Jedro

Pri rešitvi spornega pravnega razmerja se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pogodbo o zavarovanju, sklenjeno med tožečo stranko in Draganom K., katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03. Če je s premijskim sistemom za razširitev zavarovalnega kritja ali za povečano nevarnost določena dodatna premija in če ta ni plačana, ima zavarovalnica pravico izterjati del odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški v razmerju med plačano premijo in premijo, ki bi zaradi razširitve zavarovalnega kritja ali povečane nevarnosti morala biti plačana (1. točka 2. odst. 2. člena Splošnih pogojev). Tako pravico ima tožeča stranka tudi takrat, kadar sta zavarovanec oziroma sozavarovana oseba prepustila vozilo v upravljanje osebi z lastnostmi, ki pomenijo povečano nevarnost in se zanjo zahteva plačilo dodatne premije (2. točka 2. odst. 2. člena Splošnih pogojev). Za povečano nevarnost se skladno s premijskim sistemom za zavarovanje avtomobilske odgovornosti med drugim šteje posest in uporaba vozila, ki ga vozi voznik z manj kot tremi leti vozniških izkušenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 115.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 do plačila in ji povrniti 17.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2005 do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem mnenju so bile kršene določbe 6., 7., 8.,

10., 11., 13. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi opustitve vročitve pa toženec vse do prejema sodbe v postopku ni mogel sodelovati. Na podlagi Splošnih zavarovalnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, bi morala tožeča stranka vtoževani znesek najprej izterjati od svojega zavarovanca, ki je v Splošnih zavarovalnih pogojih naveden na prvem mestu. Neprevidnost druge udeleženke prometne nezgode, to je gospe Š., je prispevala, da je prišlo do trčenja. V letu 2004 je toženec zelo redko prihajal v N., saj je bilo njegovo gibanje zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči 22.1.2004, omejeno.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaradi toženčeve pasivnosti (ni odgovoril na tožbo) izdalo zamudno sodbo, ki temelji na procesnem gradivu, ki ga je predložila ena sama, to je tožeča stranka. Šteje se, da je tožena stranka, ki se o trditvah tožeče stranke ni izjavila, take trditve priznala.

Za izdajo zamudne sodbe so bile izpolnjene vse posebne predpostavke iz 318. člena ZPP. Vročitev tožbe toženi stranki je bila pravilno opravljena. V 2. odst. 141. člena ZPP je določeno, da če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Iz povratnice v spisu, pripete k list. št. 3 izhaja, da je bilo tako obvestilo toženi stranki puščeno 10.6.2005. Ker sodnega pisma ni prevzela v roku 15 dni, se šteje, da je bila vročitev opravljena 10.6.2005. Institut fikcije vročitve temelji na realni domnevi, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročeno pošiljko.

Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje ničesar takega, kar bi napotovalo na zaključek, da zaradi odsotnosti ali bolezni odgovora na tožbo ni mogla pravočasno prevzeti. Iz njenih lastnih navedb izhaja, da je na naslov v tožbi občasno prihajala. Kar pa zadeva zdravstvene težave in z njimi povezane omejitve pri gibanju, je treba poudariti, da se je škodni dogodek, iz katerega naj bi izvirale, pripetil že

23.1.2004. Zdravstvena dokumentacija, ki jo je toženec priložil pritožbi (priloga B1), ne utemeljuje sklepanja, da zaradi zdravstvenih težav v času od 11.6.2005 do 25.6.2006 ni mogel prevzeti sodnega pisma.

Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ob pravilni uporabi materialnega prava, izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje v tožbenem zahtevku (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Pri rešitvi spornega pravnega razmerja se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pogodbo o zavarovanju, sklenjeno med tožečo stranko in Draganom K. (št. police 40192117), katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 (priloga A 26, v nadaljevanju Splošni pogoji). Če je s premijskim sistemom za razširitev zavarovalnega kritja ali za povečano nevarnost določena dodatna premija in če ta ni plačana, ima zavarovalnica pravico izterjati del odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški v razmerju med plačano premijo in premijo, ki bi zaradi razširitve zavarovalnega kritja ali povečane nevarnosti morala biti plačana (1. točka 2. odst. 2. člena Splošnih pogojev). Tako pravico ima tožeča stranka tudi takrat, kadar sta zavarovanec oziroma sozavarovana oseba prepustila vozilo v upravljanje osebi z lastnostmi, ki pomenijo povečano nevarnost in se zanjo zahteva plačilo dodatne premije (2. točka 2. odst. 2. člena Splošnih pogojev). Za povečano nevarnost se skladno s premijskim sistemom za zavarovanje avtomobilske odgovornosti med drugim šteje posest in uporaba vozila, ki ga vozi voznik z manj kot tremi leti vozniških izkušenj. Ker nesporno ni bila plačana dodatna premija za razširitev zavarovalnega kritja za voznika z manj kot tremi leti vozniških izkušenj, tožeča stranka utemeljeno zahteva od tožene stranke, da ji plača sorazmerni del (20 %) izplačane odškodnine. Ne Splošni pogoji ne ureditev 4. odst. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 - 13/05) ne predvideva nobenega "vrstnega reda" pri izterjavi povračila izplačanih zneskov, zato tožena stranka nima prav, ko meni, da gre v konkretnem primeru primarno za obveznost zavarovanca, ne pa odgovorne osebe, ki je upravljala vozilo.

Posledica ureditve instituta zamudne sodbe, v okviru katere se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, je, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb, ki merijo na nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja (deljena odgovornost toženca in udeleženke prometne nezgode K. Š.) ni moglo upoštevati.

Ker torej niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).