Jedro

Spor je začel tožnik najprej besedno in nato še z udarci. S tem je toženca izzval, da mu je udarec vrnil. Pri takih ugotovitvah, ko je besedni in dejanski spopad začel tožnik in je toženec le reagiral, je razmejitev krivde med strankama v razmerju pol - pol, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 1.373.036,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 180.385,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je dne 15.5.1992 toženec udaril tožnika s pestjo v obraz in mu zlomil nosno kost. Pretep je izzval tožnik, ki je toženca najprej besedno napadel in ga nato udaril, toženec pa mu je udarec vrnil in ga poškodoval. Tožnikovo sokrivdo je ocenilo na 30 odstotkov. Kot primerno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine je določilo znesek 700.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da znaša tožnikova premoženjska škoda 11.480,50 SIT. Odškodnino pa je zmanjšalo za tožnikov 30-odstotni delež sokrivde.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino na 655.740,25 SIT ter pravdne stroške na 118.124,76 SIT. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da sta tožnik in toženec sokriva za tožnikovo škodo vsak do polovice. Znižalo je tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine na 500.000,00 SIT, za strah na 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 700.000,00 SIT. Polovico teh zneskov in polovico premoženjske škode je naložilo v plačilo tožencu.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Sodbi druge stopnje očita, da nima razlogov o zavrnitvi njegove pritožbe. Navaja, da mu je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena v prenizkih zneskih. Izpodbija tudi ugotovitev o sokrivdi. Priznava sicer, da je toženca besedno izzival, toda nato je začel toženec z njim fizično obračunavati. Če je pri tem pretrpel kakšne poškodbe, so to obrambne poškodbe, ki mu jih je prizadejal, ko se je branil. Upoštevati je treba tudi toženčevo telesno premoč. Glede na to je toženčev delež krivde bistveno večji od tožnikovega. Napačno je tudi to, da sodba druge stopnje ni priznala zamudnih obresti na prisojene stroške.

Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in mu prisodi višjo odškodnino, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Obe pravdni stranki sta vsaka s svojo pritožbo zoper sodbo prve stopnje izpodbijali ugotovljene deleže sokrivde in višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik se je zavzemal za manjši delež svoje sokrivde in za višjo odškodnino, toženec pa nasprotno za večji delež tožnikove sokrivde in za nižjo odškodnino. Sodba druge stopnje izčrpno obravnava vsa ta vprašanja. Zavzema jasno stališče do deleža sokrivde vsake od pravdnih strank in do utemeljenosti posameznih odškodninskih zahtevkov za vse tri oblike uveljavljane nepremoženjske škode. Zato ni točen revizijski očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov o tožnikovih pritožbenih navedbah. Te razloge ima, le da pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Ko je ugodeno nasprotnim razlogom tožene stranke, je s tem izraženo tudi stališče do nasprotnih tožnikovih razlogov. Dejstvo, da z enotnimi razlogi obravnava obe pritožbi, ne pomeni nobene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba druge stopnje se pravilno s skupnimi razlogi ukvarja z obema pritožbama, ki vsaka s svoje strani obravnavata ista sporna vprašanja. Zato uveljavljane kršitve določbe 1. odstavka 375. člena ZPP ni.

Na podlagi zdravniškega spričevala ter zaslišanja prič in strank je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je spor začel tožnik, najprej besedno in nato še z udarci. S tem je toženca izzval, da mu je udarec vrnil. Pri takih ugotovitvah, ko je besedni in dejanski spopad začel tožnik in je toženec le reagiral, je razmejitev krivde med strankama v razmerju pol - pol, pravilna. Dejstvo, da je toženec močnejši, je bilo tožniku znano. Zato tega ni mogoče posebej upoštevati tožencu v škodo. Toženec vse do začetka tožnikovega izzivanja ni storil ničesar, kar bi mu bilo mogoče šteti v krivdo. V tožnikovo bližino je prišel slučajno, ko se je oglasil pri M. R. in se zanj sploh ni menil, dokler ga otrok M. R. ni opozoril na tožnikove grožnje in žalitve. Spor je torej začel tožnik, ki mora zato nase vzeti del krivde za posledice, ki so nastale iz tega. Tožnik v reviziji priznava besedno izzivanje in toženčeve poškodbe opisuje kot obrambne. S tem misli, da mu jih je sam prizadejal v obrambi, čeprav bi tako izražanje sicer pomenilo, da je poškodbe toženec dobil pri svoji obrambi. Vendar imata sodbi prve in druge stopnje o tem jasne razloge: tožnik je bil tisti, ki je toženca prvi udaril. Ta ugotovitev izhaja iz izvedenih dokazov. Dokazne ocene pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodb prve in druge stopnje. Te pa so take, da je tožnik povsem brez razloga spor začel in ga stopnjeval. Delež njegove krivde je polovičen. Po drugi strani je tudi toženčev del krivde očiten. Z močnim udarcem je tožnika hudo poškodoval in bil zato tudi kazensko obsojen. Njegov odziv na tožnikovo ravnanje je bil pretiran, vendar izzvan. S tem je povzročil tožniku škodo, za katero odgovarja v enakem delu kot tožnik. Taka odločitev sodišča druge stopnje je pravilna (prvi odstavek 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tožnik je prestal sorazmerno hude in dolgotrajne bolečine. Podrobno jih je opisal izvedenec v svojem mnenju. Odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, ki jo je določilo sodišče druge stopnje za to obliko nepremoženjske škode, je skladna z merili po 200. členu ZOR. Pri tem je treba upoštevati, da sodišča obravnavajo tudi mnogo hujše primere poškodb in da mora odškodnina ustrezati tako posamezno ugotovljenim okoliščinam v vsakem primeru posebej, kot tudi podobnim primerom, ki jih obravnava sodna praksa. Priznana odškodnina je usklajena tudi s temi okviri in je zato določena v ustreznem znesku.

Podobno velja za odškodnino za strah v znesku 100.000,00 SIT. Ta odškodnina je pravilno priznana samo za sekundarni strah, ki ga je tožnik trpel med zdravljenjem. Zatrjevani strah ob samem dogodku ni bil ugotovljen. Ta odškodnina pa mu tudi sicer ne bi šla že zato, ker je spor začel sam.

Pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo težave, zaradi katerih trpi tožnik duševne bolečine. Pravilno pa je tudi upoštevalo tožnikova leta, saj ni vseeno, ali enaka prikrajšanost zadene mladega človeka ali človeka v zrelih letih. Mogoče je sicer, da posledice poškodb v posameznih primerih strejšega človeka bolj prizadenejo kot mlajšega, toda v obravnavanem primeru ni tako. Težje dihanje in oslabljen voh sta težavi, ki prizadeneta oškodovanca ne glede na starost. Zato je upoštevanje pričakovane dobe trajanja teh posledic v obravnavanem primeru utemeljeno.

Izrek o stroških se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). To ni sklep, s katerim se postopek konča, zato revizija zoper izrek o stroških ni dovoljena (1. odstavek 400. člena ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila taks odloča sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).