Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obsojenčeva namera, da ne bo nadaljeval s kaznivimi dejanji in da bo živel pošteno, je lahko le uresničitev namena kaznovanja, nikakor pa ne predstavlja nove olajševalne okoliščine v smislu 412. člena ZKP.
Zahteva obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.
Obsojeni je bil s sodbo temeljnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča v spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS. Z isto sodbo je sodišče izreklo še enotno kazen v višini 2 let zapora, pri čemer je upoštevalo navedeno izrečeno kazen ter kazen 5 mesecev zapora za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS, določeno v pogojni obsodbi temeljnega sodišča. Obsojenec je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej je uveljavil svoje spoznanje, da je edina rešitev pošteno življenje in da mu je sedaj žal, ker je delal napake.
Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.
Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.
Obsojenčeva namera, da ne bo nadaljeval s kaznivimi dejanji in bo živel pošteno, je lahko le uresničitev samega namena kaznovanja, nikakor pa ne more predstavljati nove olajševalne okoliščine, ki bi jo sodišče lahko v postopku za izredno omilitev kazni upoštevalo. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da pri obsojencu niso podani zakonski pogoji za izredno omilitev kazni, zato je njegovo zahtevo v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.