Jedro

Zahtevki iz garancije in zahtevki iz naslova jamčevanja za napake niso eni in isti zahtevki. Za uveljavljanje enih in drugih veljajo različne predpostavke in (predvsem) različni roki. Ker je pogosto mogoče uveljavljanje tako enih kot drugih, pa je odločitev o tem, kaj bo zahteval, stvar upravičenca.

Napake v solidnosti gradnje obsegajo napake na vseh tistih (vitalnih) delih zgradbe, ki bi morali opravljati svojo funkcijo (vsaj) 10 let po izgradnji, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma zaradi uporabe objekta. Gre torej za napake na vseh delih objekta, ki omogočajo, da ta normalno opravlja svojo funkcijo prostora za bivanje oziroma opravljanje dejavnosti.

OZ v 640. členu določa, da se v primeru, ko naročnik zahteva znižanje plačila zaradi napak na stvari, le-to zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Sodišče z znanjem, potrebnim za izračun manjvrednosti, ne razpolaga, podlage za to, na kakšen način je manjvrednost treba izračunati, pa ne daje niti zakon. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem utemeljeno sledilo mnenju izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. ter IV. do VII. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, v višini 1.660,18 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 128283/2010 z dne 16. 9. 2010 tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Dovolilo je spremembe tožbe z dne 15. 3. 2011, 11. 6. 2013 in 2. 9. 2013 (II. točka izreka). Delna umika tožbe z dne 4. 12. 2012 in 11. 6. 2013 za plačilo v skupni višini 83.649,13 EUR je vzelo na znanje in je v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka). Pogodbeno ceno, določeno v gradbeni pogodbi, v višini 375.275,62 EUR je zmanjšalo za znesek 7.504,15 EUR in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki navedeni znesek izplača. V preostalem znesku (nad 7.504,15 EUR) je tožbeni zahtevek iz naslova znižanja pogodbene cene zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni v višini 56.291,34 EUR (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izroči dnevnik o izvajanju del in dokazilo o zanesljivosti objekta (VI. točka izreka), tožeči stranki pa je v plačilo naložilo 1.851,07 EUR toženčevih pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka odločbo izpodbija v zavrnilnem delu IV. točke izreka ter v V. in VII. točki izreka, tožena pa v II., (v obsodilnem delu) IV., VI. in VII. točki izreka. Obe stranki uveljavljata vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču vsaka od njiju predlaga spremembo odločbe v izpodbijanem delu, na zanjo ugoden način, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je vložila tudi pravočasen odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem je predlagala njeno zavrnitev.

4. Nobena od pritožb ni utemeljena.

Glede zahtevka za znižanje kupnine zaradi stvarni napak na objektu O pritožbi tožeče stranke v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja napak

5. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe oprlo na prvi odstavek 11. člena Gradbene pogodbe št. 10/2008 za izvedbo rušitvenih in gradbeno-obrtniških del na stanovanjsko poslovnem objektu B. (v nadaljevanju pogodba). V njem je določena garancijska doba, v kateri izvajalec jamči naročniku. Dogovorjen je 10 letni jamčevalni rok za konstruktivne elemente, fasado, streho in skrite napake ter 2 letni jamčevalni rok za kakovost in solidnost izvedbe ostalih del. 6. Garancijo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja le v zvezi s prodajno pogodbo. V zvezi z gradbenimi pogodbami je ta urejena v Posebnih gradbenih uzancah (v nadaljevanju PGU), z uporabo katerih sta stranki izrecno soglašali (14. člen pogodbe). Skladno z njimi izvajalec jamči, da so izvedena dela ob sprejemu in izročitvi v skladu s pogodbo, predpisi in pravili stroke in da nimajo pomanjkljivosti, ki bi onemogočale ali zmanjševale njihovo vrednost ali njihovo primernost za redno uporabo oziroma uporabo, določeno s pogodbo. Garancijski rok je dve leti od začetka uporabe objekta, če ni s pogodbo dogovorjeno drugače (85. in 86. uzanca). Prav takšno, drugačno pogodbeno določilo po presoji višjega sodišča pomeni določba o 10 letnem jamčevalnem roku za konstitutivne elemente, fasado, streho in skrite napake.

