17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1498/2003 z dne 11. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika (tožnika v delovnem sporu) za plačilo 255.610,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2000 dalje, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je delodajalec (tožena stranka v delovnem sporu) od pritožnika nezakonito zahteval pokritje inventurnega primanjkljaja, ker ni upošteval določb 70. in 72. člena Zakona o temeljnjih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR) o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavca. Ker je pritožnik plačal nekaj, kar ni bil dolžan, je po stališču sodišča prve stopnje njegov zahtevek za vračilo tega zneska utemeljen. Višje sodišče je v izpodbijanem ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem nižjega sodišča, da je tožena stranka neupravičeno terjala od pritožnika vtoževani znesek oziroma da ne obstaja pravna podlaga za nastanek sporne obveznosti. Vendar pa gre po stališču Višjega sodišča za kondikcijski zahtevek, ki bi bil v obravnavanem primeru utemeljen le ob pogoju neprivolitve izpolnitelja v plačilo (za ta pogoj je ugotovilo, da je izpolnjen) in če bi izpolnitelj o svojem dvomu oziroma neugodnem položaju, zaradi katerega izpolnjuje, obvestil nasprotno stranko, če bi ji s svojim molkom lahko povzročil škodo. Zavzelo je stališče, da bi toženi stranki v konkretnem primeru lahko nastala škoda, saj bi ob neutemeljeni izpolnitvi s strani pritožnika zaradi zastaranja lahko izgubila svojo terjatev zoper pravega dolžnika. Ker pritožnik ni zatrjeval, da je toženo stranko obvestil, da zavestno neutemeljeno izpolnjuje v neugodnem položaju, po stališču Višjega sodišča zahtevek pritožnika za povrnitev zneska, ki ga je sicer plačal toženi stranki brez pravnega temelja, ni utemeljen.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Izpodbijani sodbi očita, da je materialnopravno nepravilna. V zvezi s tem navaja, da je Višje sodišče napačno uporabilo določbe ZTPDR oziroma da je nesprejemljivo njegovo stališče, da zahtevek pritožnika za povrnitev zneska ni utemeljen, čeprav tožena stranka ni upoštevala določil ZTPDR in je pritožnik ta znesek plačal brez pravnega temelja. Zatrjuje tudi, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, pri čemer se sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi št. Pdp 156/2004 z dne 1. 4. 2004. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. in 22. člena Ustave. Z izpodbijano odločitvijo naj bi mu sodišče tudi odreklo pravico so sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik z večino navedb ustavne pritožbe izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, kar po vsebini pomeni zgolj očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tega očitka Ustavno sodišče ni presojalo, saj v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kolikor je mogoče pritožnikovo navedbo, da je stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pravno nesprejemljivo, razumeti kot očitek arbitrarnosti odločitve (22. člen Ustave), pa je ta očitek neutemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani drugostopenjski sodbi ni mogoče očitati. Višje sodišče je namreč izčrpno obrazložilo, zakaj pritožnikov zahtevek za vračilo zneska, ki ga je sicer tudi po stališču Višjega sodišča pritožnik plačal brez pravnega temelja, ni utemeljen. Pojasnilo je, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, ki bi bil utemeljen v primeru, če bi pritožnik toženo stranko glede na dejstvo, da je plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan, obvestil, da zavestno neutemeljeno izpolnjuje v neugodnem položaju. Pojasnilo je tudi, da je takšno obvestilo toženi stranki potrebno zato, da se prepreči nastanek škode, ki bi v obravnavanem primeru lahko nastala. Dejstvo, da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

4.Pritožnik Višjemu sodišču očita tudi, da je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ta navedba bi bila lahko relevantna z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Iz te pravice izhaja namreč tudi zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz priložene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pd 156/2004 z dne 1. 4. 2004 ni mogoče sklepati, da gre za enotno in ustaljeno sodno prakso. Ena sodba pritožbenega sodišča, v kateri je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, namreč še ne pomeni ustaljene sodne prakse, zato o kršitvi obravnavane ustavne pravice ni mogoče govoriti.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zgolj z navedbo, da mu je zaradi zavrnitve njegovega tožbenega zahtevka sodišče odreklo sodno varstvo, navedene kršitve ne more utemeljiti. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi je Višje sodišče zadostilo, saj je pritožnikov zahtevek vsebinsko obravnavalo.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan