pravna podlaga neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR), pa bi moralo presojati zahtevek na drugi pravni podlagi,-ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj sodišče prve stopnje na pravno podlago, ki jo navaja tožeča stranka ni vezano, vezano je le na trditveno podlago stranke, ta pa je podana. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje ob nepravilni uporabi materialnega prava dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo (čl. 355 ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju upoštevati vse navedeno in obravnavati zahtevek tožeče stranke ter vse njene ugovore.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.