Jedro

Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena relativno kratko obdobje (nekaj več kot 5 let). Tožničine zmožnosti za novo zaposlitev so majhne (glede na njeno invalidnost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti v regiji). Tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, je tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (IV.a točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 9.461,76 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, nato pa ji izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo 4.730,88 EUR in zakonske zamudne obresti za obdobje od dneva vložitve tožbe do 29. 2. 2016 pa se zavrne.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 3. 12. 2014, nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je trajalo do 29. 2. 2016, za to obdobje pa ji je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po izteku 44-dnevnega odpovednega roka ter zaključku bolniškega staleža z dnem 16. 7. 2015, do datuma odločitve sodišča prve stopnje, to je do 29. 2. 2016, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati bruto plačo v znesku 791,00 EUR od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma odločitve sodišča prve stopnje, od bruto plače odvesti davke in prispevke, neto pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je od 19. dne v mesecu dalje, do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V IV.a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 14.192,64 EUR bruto, od katerega je dolžna odvesti davek in prispevke, nato pa ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V IV/b točki izreka je iz tega naslova višji zahtevek tožnice (to je razliko do 14.220,00 EUR, torej za znesek 27,36 EUR) zavrnilo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške in nagrado pooblaščenca v višini 509,35 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške za izvedenca s področja varstva pri delu v višini 1.524,53 EUR in jih nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, kot to izhaja iz VI. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V VII. točki izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da ji delovno razmerje na podlagi redne odpovedi ni prenehalo, temveč da ji še vedno traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo obračunati ter izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov po prehodnem odvodu predpisanih dajatev.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki IV.a izreka (odločitev o denarnem povračilu) se iz pritožbenih razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da denarno povračilo zniža in določi zakonske zamudne obresti od tega denarnega povračila, ki tečejo od 9. dne po prejemu sodbe do plačila, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 6. 2010 do 16. 7. 2015. Trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki torej ni bilo tako dolgo, da bi opravičevalo denarno povračilo v višini 18 tožničinih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove. Če bi novo pogodbo o zaposlitvi sprejela, bi ohranila delovno razmerje, kljub temu pa ji ne bi bila odvzeta pravica do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 3. 12. 2014, delovno razmerje pa ji je prenehalo šele 16. 7. 2015, po zaključku bolniškega staleža. Ker je sodišče prve stopnje razvezalo delovno razmerje z dnem odločitve sodišča, bo tožnica za to obdobje dobila povrnjeno vso škodo in bo do tega datuma dejansko še v delovnem razmerju. Tožena stranka je na delovnem mestu „pakovalec - kontrolor“, s katero ji je bila ponujena pogodba o zaposlitvi, že delala, preden je pričela opravljati delo na delovnem mestu „vratar - čuvaj“. Šlo je za ponudbo ustrezne zaposlitve glede na njeno invalidnost, ocenjeno s strani invalidske komisije še v času tožničinega prvega opravljanja dela na tem delovnem mestu. Tožena stranka je torej svojo odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprla na odločitev pristojnega organa, česar pa sodišče prve stopnje pri višini denarnega povračila ni upoštevalo. Tožnica ni izkazala, da je poskušala dobiti zaposlitev drugje, ko ji je delovno razmerje prenehalo, višja stopnja brezposelnosti v mariborski regiji pa tudi ne more biti relevantna okoliščina za odločanje o višini denarnega povračila, saj bi bili v nasprotnem primeru vsi delavci iz mariborske regije upravičeni do najvišjega denarnega povračila. Tožnica tudi ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega denarnega povračila že od dneva vložitve tožbe, temveč šele od dneva zamude, to je 9. dan od prejema sodbe.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in jo razveljavilo. Zaključilo je, tem zaključkom pa tožena stranka v pritožbi ne oporeka, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je njena obrazložitev le pavšalna in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, pri čemer pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi ni šlo za ponudbo ustrezne zaposlitve. Na predlog tožene stranke je na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom tožnice (tožnica je primarno uveljavljala reintegracijo tožene stranke, podredno pa razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1) ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi sodbe sodišča in sicer z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Tožnici je za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje prisodilo vse pravice iz delovnega razmerja, pri čemer je pri določitvi višine denarnega povračila sledilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnice. V podrednem tožbenem zahtevku je tožnica uveljavljala izplačilo denarnega povračila v višini njenih 18-ih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Del tega tožničinega tožbenega zahtevka (za znesek 27,36 EUR) je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je znesek 18-ih bruto plač tožnice znašal 14.192,64 EUR (in ne 14.220,00 EUR). Svojo odločitev o višini prisojenega denarnega povračila je utemeljilo s tem, da je tožnica invalid III. kategorije in je glede na preostalo delovno zmožnost ter IV. stopnjo strokovne izobrazbe zelo težko zaposljiva (ob upoštevanju splošno znane situacije relativno velike nezaposlenosti v Sloveniji in zlasti v mariborski regiji), da je brez zaposlitve in vsakršnih drugih prihodkov.

7. Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila ni upoštevalo vseh kriterijev, od katerih je odvisno to denarno povračilo, zato ga je odmerilo v previsokem znesku. Tako ni upoštevalo tega, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le relativno kratko obdobje (od 1. 6. 2010 do 16. 7. 2015, torej nekaj več kot 5 let). Pravilno pa je ugotovilo, da so tožničine zmožnosti za novo zaposlitev majhne (glede na njeno invalidnost, glede na njeno izobrazbo in glede na situacijo zaposlitvenih možnosti v regiji) in da tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo), pa je sodišče prve stopnje ugotovilo za nezakonito zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov (teh ugotovitev, kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), je po zaključku pritožbenega sodišča tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12-ih njenih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožničina povprečna plača v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki znašala 788,48 EUR, pripada tožnici, torej denarno povračilo v višini 9.461,76 EUR, od katerega je dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in višji zahtevek tožnice iz tega naslova zavrnilo.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi bilo treba pri višini denarnega povračila upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da zaposlitev za delovno mesto, ki je bila tožnici ponujena, ni bila ustrezna (glede na omejitve iz odločbe ZPIZ). Prav tako ni bistveno, da je tožnica na delovnem mestu, ki ji je bilo ponujeno (delovno mesto „pakovalec - kontrolor“) še delala, saj prav zaradi svoje invalidnosti na tem delovnem mestu ni bila več zmožna opravljati dela. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da niti stopnja nezaposlenosti v regiji niti stopnja tožničine izobrazbe nista bistveni za določitev višine denarnega povračila, saj so navedene okoliščine vplivale na možnost tožničine nove zaposlitve. Pritožbene trditve tožene stranke o tem, da tožnica ni izkazala, da je po prenehanju delovnega razmerja poskušala dobiti zaposlitev drugje, pa so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), na katere pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od prisojenega neto denarnega povračila nepravilno prisodilo že od dneva vložitve tožbe dalje. Tožnica ob vložitvi tožbe zahtevka za denarno povračilo sploh še ni uveljavljala (podredni zahtevek za plačilo tega denarnega povračila je vložila šele z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2015), poleg tega pa glede na večinsko sodno prakso pritožbenega sodišča (npr. odločbe opr. št. Pdp 685/2010, Pdp 1306/2010, Pdp 871/2011, Pdp 981/2011, Pdp 299/2013, …) denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 (oziroma odškodnina po prej veljavnem 118. členu Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zapade v plačilo z dnem izdaje sodbe oziroma z dnem, ko je po sodbi prenehalo delovno razmerje zaradi sodne razveze. To pa pomeni, da začnejo teči zakonske zamudne obresti od prisojenega denarnega povračila prvega naslednjega dne, v konkretnem primeru 1. 3.2016. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obrestmi spremenilo tako, kot to izhaja iz obrazložitve te sodbe.

10. Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.