7. Vendar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni uveljavljala zahtevkov iz pogodbene garancije. Tako PGU kot pogodba namreč kot možnosti, ki jih naročnik ima na podlagi takšne garancije, določata zahtevek na odpravo napak in odpravo napak na stroške izvajalca (11. člen pogodbe ter 89. in 90. uzanca). Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni zahtevala nič od navedenega. V svojih trditvah se celo nikoli ni sklicevala na določbo 11. člena pogodbe. Izrecno in jasno je uveljavljala jamčevalni zahtevek zaradi skritih napak stvari, in sicer zahtevek za znižanje kupnine (ter se ob tem ves čas opirala na določbe OZ). Zahtevki iz garancije in zahtevki iz naslova jamčevanja za napake niso eni in isti zahtevki. Za uveljavljanje enih in drugih veljajo različne predpostavke in (predvsem) različni roki. Ker je pogosto mogoče uveljavljanje tako enih kot drugih, pa je odločitev o tem, kaj bo zahteval, stvar upravičenca. V obravnavanem primeru se je, kot rečeno, tožeča stranka (kljub določbi o pogodbeni garanciji) odločila za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka. Pritožba zato ne more uspeti z očitkom, da je v 11. členu pogodbe izrecno dogovorjen 10 letni jamčevalni rok za skrite napake. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na to določbo je napačno. Kljub temu pa je slednje pravilno ugotavljalo ali je tožeča stranka jamčevalne zahtevke zaradi posameznih napak uveljavila v za to predvidenih rokih – torej v 2 oziroma 10 letih od prevzema objekta. Skladno z OZ se namreč naročnik na skrite napake lahko sklicuje dve leti (drugi odstavek 634. člena), v primeru napak, ki zadevajo solidnost gradbe pa 10 let (prvi odstavek 662. člena), od prevzema objekta.

8. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ne uporablja izraza „solidnost gradbe“, ampak govori o konstrukcijskih (oziroma sistemskih) in ne-konstrukcijskih napakah. Vendar zgolj takšno poimenovanje ne vpliva na pravilnost odločitve o tem, katere napake so tiste, za katere velja 10 letni jamčevalni rok. Po presoji pritožbenega sodišča namreč napake, ki jih slednje označi kot konstrukcijske, dejansko predstavljajo napake, ki vplivajo na solidnost gradbe. Takšne napake, kot izpostavlja pritožba,(1) obsegajo napake na vseh tistih (vitalnih) delih zgradbe, ki bi morali opravljati svojo funkcijo (vsaj) 10 let po izgradnji, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma zaradi uporabe objekta. Gre torej za napake na vseh delih objekta, ki omogočajo, da ta normalno opravlja svojo funkcijo prostora za bivanje oziroma opravljanje dejavnosti. V navedeno kategorijo tako spadajo tudi napake, zaradi katerih stabilnost zgradbe ni ogrožena, je pa zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena njena normalna funkcija.

9. Sodišče prve stopnje je kot konstrukcijsko napako označilo vsa zamakanja, za katera je (sladno z mnenjem izvedenca) ugotovilo, da so posledica nepravilno izvedene hidroizolacije (gre za zamakanje ob ALU obrobah ter zamakanje in rjavenje notranje stene v pisarnah).(2) Napake v izvedbi hidroizolacije, katerih posledica je zamakanje na več mestih v objektu, po presoji višjega sodišča pomenijo tudi napake v solidnosti gradbe. Na drugi stranki je sodišče prve stopnje v zvezi z zamakanjem v dnevni sobi (spet skladno z mnenjem izvedenca) ugotovilo, da to ni posledica napak v izvedbi hidroizolacije, ampak gre za pojav, do katerega pride v življenjski dobi objekta (zaradi stika vgradnega elementa in konstrukcije). To „napako“ je označilo kot ne-konstrukcijsko. Po presoji višjega sodišča gre tudi za napako, ki ne vpliva na solidnost gradnje. Med takšne napake velja uvrstiti tudi napačno izvedbo estriha in pojavljanje lasastih razpok v stenah, za katere je izvedenec navedel, da za bivanje v hiši niso nevarne (dopolnitev mnenja št. 1), niti (bistveno) ne zmanjšujejo normalne uporabe (funkcioniranja) zgradbe, nastale pa so zaradi delnega posedanja oziroma stabilizacije objekta. Da bi tožeča stranka jamčevalne zahtevke zaradi navedenih napak lahko uveljavila, bi se torej te morale pokazati v roku dveh let po prevzemu objekta.

