Jedro

Toženec zamudo s plačilom sodne takse pojasnjuje z malomarnostjo njegove žene, ki je pri pregledovanju pošte spregledala odvetnikovo obvestilo in mu ga je nato posredovala prepozno. Takšen razlog je neupravičen, saj je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena.

V obravnavani zadevi je bila pošiljka tožencu pravilno vročena, saj se vročitev pooblaščencu šteje kot vročitev, opravljena stranki osebno. Sodna praksa je v takšnih primerih enotna, da je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali nje same.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za vrnitev postopka v prejšnje stanje v fazo pred iztekom roka za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi. Naložilo mu je, da je dolžan tožniku povrniti 45,90 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjeval, in sicer, da ga njegov odvetnik ni pravilno obvestil o poteku roka za plačilo sodne takse. Toženec odvetniku ni očital nobene opustitve, temveč je potrdil, da je njegovo pismo prejel, prevzela pa ga je toženčeva žena. Ne drži, da ravnanju družinskih članov v zvezi s prevzemom pošte ni mogoče pripisovati nobenega pomena. Sklicuje se na sklep VSL I Cp 4284/2010 s 13. 4. 2011. Neprimerna je opredelitev sodišča do standardov poslovanja odvetnikov. Edini upravičeni očitek pooblaščencu bi bil, če stranke na noben način ne bi obvestil o prispelem plačilnem nalogu in dolžnosti plačila sodne takse. Če institut vrnitve v prejšnje stanje za stranko, ki ima odvetnika, ne bi prišel vpoštev, saj bi za vsa njena dejanja in opustitve odgovarjal odvetnik, ki je za stranko pisanje prejel, bi v skrajnih primerih zaradi zaščite pravic strank moral celo zalagati lastna finančna sredstva oziroma za njih plačevati sodne takse. Takšnih dolžnosti odvetniku ne nalaga noben predpis. S svojo odločitvijo je sodišče tožencu odvzelo pravico do obravnavanja pritožbe kot temeljno pravico po 25. členu URS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec zamudo s plačilom sodne takse pojasnjuje z malomarnostjo njegove žene, ki je pri pregledovanju pošte spregledala odvetnikovo obvestilo in mu ga prepozno posredovala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je tovrsten razlog štelo kot očitno neupravičen in ga brez naroka zavrnilo (drugi odstavek 120. člena ZPP). Vrnitev v prejšnje stanje je namreč mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Preprečuje jo vsaka oblika krivde, tako naklep kot velika ali majhna malomarnost.1

5. V obravnavani zadevi je bila pošiljka tožencu pravilno vročena, saj skladno z določilom 142. člena ZPP velja domneva, da se vročitev pooblaščencu šteje kot vročitev, opravljena stranki osebno. Sodna praksa je v takšnih primerih enotna2, da je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Pooblaščenec toženca je bil torej dolžan poskrbeti, da bi stranko o obveznosti in zapadlosti plačila sodne takse obvestil na primeren način, kar je sicer storil s poslano navadno pošiljko, pri čemer ni preveril, ali jo je njegova stranka tudi prejela. To bi lahko storil na kakšen drug način, če je bilo vročanje dogovorjeno z navadno pošiljko, torej po telefonu ali v elektronski obliki. Tudi toženec sam je pričakoval nalog za plačilo sodne takse, saj je vložil pritožbo, že v sodbi pa je bil opozorjen na obveznost plačila sodne takse ter posledice neplačila. Zato se ne more uspešno sklicevati na težave, ki naj bi jih imel z dostavo poštne pošiljke. Skrbnost stranke zahteva, da po podelitvi pooblastila pooblaščencu zagotovi nemoteno in potrebno komunikacijo z njim. Ker bi tudi toženec ob potrebni skrbnosti moral preveriti, kdaj mu zapade rok za plačilo sodne takse, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo mogoče zamudo preprečiti. Sodna odločba, na katero se sklicuje pritožnik, z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj tam pošiljka ni bila vročena pooblaščencu, temveč jo je namesto stranke prejela tretja oseba.

6. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Primerjaj Galič, Komentar k 116. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, prva knjiga. 2 Primerjaj odločbe VSL I Cpg 379/2014, VDSS Pdp 6/2017, VSL II Cp 3163/2015, VDSS Pdp 56/2017.