Jedro

V situaciji, kot je navedena, občina A ni legitimirana za vložitev tožbe oziroma nima položaja stranke v upravnem sporu, saj je upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, tožena stranka izdala na podlagi pooblastila tožeče stranke same.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi AAA d.d. zoper odločbo Davčnega urada B, Izpostava A z dne 30. 5. 2001, s katero je bilo pritožniku - AAA d.d. za leto 2001 odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu P 30 v izmeri 1200 m2, P 32 v izmeri 300 m2 in C 9, A v izmeri 1248 m2 ter od zazidanega stavbnega zemljišča na naslovu P 32 v izmeri 330,83 m2 in C 9, A v izmeri 92,47 m2, v skupnem znesku 698.923,00 SIT. Navedeno odločbo je tožena stranka odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je pritožnik zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, da pa bo prvostopni organ kljub 9. in 10. členu Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99, v nadaljevanju ZZeIP) skladno z določbo člena 6. Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Gorenjske, št. 3/98 in Deželne novice, št. 5/00, v nadaljevanju Odlok) odmeril nadomestilo od poslovnih prostorov oziroma stavbnih zemljišč, ki se po namenu uporabljajo za železniški promet, ne pa tudi od ostalih površin, določenih v 10. členu ZZeIP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in sodišču predlaga, da jo odpravi. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka Občini A kot stranki z izkazanim pravnim interesom priznati lastnost stranke oziroma udeležbe v postopku odmere in izterjave nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka ji ni vročila odločb, kar je kršitev zakona, ker je s tem občini onemogočeno sodelovanje v vseh upravnih postopkih, kjer bi lahko in bi morala ščititi svoje interese. V nadaljevanju tožbe se tožeča stranka ne strinja z vsebinskimi stališči, ki jih tožena stranka zavzema v izpodbijani odločbi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo z dne 30. 9. 2002. Tožba se zavrže. Sodišče je v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da Občina A ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu. V obravnavani zadevi gre za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki se odmerja po Odloku. Iz podatkov v upravnih spisih (odločba Davčnega urada B, Izpostava A z dne 30. 5. 2001), je razvidno, da je navedeni prvostopni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za Občino A na podlagi Pogodbe o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 27. 7. 1995, ki je bila sklenjena med Ministrstvom za finance, Davčno upravo RS, Davčni urad B, Izpostava A in Občino A ter aneksa k tej pogodbi z dne 24. 9. 1999. V 3. členu navedene pogodbe se je občina zavezala, da bo davčni upravi zagotavljala vsa potrebna navodila in podatke za izvajanje del in nalog po sklenjeni pogodbi. Po 58. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina. V obravnavanem primeru je Občina A sprejela Odlok, s katerim je določila merila in območja, za katere se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi 22. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, 45/97 - odločba US, 56/98, 95/99 - odločba US, 61/99 - odločba US, 89/98 - odločba US, v nadaljevanju ZFO) je prihodek občine za financiranje porabe tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V obravnavanem primeru pa je Občina A z davčno upravo sklenila pogodbo po določbi 3. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 48/98, 26/99 in 85/00, v nadaljevanju ZDS), ki določa, da davčna uprava odmerja, pobira in izterjuje obvezne dajatve ter nadzira in evidentira njihovo plačevanje na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo (1. odstavek 3. člena). Če davčna uprava za zavod, sklad ali lokalno skupnost opravlja naloge iz prejšnjega odstavka, se s pogodbo določijo medsebojna razmerja, obseg opravljanja nalog ter nadomestilo za opravljanje nalog (2.odstavek 3.člena). Po presoji sodišča tožeča stranka ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke. Po določbi 1.odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ima pravico do sodnega varstva tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. V obravnavanem primeru pa je Občina A na podlagi 4. odstavka 18. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) in skladno s 3.členom ZDS prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno upravo, kar je posebej dogovorila s pogodbo. V situaciji, kot je navedena, Občina A ni legitimirana za vložitev tožbe oziroma nima položaja stranke v upravnem sporu, saj je upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, tožena stranka izdala na podlagi pooblastila tožeče stranke same.

Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).