10. Sodišče prve stopnje je tako (kljub drugačnemu poimenovanju) pravilno presodilo, katere napake je tožeča stranka uveljavila v okviru jamčevalnih rokov. Posledično je tudi pravilno ugodilo zgolj delu zahtevka za znižanje kupnine.

O pritožbi obeh pravdnih strank v zvezi z načinom uveljavljanja zahtevka za znižanje kupnine

11. Obe pritožbi pravilno izpostavljata, da OZ v 640. členu določa, da se v primeru, ko naročnik zahteva znižanje plačila zaradi napak na stvari, le-to zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Skladno s tem, je tožeča stranka zahtevala 50% znižanje pogodbene cene za betonska in armirano betonska, kleparska in fasadna dela. Izračunala je, da to pomeni znižanje celotne pogodbene cene za 44.357,35 EUR ter na tak način tudi oblikovala zahtevek za znižanje plačila (zahtevala je, da se celotna pogodbena cena, v višini 375.275,62 EUR, zniža za znesek 44.357,35 EUR, navedeni znesek pa se naloži v plačilo toženi stranki). V samem zahtevku torej tožeča stranka ni zahtevala znižanja kupnine v razmerju med vrednostjo dela z napako in njegovo vrednostjo brez napak. Dejstvo pa je, da je trditve o procentualni manjvrednosti dela zaradi napak podala in da se je ta v postopku na prvi stopnji tudi ugotavljala.

12. Ker je za ugotovitev razmerja med vrednostjo objekta brez napak in vrednostjo objekta z napakami potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je v zvezi z njim postavilo izvedenca. Ta je izračunal, da bi bila vrednost objekta, ob upoštevanju vseh napak, ki jih je uveljavila tožeča stranka in dodatnih napak, ki jih je (očitno) opazil sam (in jih sodišče ni upoštevalo) nižja za 5,25%, kar znese 14.898,24 EUR. Do takšnega znižanja je prišel na način, da je od pogodbene cene odštel stroške, ki bodo potrebni za odpravo napak ter ocenil nevšečnosti, ki jih bo tožeča stranka zaradi napak imela (delna neuporabnost dnevne sobe, neuporabnost objekta v času odprave napak, napor zaradi reklamiranja). Takšnemu načinu izračuna manjvrednosti objekta zaradi napak, stranki v postopku na prvi stopnji nista nasprotovali. Kot rečeno sodišče z znanjem, potrebnim za izračun manjvrednosti, ne razpolaga, podlage za to, na kakšen način je manjvrednost treba izračunati, pa ne daje niti zakon. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem utemeljeno sledilo mnenju izvedenca.

13. Glede na to, da je pravilno ugotovilo, da vse napake, ki jih je ugotovil izvedenec, niso upoštevne, pa je na enak način kot prej izvedenec, tudi pravilno ugotovilo manjvrednost objekta, zgolj ob upoštevanju napak, ki jih je tožeča stranka pravilno uveljavila (znesku, potrebnemu za odpravo napak je prištelo 15% zaradi nevšečnosti, ki jih je tožnik s tem imel, s čimer se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da izvedenskega mnenja v tem delu ni upoštevalo kot tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno zakaj je tožeči stranki priznalo znižanje kupnine v znesku 978,80 EUR). Na takšen način je ugotovilo, da je objekt, zaradi napak, manjvreden za 7.504,15 EUR. Res je, da ob tem ne v obrazložitvi ne v izreku izpodbijane odločbe ni navedlo odstotka, za katerega je kupnino treba znižati. Dejstvo pa je, da je takšen odstotek (kot tudi vrednost objekta z napakami) mogoče ugotoviti s preprostimi računskimi operacijami. Tako je ob ugotovitvi, da je pogodbena vrednost objekta znašala 375.275,62 EUR in da je vrednost objekta z napakami nižja za 7.504,15 EUR, mogoče ugotoviti, da je vrednost objekta z napakami 367.771,47 EUR in da je torej (izraženo v odstotkih) objekt vreden 2% manj.

