Jedro

Navkljub dogovoru pravdnih strank o plačilu za opravljeno delo po odstotku (eventualno) prisojene odškodnine, tožniku pripada sorazmerno plačilo za že opravljene odvetniške storitve, ker je do prenehanja zastopanja prišlo po volji toženke kot naročnika.

Primeren način za izračun sorazmernega dela plačila je z obračunom dejansko opravljenih odvetniških storitev po odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 2.558,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 706,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 440,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.558,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva postavitve zahtevka dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), in tožeči stranki naložilo plačilo 495,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Odločitvi nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje svojo odločitev gradi na zmotnem prepričanju, da se tožnik s toženko ni dogovoril za plačilo po tarifi. Tožnik je v tožbi in kasnejših vlogah trdil, da ga je toženka po preklicu pooblastila pozvala, naj za svoje delo izstavi račun oz. specifikacijo storitev in se zavezala njegovo delo plačati. Tega toženka v postopku niti ni zanikala, pač pa je priznala, da tožnikovega dela ni plačala izključno zato, ker je bil po njenem mnenju odgovoren za neuspeh v pravdi. Sodišče napačno in protislovno povzema izpoved tožnika, ki med zaslišanjem ni izjavil, da je s plačilom dolga po specifikaciji mislil plačilo po tarifnem delu odvetniške tarife, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče ni ugotovilo, da se je toženka zavezala plačati tožnikovo delo, je prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je nadalje napačno uporabilo materialno pravo, saj je razmerje med tožnikom in toženko šteti za mandatno razmerje po 766. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik zahteva zgolj plačilo za svoje delo po 778. členu OZ, toženka pa izstavljenega računa po specifikaciji ni niti zavrnila, niti mu ni ugovarjala.

Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Relevantne dejanske okoliščine primera, ugotovljene v izpodbijani sodbi so, da sta imeli pravdni stranki sklenjen pisni dogovor, na podlagi katerega je tožnik toženko zastopal v pravdnih postopkih za izterjavo denarne odškodnine, toženka pa se mu je za opravljeno zastopanje zavezala plačati 15% iztržene odškodnine. Tožnik je kot zastopnik tožene stranke sprožil postopek, ki se je pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vodil pod opr. št. Pg 142/2006, vendar je zastopanje zaradi odpovedi pooblastila s strani toženke prenehalo dne 14. 12. 2009 (torej pred koncem postopka). S podrejenim zahtevkom v predmetni pravdi tožnik zahteva plačilo za opravljene odvetniške storitve v zadevi Pg 142/2006 po stroškovniku (specifikaciji).

Po oceni pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji ni prišlo do zatrjevane kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti do morebitnih drugih kršitev postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Četudi je tožnik v izpovedi govoril o dolgu po specifikaciji, iz priloženih dokazov (stroškovnik, priloga A39) nedvomno izhaja, da je bila specifikacija narejena in točkovana na podlagi takrat veljavne odvetniške tarife. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožnik vtožuje plačilo po odvetniški tarifi, niso protispisne, kot to zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama prišlo do naknadnega (izrecnega) dogovora o plačilu po tarifi. Bistvena dejanska okoliščina za presojo utemeljenosti zahtevka v zadevi je namreč odpoved pooblastila za zastopanje s strani tožene stranke, posledično pa je na mestu drugačen materialnopravni zaključek, kot ga je sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi.