14. Sodišče prve stopnje bi, glede na večkrat zavzeto sodno prakso, da mora biti znižanje kupnine (oziroma plačila) izraženo v razmerju med vrednostjo stvari (objekta) z napako in njegovo vrednostjo brez napake, takšen izračun moralo narediti. Vendar pa, po oceni višjega sodišča, zaradi opustitve le-tega, odločba ni obremenjena s kršitvami, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita tožeča stranka, tako ni podana. Prav tako ni podana zmotna uporaba materialnega prava, ki jo v zvezi s tem očita tožena stranka. Situacija v obravnavanem primeru namreč ni primerljiva s situacijo, obravnavano v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 348/2013. Iz citirane odločbe izhaja, da v njej ni bila ugotovljena višina kupnine, niti stopnja zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi napak. Na drugi strani v obravnavanem primeru kupnina ni bila sporna, stopnjo zmanjšanja vrednosti je najprej ugotovil izvedenec, sledila pa je njena prilagoditev s strani sodišča (zaradi neupoštevnosti določenih napak). Ta sicer dejansko ni navedena, a je, kot rečeno, brez težav ugotovljiva.

O pritožbi tožene stranke na delno ugoditev zahtevku zaradi stvarnih napak

15. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je tožeča stranka pravočasno (v roku enega leta od obvestila o napaki) vložila zahtevek za sodno varstvo svojih pravic (kot to zahteva prvi odstavek 365. člena OZ). Napačno pa je njeno stališče, da je tožeča stranka v sodbi priznane napake grajala že z reklamacijskim zapisnikom z dne 28. 9. 2010, jamčevalni zahtevek pa uveljavila šele leta 2013, ko je že nastopila prekluzija. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2011 (torej pred potekom enega leta od obvestila o napaki) pojasnila, da v predmetni pravdi od tožene stranke med drugim zahteva tudi povračilo preplačanih sredstev, do katerega je prišlo zaradi stvarnih napak na objektu. To pomeni, da je sodno uveljavila svoje pravice iz naslova napak zgradbe in da je to storila pravočasno. Kot izpostavlja odgovor na pritožbo, samo dejstvo, da zahtevek tedaj še ni bil postavljen kot oblikovalni zahtevek na znižanje kupnine, pri tem ni relevantno. Sodna praksa, ki je takšno obliko določila kot obvezno in edino pravilno obliko tovrstnih zahtevkov, se je namreč oblikovala šele pozneje. V obdobju, ko je bil vložen predlog za izvršbo in je bila dopolnjena tožba, je še dopuščala dajatvene zahtevke tudi v primerih, ko je stranka zahtevala znižanje kupnine. Dejstva, da je tožeča stranka zaradi napak prvotno postavila dajatveni zahtevek, pozneje pa ga je prilagodila novim smernicam sodne prakse, ji tako ne gre šteti v škodo.

16. Dejstvo je tudi, da so se pozneje (v letih 2012, 2013 in 2015) pokazale še druge napake, da je tožeča stranka te grajala in zaradi njih prilagodila/spremenila tožbeni zahtevek. Tudi takšne prilagoditve je podala pravočasno. Prvo obvestilo o novih napakah je namreč toženi stranki podala septembra, natančneje 27. 9. 2012, tožbo pa je, na način, da je uveljavila oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine, spremenila 2. 9. 2013 – torej pred potekom enoletnega roka od obvestila.

17. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je tožeča stranka za zamakanje ter napake pri kleparskih in zaključnih delih pri fasadi vedela že pred septembrom 2010, višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka jasno trdila, da so se napake, zaradi katerih je tožbeni zahtevek spremenila na način, da je zahtevala znižanje kupnine, pojavile v letih 2012, 2013 (glej pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2013) in (pozneje zatrjevane napake) leta 2015. Tožena stranka je sicer identične navedbe, kot jih podaja v pritožbi, že podala tudi v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2013 (l. št. 214 do 216). Kljub temu, da z njimi tožeči stranki očita, da je vedela za zamakanje (na določenih mestih v objektu) ter napake pri kleparskih in zaključnih delih pri fasadi, pa izrecno ne zanika dejstva, zatrjevanega s strani tožeče stranke, da so se v kasnejših letih pokazale nove napake – torej nova zamakanja na drugih mestih in razpoke v stenah.(3) Prav to, kdaj se je posamezna napaka pokazala (izrazila), pa je ključno za odgovor na vprašanje, ali je bila pravočasno grajana in posledično, ali je bilo v zvezi z njo pravočasno zahtevano tudi sodno varstvo. Samo dejstvo, da je tožeča stranka za določene napake in zamakanja vedela že septembra 2010, tako za odločitev o sporu ni relevantno. Sodišče prve stopnje zato z opustitvijo izrecne opredelitve o tem toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.

O pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev zahtevka na plačilo pogodbene kazni

18. V zvezi z zamudo tožene stranke s končanjem del, tožeča stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da listina, naslovljena primopredajni zapisnik, z dne 24. 3. 2010, ni primopredajni zapisnik v smislu 10. člena pogodbe in določb PGU. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru to vprašanje ni relevantno. Ključna ugotovitev, pomembna za odločitev namreč je, da je tožeča stranka tega dne objekt prejela v uporabo, s tem pa se (skladno s 112. uzanco PGU) šteje, da sta bili izročitev in sprejem objekta opravljeni. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje še, da navedeni dokument ne pomeni potrdila o dokončanju del in da naj bi nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje pomenila kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče ob tem ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji tožeča stranka večkrat (tako v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2011, l. št. 63 kot v nadaljnjih vlogah) izrecno navedla, da so bila 24. 3. 2010 dela na objektu dejansko zaključena. Pritožbene navedbe so tako v nasprotju z njenimi predhodnimi navedbami, ki jim je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo.

19. Višje sodišče tako ugotavlja, da bi tožena stranka, po dogovoru s tožečo stranko, z deli morala končati do 25. 9. 2009, dejansko pa je do tega prišlo 24. 3. 2010. Do zamude je torej nedvomno prišlo. Za dopustnost izreka pogodbene kazni pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj – do zamude mora priti po krivdi izvajalca (tožene stranke).

20. Sodišče prve stopnje je zaključek, da do 6 mesečne zamude tožene stranke ni prišlo po njeni krivdi, zavzelo na podlagi ugotovitve, da je njeno nepravočasno končanje del posledica zamude izvajalca elektroinštalacij (E. d. o. o.). Navedlo je, da bi slednji z deli moral končati do 1. 6. 2009, dejansko pa je do zaključka prišlo šele 15. 11. 2009. Z dokončanjem del je torej zamujal 5 mesecev in pol. Hkrati je sledilo mnenju izvedenca, podanem v prvi dopolnitvi, da v času, ko je dela izvajal E. d. o. o., drugih del ni bilo mogoče izvajati oziroma bi bili za to potrebni dodatni napori in organizacija.

21. Takšnemu zaključku velja pritrditi – v kolikor je bilo delo tožene stranke dejansko odvisno od dokončanja dela izvajalca elektroinštalacij, je njegova zamuda hkrati pomenila zamudo tožene stranke. Ključno sporno vprašanje pa tudi v pritožbenem postopku ostaja, ali je zamuda tožene stranke res bila posledica zamujanja drugih izvajalcev (predvsem E. d. o. o., čeprav stranki izpostavljata tudi zamudo parketarja A. s. p.) ali pa je zanjo odgovorna tožena stranka sama.

22. Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla, da delo tožene stranke ni bilo odvisno od dokončanja elektroinštalacijskih del, da je ta dela lahko opravljala tudi hkrati z družbo E. d. o. o., da se po izvedbi elektroinštalacijskih del opravljajo le še zaključna gradbena dela ter da za izvedbo le-teh nikakor ni potrebnih dodatnih 5 mesecev. Zatrjevala je torej, da med dejstvom, da je z izvedbo del zamujal E. d. o. o. in dejstvom, da je z deli zamujala tožena stranka ni povezave. Toženi stranki je ob tem očitala, da kljub večkratnim pozivom in opozorilom tožeče stranke, ni nikoli navedla, katera dela je bila, po marcu 2009, ko je z deli začela družba E. d. o. o., še dolžna opraviti in katerih del ni mogla opraviti dokler ne bodo opravljena elektroinštalacijska dela. Pri takšnih očitkih vztraja tudi v pritožbi. Višje sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni. Tožena stranka je namreč nanje odgovorila na način, da je v svojo trditveno podlago povzela vsebino zapisnikov, ki so bili sestavljeni na podlagi sestankov na spornem objektu in ki (tudi po oceni višjega sodišča) izkazujejo dogajanje na gradbišču. Natančno je navedla, da: - je moral E. d. o. o. končati s kabeliranjem, da bi toženec lahko začel z zametavanjem sten, obzidavo sten v kopalnicah, zazidavo prebojev in izdelavo finih ometov; - je s polaganjem keramike, montažo knaufa in pleskarskimi deli lahko začela šele po tem, ko je E. d. o. o. pripravil dovod elektrike za pisarne; - je pred sliko-pleskarskimi deli moral E. d. o. o. dovolj dobro pripraviti odprtine za omarice; - so pred izdelavo stropnega nadstreška so morala biti končana elektroinštalacijska dela.

S tem je podala dovolj navedb, iz katerih jasno izhaja, da so njena dela bila odvisna od elektroinštalacijskih del oziroma z njimi povezana in da je posledično zaradi zamude z izvedbo slednjih, v zamudo prišla tudi sama. Navedeno je dokazala s predložitvijo zgoraj omenjenih zapisnikov. Po takšni specifikaciji so ugovori tožeče stranke, da tožena stranka ni povedala niti izkazala kako so bila njena dela povezana z deli E. d. o. o., postali preveč pavšalni. Njen predlog, naj sodišče postavi izvedenca, ki bo pregledal gradbene dnevnike in pojasnil, ali bi toženec kot dober strokovnjak, kljub zamudi E. d. o. o., z deli lahko končal pred 24. 3. 2010, pa pomeni predlog za izvedbo informativnega dokaza. Takšni dokazi v pravdnih postopkih niso dovoljeni. Tožeča stranka bi morala najprej sama podati trditve o tem, zakaj ne gre slediti trditvam tožene stranke o tem katerih del zaradi zamude E. d. o. o. ni mogla opraviti pravočasno. To bi, po oceni pritožbenega sodišča, dovolj konkretno lahko storila tudi brez vpogleda v gradbene dnevnike. Čeprav je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog po pozivu za njihovo predložitev, v smislu 227. člena ZPP, in po zaslišanju strank in prič v zvezi s tem, ji tako pravice do izjave ni kršilo.

23. Nadalje je res, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je zamuda E. d. o. o. povzročila tudi zamudo toženca zavzelo ob sklicevanju na prvo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri je slednji navedel, da v času izvajanja del E. d. o. o. in parketarskih del drugih del ni bilo mogoče opravljati oziroma bi bila za to potrebna dodatna organizacija in napori. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je ob tem prezrlo drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri je izvedenec zapisal, da brez dodatne dokumentacije (bolj) natančnih vzrokov za zamudo ne more ugotoviti. Tudi takšen odgovor izvedenca pa na zaključek, da je tožena stranka pojasnila kako so bila njena dela povezana z deli E. d. o. o. in da tožeča stranka temu ni konkretno in argumentirano ugovarjala, ne vpliva. Prav navedeni zaključek pa je ključen za sprejeto odločitev. Tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje do povzete druge dopolnitve izvedenskega mnenja ni izrecno opredelilo, tako ne pomeni kršitve pravice do izjave oziroma kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Prav tako ne vzdrži resne presoje ugovor, da bi tožena stranka svojo zamudo z deli zaradi zamude E. d. o. o. lahko opravičila kvečjemu do 15. 11. 2009. Dejstvo je, da je tožena stranka (nekatera) dela lahko opravila šele po tem, ko so bila elektroinštalacijska dela končana. Tako je jasno, da njeno delo ni moglo biti končano hkrati z delom elektroinštalaterja, ampak je bil za to potreben dodaten čas. Ob tem velja dodati, da med strankama niti ni sporno, da je bil v zamudi z opravo del tudi Z. K. in da je tožeča stranka šele 12. 1. 2010 najela novega parketarja, ki bo popravil njegove napake (neizpodbijane trditve tožeče stranke). Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vztrajala pri parketarju Z., kljub vedenju o njegovih finančnih težavah in težavah pri dobavi parketa (str. 9 sodbe), tako tudi zamude, ki je posledica zamud in nekvalitetno opravljenega dela slednjega, ni mogoče pripisati toženi stranki.