Pogodba, s katero se ena stranka drugi zaveže, da bo zanjo opravila določene posle, je pogodba o naročilu oz. mandat (766. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Prevzemnik naročila (v našem primeru tožnik) ima, če ni drugače dogovorjeno, pravico do plačila za svoj trud (tretji odstavek 766. člena OZ). Pravdni stranki sta se v predmetnem primeru dogovorili za plačilo po uspehu, in sicer v višini 15% prisojene odškodnine. Vendar pa 779. člen OZ nadalje določa, da ima prevzemnik naročila pravico do sorazmernega dela plačila, če je naročilo brez svoje krivde opravil samo deloma. Pravilo ureja položaj, ko prevzemnik posla ne opravi v celoti zaradi vzrokov, za katere ne odgovarja, kamor gre šteti tudi naročiteljev odstop od pogodbe.(1) Vezano na konkretni primer navedena materialnopravna podlaga pomeni, da navkljub dogovoru pravdnih strank o plačilu za opravljeno delo po odstotku (eventualno) prisojene odškodnine, tožniku pripada sorazmerno plačilo za že opravljene odvetniške storitve, ker je do prenehanja zastopanja prišlo po volji toženke kot naročnika. To še dodatno potrjuje drugi odstavek 782. člena OZ, po katerem mora naročnik v primeru, ko odstopi od mandatne pogodbe, mandatarju izplačati ustrezni del plačila. Sodna praksa se je že izrekla, da je primeren način za izračun sorazmernega dela plačila z obračunom dejansko opravljenih odvetniških storitev po odvetniški tarifi. (2) Razlago, po kateri odvetnik v primeru preklica pooblastila v zadevah, kjer je dogovorjeno plačilo v odstotkih, zadeva pa ni končana, obračuna opravljene storitve v skladu s tarifo, je sprejel tudi upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije s sklepom z dne 21. 3. 2000.(3) Glede na to, da je zaradi odpovedi pooblastila tožnik že po samem zakonu pridobil pravico do sorazmernega dela plačila za opravljene storitve, in da je skladno z obstoječo sodno prakso primeren način za obračun tega sorazmernega dela po veljavni odvetniški tarifi, je nepomemben zaključek sodišča prve stopnje, da se o takšnem načinu obračunavanja pravdni stranki nista izrecno dogovorili. Med strankama ni sporno, da je tožnik opravljal odvetniške storitve do preklica pooblastila, tožena stranka pa ni nikoli (ne pred in ne tekom predmetne pravde) nasprotovala niti posameznim vtoževanim postavkam po odvetniški tarifi niti njihovi višini, kot izhajajo iz stroškovnika (priloga A39). Zato je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Tožena stranka se je tekom postopka branila plačilu iz razloga, da v pravdi Pg 142/2006 Okrožnega sodišča v Novem mestu s svojim zahtevkom ni uspela, zaradi česar odvetnik ni upravičen do plačila za zastopanje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da je toženka s preklicem pooblastila odvetniku nase prevzela breme uspeha pravdnega postopka. Tožnik namreč ne more nositi odgovornosti za končni rezultat postopka, v katerem ni sodeloval do konca, saj ni mogoča špekulacija o tem, kakšen bi bil rezultat pravde, če bi v njej sodeloval tudi odvetnik. Poleg tega bi odločitev, po kateri odvetniku v primeru odpovedi pooblastila s strani stranke ne bi pripadalo sorazmerno plačilo za opravljene storitve, lahko privedla do zlorab, ko bi stranka tik pred koncem postopka, v katerem bi pričakovala uspeh, preklicala pooblastilo odvetniku in se s tem izognila plačilu njegove nagrade. Navedbe tožene stranke o nestrokovnosti dela tožnika in njegovi odgovornosti za neuspeh pravde bi lahko predstavljale podlago za morebitno odškodninsko odgovornost odvetnika zaradi neustreznega pravnega zastopanja, ne vplivajo pa na njegovo pravico do plačila za opravljene storitve.

Vsled navedenemu je drugostopenjsko sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku uspela, ji mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške, ki so nastali v postopku na prvi stopnji. Sodišče je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške: nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 159,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 147,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, stroški prevoza po tar. št. 6003 na relaciji Žalec-Sevnica - Žalec (2 naroka x 96,8 km x 0,37 EUR/km) v višini 71,63 EUR, DDV po tar. št. 6007 ter sodne takse (za predlog za izvršbo, pravdni postopek in predhodni pritožbeni postopek Cpg 217/2011 Višjega sodišča v Celju) v skupni višini 228,00 EUR; skupaj torej 706,96 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov fotokopiranja po tar. št. 6000, saj se po navedeni tarifi stroški priznajo zgolj, če je bilo potrebno izdelati več kot 100 strani, česar pa tožnik ni izkazal. Prav tako tožniku ne gredo stroški izpada dohodka stranke zaradi prihoda na narok. Na podlagi navedenih zakonskih določb je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pripadajo mu naslednji pravdni stroški: nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 196,80 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, DDV po tar. št. 6007 ter sodna taksa za pritožbo v višini 180,00 EUR, skupaj torej 440,16 EUR. Tudi ta znesek je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 260. (2) Prim. sodbo VS RS III Ips 138/2005 z dne 3. 9. 2007, sklep in sodbo VSL I Cp 45/2009 z dne 18. 3. 2009 in sodbo VSK Cp 676/2012 z dne 23. 10. 2012. (3) Skladno z 22. členom Odvetniške tarife daje upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife. Ta pojasnila in obvezne razlage so v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo o stroških odvetniškega zastopanja.