25. Višje sodišče glede na navedeno soglaša z zaključkom, da tožena stranka za zatrjevano zamudo 6 mesecev ni kriva. Ker tožeča stranka ni podala nobenih trditev o tem, v kakšno zamudo bi tožena stranka prišla neodvisno od zamude ostalih izvajalcev, je zavrnitev njenega tožbenega zahtevka v tem delu pravilna.

O pritožbi tožene stranke zoper II. in VI. točka izreka

26. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper VI. točko izreka izpodbijane odločbe, torej zoper odločitev, da mora tožeči stranki izročiti gradbeni dnevnik in dokazilo o zanesljivosti objekta. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji večkrat zatrjevala, da z navedeno dokumentacijo ne razpolaga, saj ji je tožena stranka ni izročila. Toženo stranko je tudi večkrat pozvala, naj navedeno dokumentacijo predloži tekom tega postopka. Hkrati je celo pozvala sodišče prve stopnje naj njeno predložitev zahteva na podlagi 227. člena ZPP. Tožena stranka pa, v nasprotju s tem kar trdi v pritožbi, ni tekom postopka na prvi stopnji nikoli zatrjevala, da bi tožeči stranki izročila gradbeni dnevnik. V pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2013 je navedla le, da ji je izročila dokazilo o zanesljivosti objekta. Na ugovor tožeče stranke, da tega ni prejela, ki pomeni zatrjevanje negativnega dejstva, pa ni podala natančnejših navedb (npr. o tem kdaj in komu naj bi ga izročila). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da tudi navedeni dokument ni bil izročen. Posledično je izpodbijana sodba tudi v tem delu pravilna.

27. Tožena stranka v uvodu pritožbe izpodbija tudi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe (II. točka izreka). V zvezi s tem v nadaljevanju ne poda nikakršne obrazložitve. Višje sodišče je zato pritožbo v tem delu preizkusilo le na podlagi uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri čemer kršitev na katere pazi v okviru navedene določbe, ni našlo.

Sklepno

28. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kot izhaja iz zgornje obrazložitve te niso utemeljene, odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pa je pravilna (saj slednje ni zagrešilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP). Zaradi pravilnosti odločitve o glavni stvari je treba obe pritožbi zavrniti tudi v delu, v katerem pravdni stranki (zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari) izpodbijata odločitev o pravdnih stroških. Višje sodišče je tako obe pritožbi v celoti zavrnilo, odločbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (II. ter IV. do VII. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

29. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato mora vsaka od njiju kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Poleg tega mora tožena stranka tožeči povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo 1.340,80 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV, kar skupaj znese 1.660,18 EUR.

Op. št. (1): Hkrati pa je takšna opredelitev podana tudi v komentarju OZ (posebni del), 3. knjiga, str. 1046 Op. št. (2): Istovrstne napake je torej presojalo enotno (kar je še bolj očitno pri obravnavi razpok v stenah, do katerih je podalo celo enotno opredelitev). Pritožbeni očitki, da bi to moralo storiti, pa ni, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Op. št. (3): Da so napake sicer obstajale že od izgradnje objekta, kot vidne napake pa so se izrazile šele pozneje, je povedal tudi izvedenec